pisma bralcev
Odziv na: Proti diskva- lifikaciji prevajalcev
Ob sodbi Častnega razsodišča DSKP
Bogdan Gradišnik
14. 09. 2011
Sramotni žig, ki ga je Častno razsodišče DSKP v zasedbi Majda Stanovnik, Branko Madžarevič in Jože Stabej (Proti diskvalifikaciji prevajalcev, Pogledi, 13. 7. 2011) pritisnilo Dragu Bajtu, sproža daljnosežne in zelo slabe posledice.
Ugovarjam iz dveh jasnih razlogov. Prvič, razsodba je krivična. In drugič, z njo daje Društvo potuho slabemu prevajanju, to pa je daleč od siceršnjih stališč našega poklica.
Že naslov je nadvse kočljiv. Proti diskvalifikaciji prevajalcev. Z diskvalifikacijo drugih prevajalcev. DSKP dobro ve, da se o načelnih razlikah ne razpravlja tako, marveč s polemiko, kjer ima pravico do besede tudi druga stran. Kljub temu se je odločilo za manifest, ki bo kvečjemu zaostril spor ob vrednotenju prevodov.
Članom Častnega razsodišča DSKP predlagam, da obsodijo še svojo pristranost, saj so tako pridno nabili obtožnico z navijaškim zanosom, da bodo zaman iskali vsaj majčkeno protiutež. Očitek za očitkom, podprt z golido golih domnev. Manira za hudodelce v pravih sodnih spisih, a še tam se najdejo olajševalne okoliščine. Tudi ni jasno, s kakšnim namenom člani Častnega razsodišča zbujajo vtis, da so se udeležili okrogle mize Za prgišče stotinov. Kdo jim je šepetal na uho? Pobudnik obsodbe že ne, njega prav tako ni bilo zraven. Skratka, z vtisi ene same strani so sesuli »enostransko povzemanje stališč« Draga Bajta. Ne da bi ga, kot se šika, karkoli vprašali. Vse skupaj zbuja sum, da je Častno razsodišče rajši obsodilo, kakor da bi posredovalo, da je rajši poslušalo klevete, kakor da bi iskalo resnico, rajši branilo eno čast z žalitvijo druge.
Težko je slediti dvomljivim trditvam te enostranske razsodbe. Ali je dejstvo, da Častno razsodišče kratkovidno prezre bistvo – nezaželeno bistvo te polemike je upadanje kakovosti prevodov, o tem sem 12. maja letos govoril v dvorani Društva –, merilo njegove pravičnosti? Odbor je desetletja stokal: Jedet, nimamo prevodne kritike. Da smo jo začeli pisati, pa tudi ni dobro, kajne? Razsodišče pribija: »Vsak prevod, nov ali star, razveljavlja le njegova morebitna lastna nebogljenost.« Aha! Razsodišče je očitno prepričalo Nebogljenost, da se bo končno lotila dela. Kritika pa naj rajši utihne.
Ali se Razsodišče zaveda, da z mižanjem pred pravim problemom ščiti bedno ideologijo lenobe, z vsemi šlamparijami vred? Ali ne občuti, da s takšnim orisom »debatnega večera«, češ da sem »v razočaranje prisotnih« zožil problem »na obravnavo honorarja za ponatis enega samega prevoda«, samo brenka na skopost založbe Mladinska knjiga? Kakor da bi šlo le za denar! Zgolj materialistična obravnava, pri kateri vztraja razsodišče, lepo podpira komercializem šefov Mladinske knjige. Najgrozovitejši dokaz komercializma, ki se požvižga na duhovne vrednosti, pa je novi prevod Bachovega J. L. Galeba. Česa neki si namesto ocene »enega samega prevoda«, ki je najboljši zgled za podobne primere, želi cenjeno Razsodišče? Tisoč ocen polizdelkov iste vrste? Nevidno kritiko Nebogljenosti? Takrat sem dovolj glasno rekel, da je okrogla miza (s prehudim naslovom Za prgišče stotinov: zaradi nesporazumov se iskreno opravičujem vsem, ki sem jih nehote užalil, zlasti soustvarjalcem dobrih knjig, Nedi Pagon, Bronislavi Aubelj in Branimirju Nešoviću) namenjena pomembnejši stvari, prevodni vrednosti leposlovja. Imam vtis, da si Društvo zamaši ušesa, kakor hitro črhnem kaj motečega.
Kje Razsodišče vidi, da je »neupravičene obtožbe [...] s stvarnimi navedbami dejstev zavrnil urednik Andrej Ilc [...]«? V nakladanju o nakladah, ki jih Mladinska knjiga navaja v pogodbah, ne pa tudi v knjigah? G. Ilc nas pošilja v Cobiss, a tam ni tistega, kar piše on. Ko pa mu Drago Bajt v polemičnem odzivu Zvestoba le do groba (Pogledi, 22. 6. 2011) zastavi nekaj bistvenih vprašanj, se brez nadaljnjega zateče pod okrilje prevajalskega prava.
Zakaj Društvo podpira stokanje založbe, ki jo menda peha v stečaj »vzvišeno in arogantno izsiljevanje« avtorjev? Ali je »stvarna navedba« to, da se g. Ilc zgraža nad Bajtovo oznako »malone priredba« – ne da bi izvolil opaziti sorodno oznako za istega J. L. Galeba, tj. »malone prirejanje«? (Gl. dr. Nada Grošelj, Jonat(h)an Livingston Galeb: primerjava dveh prevodov, Bukla 62–63, februar–marec 2011.) Popolnoma neresne pa so za lase privlečene »strategije« prevajalcev, ki »delata iz drugačnih izhodišč povsem legitimne, navsezadnje pričakovano različne strategije in poetike«.
(Častno razsodišče nam z ograjo tujk prepoveduje »reducirati na apriorno in pavšalno diskreditiranje«. Če riskiram maligno repliko: ali ima palisada importirank specialno destinacijo – divergirati in disturbirati beroče?)
Delata iz drugačnih izhodišč? Prevajalec ima eno samo izhodišče, da ostane pri slogu, sporočilu, pomenu, poetičnosti ipd. izvirnika. Nič mu ne daje pravice, da bi te bistvene sestavine paral s prirejanjem. Naše drzne pohode čez nevarne, ostre grebene ob vrtoglavih prepadih lepo varuje načelo poklicne poštenosti. Za visoke cilje je nujno, da se ne zatekamo k lagodni »drugačnosti«. Dokler se držimo izvirne smeri prvopristopnika, ostane prevajanje zahteven, naporen, zamuden, vendar srhljivo čudovit vzpon na težko dostopno goro. Kakor hitro zaidemo v prirejanje, se čila ustvarjalnost sprevrže v pohajkovanje po močvirnem svetu, kjer ne najdeš ničesar, kar bi zares držalo.
G. Ilc predlaga, da bi Društvo »v tovrstnih primerih« (kadar bi kdo hotel ustreznejše plačilo), namesto da bi »zdravilo komplekse« članov, postalo »nekakšen posrednik med založniki in prevajalci«, in honorarje bi družno nižala naveza založba Mladinska knjiga – Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Navadne člane zelo zanima, kaj o tej sanjski komercializaciji misli naš Esteblišment. Nestrpno čakamo!
»Insinuacija,« nadaljuje Razsodišče, »da prevajalec ne ravna etično, če na novo prevede že prevedeno literarno delo [...], nima opore v nobenem zakonu, konvenciji ali sporazumu.« Seveda ne; česa takšnega nihče ne trdi. Vendar ni etično, da kakor božji volek sodeluje pri voluharskih mahinacijah in s tem škoduje kolegom. Razen našega ne poznam nobenega društva, v katerem ne bi obstajala vsaj rahla kolegialnost.
Opozorilo na »pomembni stanovski priznanji« – Sovretovo nagrado in IBBY (je to značka?) – pa gotovo ni namenjeno nikomur z inteligenčnim količnikom nad 30. Da bi bili prevodi »cenjeni« zaradi nagrad? Dajte no! IBBY? Sicer pa niti uglednejša Sovretova nagrada ne dokazuje ničesar razen tega, da je bil prevajalec, ko jo je dobil, v pravi formi. In nikakor mu ne zagotavlja, da bo prevajal enako dobro še sto let. Ne trdim, da novi prevod Starca in morja ni na ravni, vendar njegovo kakovost lahko določi samo strokovna presoja.
Nasprotno je priredba Bachovega J. L. Galeba nekaj, česar ni mogoče braniti. Upal sem, da bo to dojelo tudi Razsodišče, saj je že poznalo kritiko. Za Buklo je bila podana v značilno strpnem slogu ljubeznive avtorice. Zelo čudno je, da ni zaznalo njene elegantne odklonitve. Mimogrede, za mojo kritiko je vedelo, a je ni želelo videti.
Toliko, kar zadeva pravičnost. Vsaka sodba temelji na dokaznem gradivu, ki je tu, po raznih znamenjih sodeč, pristransko, nepretehtano, nesprejemljivo. Vem, da v tej deželi skoraj nihče ne prizna napake. Razsodišče kljub temu prosim, naj upošteva ravnokar podana dejstva in vsaj omili sodbo, če mu je, bojim se, pod častjo, da bi jo preklicalo.
Dodajam pomirljivo zanimivost. V Razsodbi piše: »Poznejši prevodi Shakespearovih dram npr. Župančičevih niso odrinili v pozabo, ampak obstajajo ob njih kot dela različnih, toda nedvomno kompetentnih, odličnih prevajalskih osebnosti.« Natančno moje stališče! V kritiki Ogrizkove priredbe J. L. Galeba pravim: »Razlika med enakovrednima prevodoma namreč ni le v tem, da je eden od njiju vsaj za spoznanje bližji izvirniku. Gre za pomembno obogatitev ustvarjalne raznovrstnosti. Pomislimo samo na Župančičeve in Jesihove prepesnitve Shakespearjevih del.«
Bogdan Gradišnik
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
