Prešeren v šolskih berilih
Zoran Božič: Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Založba Tangram, Ljubljana 2010, 656 str., 60 €
06. 04. 2011
Publikacijo Zorana Božiča Slovenska literatura v šoli in Prešeren sestavlja pregled in analiza srednješolskih beril med letoma 1850 in 2010 s posebnim ozirom na uvrščanje pesnika Franceta Prešerna, saj je največji slovenski pesnik edini umetnik vezane besede, ki je našel prostor prav v vseh šolskih berilih od srede 19. stoletja do danes. Božič ugotavlja, da je bila s Prešernom v berilih ves čas posebna težava, saj so sestavljalci kanonizirali pesnika po zgledu sočasnih literarnozgodovinskih ocen in vrednotenj, veliko manj pa so se ukvarjali z njegovo recepcijo v šoli, torej s primernostjo Prešerna za šolsko rabo. Prešeren je bil za sestavljalce beril potemtakem, kar se tiče literarnovednega vrednotenja, v veliki prednosti pred drugimi pesniki, manj pa je bil upoštevan in obdelan z vidika šolske didaktike književnosti.
»Ali se je res mogoče strinjati z oceno mentorice njegovega doktoskega dela, da je doktorsko delo »neizčrpen vir novih in za številna področja humanistike in družboslovja pomembnih informacij« ter da bi za pozitivno oceno zadostovala že polovica razprave?«
Božič natančno raziskuje različne analitične in sintetične vidike šolskih beril in sočasno kritiško refleksijo o poučevanju književnosti v šoli. V 56 berilih (temu izrazu daje prednost pred čitanko in učbenikom) oziroma sestavih beril (torej sklopu učnih knjig za književnost v različnih razredih) razišče značilnosti njihovega nastanka v različnih državnih in narodnostnih okvirjih (Avstro-Ogrska, Jugoslavija, Slovenija, slovensko zamejstvo v Italiji in Avstriji). V vsakem sestavu ocenjuje nastanek, obseg, razvrstitev učnih vsebin, razmerje med slovensko, jugoslovansko in svetovno književnostjo, značilnosti izbrane poezije, posebej Prešernovih pesmi, spremljevalni instrumentarij, oznake in ocene berila v tisku. Pri tem ugotavlja, da so na sestavljanje beril vplivali različni dejavniki, zlasti politična ureditev države, v kateri so živeli Slovenci, vloga Cerkve, vloga partije, ideologizacija literature, moč cenzure, erotična tematika ipd.; na izbor pesmi oziroma avtorjev je denimo najbolj vplivala tematika, politična pripadnost avtorja, leva ali desna usmeritev, žanr dela. Prelomna dejstva so bila vsekakor nova država, sprememba državne ureditve, idejno prevrednotenje kulture in ideologije ipd.; pomembno kvalitativno sito pesništva pa je bil vsekakor tudi sam čas.
Kvaliteta šolskih beril v poldrugem stoletju je dosegla vrhunec v tridesetih letih 20. stoletja (sestav Bajec 1935), sredi šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja (sestava Kos 1965 in Bohanec 1975) in v začetku 21. stoletja (sestav Krakar Vogel 2003), največji padec pa med 2. svetovno vojno in takoj po njej ter v času usmerjenega izobraževanja. Na večjo kvaliteto beril je po Božiču prispevala predvsem didaktizacija literature v berilih, manj pa literarnozgodovinsko vrednotenje, ki je vodilo h kanonizaciji v šoli, zlasti Prešerna, Jenka in pesnikov slovenske moderne. Božič to dokazuje s primerjanjem avtorjev v berilih z avtorji v sočasnih antologijah slovenske poezije; te so narekovale nacionalni kanon tudi šolskim berilom – in obratno. Tako trdi, da »slovenski književnik, ki ni vključen v srednješolska berila, v splošni zavesti ne more delovati kot nacionalno pomemben avtor«, trditev pa ponazarja zlasti z usodo Prešerna in Koseskega, ki je svoj čas po popularnosti (branosti) presegal Prešerna, danes pa ga v šolskih berilih ni več. Kanonizacija Prešerna v šoli je npr. vplivala na njegovo kanonizacijo v antologijah – in ne obrnjeno. Kanon torej narekujejo literarna kritika, zgodovina in posledično tudi didaktika književnosti, kanonizacija pa je močno odvisna tudi od sestavljalcev beril, ki večinoma dajejo prednost literarni vrednosti poezije in proze pred njeno didaktično primernostjo za pouk, zlasti če so tudi sami literarni zgodovinarji (npr. Janko Kos). Dandanes sodijo v sestave šolskih beril zgolj kanonski avtorji, med katerimi je sicer Prešeren obvezni, vendar ne vedno tudi prvi avtor (podobno kot v antologijah poezije); Prešernovih epigonov iz prvih beril 19. stoletja že dolgo ni več v šolski rabi. Zanimiva je usoda nekaterih klasikov slovenske literature, ki so bili dokaj pozno kanonizirani in so dolgo za svojim časom vstopili v šolska berila za srednje šole (npr. Linhart, Grum, Bartol, Balantič, Kocbek, Zupan); to se da deloma razložiti z dejstvom, da je dramatika v berilih zapostavljena, medtem ko sta poezija in proza sorazmerno enakovredno zastopani. Tudi pomanjkanje ženskih avtoric v berilih kaže na njihovo počasno in težavno kanonizacijo, tako v antologijah kot berilih.
Pri sestavljanju beril je prihajalo do vrste političnih, ideoloških in moralnih posegov v besedila: spreminjanje in izločanje zaznamovanih besedil, krajšanje in prirejanje besedil, cenzura (in samocenzura avtorjev: izločanje nezaželenih, spreminjanje problematičnih pesmi), pozna objava, dokončen izbris, poznejša rehabilitacija pesnika. Božič vse te posege ilustrira zlasti na Prešernovih besedilih.
Boj med literarno zgodovino in didaktiko literature v berilih divja vseskoz; enako je tudi z recepcijsko primernostjo beril, saj zlasti nekatera zamejska (sestavi Beličič 1947, Blažina 1949, Mihelič 1969 in Bratuž 1982) izstopajo po veliki ustreznosti za šolarje in imajo razvit didaktični instrumentarij, medtem ko mnoga druga ohranjajo prevladujoči vpliv literarne zgodovine. V šoli so uspešnejši šolski praktiki kakor esteti in literarni teoretiki, saj se literatura doživlja čustveno, ne pa razumsko.
Prešeren je težko dostopen tudi intelektualnemu bralcu, kot kaže pregled sprejemanja in razumevanja Prešerna na Slovenskem. Prešernova kanonizacija danes prehaja v mitizacijo, saj Prešerna slavimo, ne da bi ga razumeli; je najbolj spoštovan pesnik, ki pa je vse manj cenjen in bran. Zato je Božič tudi sam opravil nekaj empiričnih raziskav, ki so merile recepcijo, to je doživljanje in vrednotenje Prešernove poezije v srednji šoli, zlasti jezikovno in idejno celovito razumevanje posameznih pesmi. Njegov pedagoški eksperiment je pokazal, da nekatere pesmi v pedagoškem procesu terjajo za razumevanje obilje opomb, kot najboljši način za približanje Prešerna šolski mladini pa se izkazala prozifikacija (zapis pesmi v prozi).
Publikacija Slovenska literatura v šoli in Prešeren Zorana Božiča temelji na doktorski disertaciji avtorja. To dejstvo opravičuje obseg in strukturiranost razprave, njeno kompozicijo in slog; v knjigi je tako obilica preglednic v prilogah in opomb, vse opombe pod črto pa so številčene od začetka do konca, kar bralca moti, saj jih je več kot 2300. Sicer je delo skrajno izčrpno in natančno v vseh segmentih analize; uporablja statistične metode in objavlja vrsto tabel in preglednic v zvezi s temo, ki ilustrirajo dognanja; Božič namreč uporablja, kot pravi njegov recenzent Miran Hladnik, »preštevalne metode in kvantifikacijo podatkov«. Pozitivistična obravnava literature v šoli je sicer tehtna, vendar obsega zgolj površinski sloj problematike, ki se zdi tako estetsko kot pedagoško precej bolj zapletena in težje razumljiva. Nekatera obrobna spoznanja so sicer zanimiva, tako na primer trditev, da je v učbenikih samostojne Slovenije najmanj domoljubne vzgoje, ali dejstvo, da je bilo jugoslovanskih avtorjev v šolskih berilih največ pred prvo svetovno vojno, še preden se je Slovenija vključila v sestavo balkanske kraljevine Jugoslavije. Zanimivi so tudi popravki nekaterih zmotnih ugotovitev slovenskih prešernoslovcev, zlasti Borisa Paternuja. Bralec, ki pa delo ne ocenjuje le z vidika literarne šolske didaktike in recepcijske estetike, pa se ob koncu vendarle vpraša: Kakšni znanstveni dosežki odlikujejo Božičevo delo, kakšna nova spoznanja prinaša njegova raziskava, zdaj natisnjena kot »znanstvena monografija«? Ali se je res mogoče kar preprosto strinjati z oceno mentorice njegovega doktorskega dela Bože Krakar Vogel, da je doktorsko delo »neizčrpen vir novih in za številna področja humanistike in družboslovja pomembnih informacij« ter da bi za pozitivno oceno zadostovala že »polovica te jezikovno zgledne in tudi oblikovno urejene razprave«? Odgovor ni nedvoumen da.
Pogledi, št. 7, 23. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
