Vijuganje po ruski umetnosti
France Vurnik: Iz Moskve, iz ruskih daljav. Slovenska matica, Ljubljana 2010, 320 str., 27,85 €
17. 01. 2011
France Vurnik (1933), pesnik, prevajalec, gledališki kritik, publicist, novinar in urednik, avtor treh pesniških zbirk, knjige gledaliških kritik in knjige dnevniških zapisov, se je posvečal predvsem radiu in tiskanim medijem; bil je dolgoletni sodelavec Radia Ljubljana (Slovenija) in ljubljanskega Dnevnika. Ves ta čas je namenil pisanju, bodisi literature bodisi publicistike; obenem je prevajal iz slovanskih jezikov, večinoma iz ruščine (Bunin, Vampilov, Gogolj). Dobršen del svojih spisov, ki obravnavajo rusko umetnost, je zdaj izdal v knjigi Iz Moskve, iz ruskih daljav; njen podnaslov pove vse: »izbor iz polstoletnega publicističnega vpogleda v ruska literarno idejna snovanja 1957–2007«. Izbrani spisi so v veliki večini že ugledali luč sveta: objavljeni so bili v reviji Sodobnost, na osrednjem slovenskem radiu, v slovenskih časopisih, pa tudi v gledaliških listih in samostojnih knjigah, največ kot spremne besede. Vurnik je – kot sodelavec ljubljanskega radia – začel kot literarni kritik; ocenjeval je tedanje izdaje ruske književnosti, zlasti Alekseja Tolstoja, Majakovskega, Jesenina, Ilfa in Petrova, Oleše, Solženicina in Čehova. Sledile so ocene odrskih del, mdr. priredbe Dostojevskega, Čehova in Vampilova; nekaj dram, mdr. Gogoljevega Revizorja, Lov na divje race Vampilova in Intergirl Kunina, je tudi prevedel, pri tem so nastali zapisi v gledališkem listu. Kritično je spremljal tudi ruski film v zadnjih desetletjih 20. stoletja.
»Vurnikov izbor ruskih spisov je redko in zato dragoceno dejanje.«
Celotna Vurnikova kritiška dejavnost kaže izrazito nadarjenost za zaznavanje specifičnih ruskih posebnosti, ki jih je izpostavljal v pisanju od vsega začetka, torej od konca 50. let; kot rusist in slavist je razmeroma natančno prepoznaval literarne in gledališke vrednote sočasne ruske umetnosti, s katerimi se je nemalokrat srečeval tudi v Rusiji. O tem pričajo zlasti njegovi kulturniški potopisi, v katerih je popisal sedem obiskov v največji slovanski državi; udeležil se je mdr. moskovskega filmskega festivala, se seznanil z estonsko literaturo in beloruskim gledališčem, pa tudi z rusko gledališko ustvarjalnostjo in radijsko igro. Omeniti je treba tudi, da je Vurnik nenehno spremljal – in še zmeraj spremlja – tudi vse, kar je prišlo iz nekdanje Sovjetske zveze in današnje Rusije k nam, torej knjige, predstave, gostovanja gledališčnikov, opernih glasbenikov in filmskih ustvarjalcev; o vsaki stvari je napisal vsaj kratko novinarsko poročilo.
France Vurnik, sicer izrazit radijski človek (v tem mediju je prvi predstavil tudi delo romantika Bestuževa Marlinskega, Vladimirja Solovjova idr.), se je občasno vendarle lotil tudi tehtnejšega razmisleka o literarnih delih znanih avtorjih. Med daljše literarne študije sodi predvsem analiza Pasternakovega Doktorja Živaga, namenjena za objavo v knjigi, do katere pa ni prišlo. Poleg tega je treba omeniti še študijo o Ševčenku in Gogoljevem Revizorju. Vurnik kot literarni esejist obravnava zlasti avtorsko delo z njegovimi idejnimi in tematskimi določnicami; postavlja ga v kontekst avtorjevega življenja in sobesedilo sočasne zgodovinske stvarnosti, le tu in tam ga primerja tudi s kakšno podobno literarno stvaritvijo. Predvsem pa ga zanima »ruska ideja«, kot jo je razvil filozof Nikolaj Berdjajev, torej ruska personalistična misel, ki se je pri nas delno dotaknila tudi Marjana Rožanca; se pravi, da v skladu z rusko idejo gleda na rusko umetnost kot na izraz nečesa specifičnega med Evropo in Azijo, ne toliko kot na evrazijski fenomen, bolj kot na duhovno nasprotovanje Vzhoda materialističnemu in racionalističnemu Zahodu.
Vurnikov izbor ruskih spisov je redko in zato dragoceno dejanje. Avtor je v knjigi zbral skoraj vse, kar je mogoče še danes s pridom uporabiti pri študiju recepcije sovjetsko-ruske literature in dramatike, ne da bi bilo potrebno zamudno iskanje po časopisju in revijalistiki ali pa – večinoma neizvedljivo – poslušanje radijskega arhiva. Knjiga je nastala po objavah, ki so včasih izpustile to ali ono, zdaj pa lahko prebiramo integralna besedila. Slaba stran izdaje so tu in tam nepotrebno ponavljanje (na primer pri Majakovskem) ter precej številne tiskarske in jezikovne napake, ki grejo na rovaš avtorja in založbe.
(Objavljeno v Pogledih, št. 1/2, 12. januarja 2011)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
