pisma bralcev
Odziv na: Kdo lahko piše razvojno- psihološke ocene učbenikov?
Odgovor Ljubici Marjanovič Umek
Foto: Matej Družnik/Delo
Ignacija J. Fridl
23. 02. 2012
Dr. Ljubica Marjanovič Umek se je v Pogledih (7. 2. 2012) odzvala na intervju, ki sem ga o stanju v slovenskem osnovnem šolstvu in uspešnosti njegove prenove oziroma devetletke opravila z dr. Kristijanom Muskom Lešnikom. V svojem odzivu zahteva, da se ji zaradi blatenja njenega imena javno opravičim, saj sem zastavila vprašanje, ki se glasi:
»Če presojam svoje področje, se mi zdi strokovno vprašljivo, da je tako rekoč vsa osnovnošolska berila pri eni od založb uredil isti avtor, pri kar nekaj od njih pa je bila recenzentka dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je obenem tudi ena od snovalk devetletke? Ali se nekdo samo zaradi tega, ker sodeluje pri prenovi osnovne šole, naenkrat lahko spozna že tudi na književno stroko in zato upravičeno sodeluje pri pripravi raznovrstnih učbenikov?«
Ga. Marjanovič Umek trdi, da sem blatila njeno ime in njena obtožba je – priznati je treba – nedvomno precej huda. Zato sem se takoj po njeni javni zahtevi – skladno z načeli razvojne psihologije – temeljito izprašala, kaj sem v javnem mediju govorila o javnem delu osebe, ki je zadnje desetletje ena najbolj javno izpostavljenih imen prenove slovenskega osnovnega šolstva, ki se je v celoti plačevala iz javnih financ. Oziroma ali lahko z literarno stroko povežem ime osebe, ki je od petintridesetih učnih gradiv za slovenski jezik, ki so bila odobrena za prvo triado osnovne šole, kar pri petindvajsetih sodelovala kot recenzentka.
1.) Najprej sem preiskala svojo, literarno stroko. Doslej sem sodelovala v več kot dvajsetih strokovnih žirijah, komisijah, odborih ter svetih javnih zavodov in niti enkrat doslej se ni zgodilo, da bi oseba, ki je bila vpletena v proces nastajanja nekega umetniškega dela, sodelovala tudi v procesu njegovega vrednotenja in ocenjevanja. Taka oseba se je zaradi možnega suma kolizije interesov, klientelizma ali celo koruptivnosti celotne komisije vedno sama izločila iz procesa odločanja. Ker so taka pravila znotraj naše stroke, sem pač upravičeno sklepala, da to velja obče, torej tudi za druge stroke. To pomeni, da naj, na primer, neka oseba, ki sodeluje pri nastajanju in razvoju novega koncepta osnovne šole in ima tako v rokah izredno pomembne vzvode moči, ne bi sodelovala pri vrednotenju konkretnih učnih pripomočkov, na katere so vezane izjemno visoke finančne konstrukcije ter vnaprej zagotovljeni (ne na prostem trgu zasluženi, ampak zakonsko predpisani) izredni zaslužki posameznikov in izbranih podjetij, saj bi lahko obstajala možnost, da bi prišlo do kolizije interesov, klientelizma ali celo suma koruptivnosti. Ena takih možnost bi, na primer, bila, da utemeljitelj prenove osnovnega šolstva uvede za učbenike in delovne zvezke prve triade obvezno recenzijo s svojega področja in si tako zakonsko vpelje možnost dodatnega zaslužka. Še posebej je tak sum možen, če poleg že omenjenih dveh funkcij načrtovalca in recenzenta projekta hkrati prevzame še tretjo funkcijo, to je funkcijo nadzornika projekta (npr. sodelovanje v strokovnem svetu, ki učbenike potrjuje) in eventualno pri izboru učbenikov ne favorizira tistih, ki so v okviru posamezne stroke prepoznani kot najkvalitetnejši, temveč tiste, pri katerih je kot recenzent sodeloval tudi sam.
Prav tako sem se v petindvajsetih letih svojega ukvarjanja s književno stroko od študija dalje vedno učila in držala načel, da je treba literarno besedilo razumeti, poznati njegove zakonitosti ter razvozlati njegovo sporočilo in ustvarjalne možnosti, ki jih daje bralcu, če želiš o njem pisati ter razpravljati, še posebej pa če ga želiš ovrednotiti kot didaktično sredstvo, s katerim želiš doseči določene vzgojne učinke oziroma razvijati otrokovo osebnost. Zato me preseneča, da ga. Ljubica Marjanovič Umek v svojem zahtevku za opravičilo tako prostodušno zapiše: »Ne spoznam se na književno stroko, spoznam pa se na razvojnopsihološko stroko.« Sprejemam tak medstrokovno izključujoč pogled razvojne psihologije na literaturo pri vrednotenju literarnih del, a se z njim ne morem strinjati. In upam, da ga. Ljubica Marjanovič Umek prav tako sprejema dejstvo, da se zgolj zaradi drugačnega pogleda razvojnopsihološke stroke na književno stroko ne morem opravičevati, saj zgolj zato ne morem spreminjati svojih strokovnoliterarnih načel. V nasprotju z mnenjem ge. Ljubice Marjanovič Umek sem si njeno strokovno recenzijo učbenika, ki sem ga ob zastavljanju svojega vprašanja g. Musku Lešniku imela v mislih, tudi temeljito ogledala (kar ni težaven problem, saj brez uvodnih faktografskih podatkov o gradivu obsega 1143 znakov, čeprav praviloma celo za strokovne recenzije člankov v strokovnih revijah velja, da naj bi analitični del obsegal vsaj eno stran formata A4). Njeni tezi, da je berilo primerno, ker vsebuje »različne zvrsti leposlovnih tekstov« in zajema »z izborom tekstov različne težavnosti«, me še toliko bolj prepričata, da bi morali literarna in razvojnopsihološka stroka v takem primeru sodelovati z roko v roki, saj sta v otroški literaturi in njeni vlogi za razvoj otrokove osebnosti bistveno bolj od zvrsti leposlovnih tekstov zanesljivo pomembna njihova vsebina in sporočilo.
2.) Ko nisem našla argumenta za opravičilo znotraj literarne stroke, sem se po pomoč za preiskovanje svojih besed in dejanj zatekla k pravni stroki. Še enkrat sem preverila zakonodajo s področja potrjevanja ter izbiranja obveznih učbenikov za osnovno šolo. O tem govori Pravilnik o potrjevanju učbenikov. Recenzije določata 10. in 11. člen. V 10. členu je zapisano, da mora predlagatelj učbenika predložiti tudi tri ocene predlaganega učbenika, in sicer:
– oceno z obrazložitvijo o skladnosti s sodobnimi spoznanji stroke oziroma strok, ki opredeljujejo predmet oziroma področje,
– oceno z obrazložitvijo o metodično-didaktični ustreznosti,
– oceno z obrazložitvijo o razvojnopsihološki ustreznosti (obvezno za učbenike prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja).
V 11. členu pa je izrecno poudarjeno: »Recenzent, ki poda oceno o skladnosti učbenika s sodobnimi spoznanji stroke oziroma strok, ki opredeljujejo predmet oziroma poklicno področje ustrezne smeri, in ga izbere predlagatelj oziroma ga določi komisija, mora biti strokovnjak z znanstvenim naslovom za določen predmet, predmetno ali strokovno področje oziroma z najvišjo možno stopnjo izobrazbe, ki jo je v Republiki Sloveniji na določenem področju možno pridobiti.«
Te predpise sem preverila na primeru berila, ki se uporablja v 2. razredu osnovne šole. V njem so natisnjena naslednja imena recenzentov oziroma recenzentk:
- dr. Ljubica Marjanovič Umek – ki se pojavlja na prvem mestu in katere recenzentska vloga v kolofonu ni dodatno pojasnjena (bilo bi potemtakem dobro, da bi bila navedeno, da je zgolj recenzentka s področja razvojne psihologije, kar pa ne vključuje poznavanja literarnega področja);
- dr. Sonja Pečjak – psihologinja in strokovnjakinja za področje opismenjevanja in branja, ne pa literarna strokovnjakinja;
- Lidija Ozimek – učiteljica, ki je prav tako ne moremo ovrednotiti kot strokovnjakinje za književnost.
Nobene od navedenih recenzentk torej ne moremo označiti kot strokovnjakinje s področja literature, čeprav 10. in 11. člen Pravilnika o potrjevanju učbenikov to izrecno zahtevata. Ga. Ljubica Marjanovič Umek v svojem zahtevku za opravičilo celo izrecno zapiše, da to ni bila njena vloga. Toda v tem primeru analizirano berilo ne ustreza vsem razpisnim pogojem, po katerih je lahko sprejeto v učni proces, saj bi v vlogi recenzenta moral nastopati strokovnjak z literarnega področja. Podoben primer se pojavi vsaj še pri učbeniku z elementi delovnega zvezka za slovenščino v 1. razredu, pri katerem so kot recenzentke sodelovale dr. Ljubica Marjanovič Umek s področja razvojne psihologije, ena socialna pedagoginja – defektologinja, ena defektologinja in ena učiteljica.
3.) Ko mi tudi pravo ni pomagalo odkriti razlogov za opravičilo, sem se nazadnje zatekla še k filozofiji, da bi morebiti tam poiskala razlog, zaradi katerega naj bi bile moje besede v intervjuju z g. Kristijanom Muskom Lešnikom neresnične in so zato blatile ime ge. Ljubice Marjanovič Umek. Toda po zakonih filozofske logike sem ugotovila, da o delu ge. Ljubice Marjanovič Umek nisem izrekla niti ene same trditve. Le trditvam pa lahko pripišemo resničnost ali neresničnost. Jaz sem o njenem javnem delu zastavila zgolj javno vprašanje. Vprašanjem pa lahko – po načelih klasične filozofske logike – določamo vrednost verjetnosti ali neverjetnosti. In kot je razvidno iz točke 1.) in 2.) v mojem odgovoru oziroma kot je razvidno z vidika literarne in pravne stroke, je obstajala določena stopnja verjetnosti problema, zaradi česar sem opozorila nanj.
Kljub različnosti najinih pogledov na slovensko osnovno šolo in uspešnost devetletke ne bom nikoli podvomila v strokovnost ge. Ljubice Marjanovič Umek na področju razvojne psihologije. Zaenkrat pa s svojim odzivom na intervju, ki sem ga opravila z dr. Kristijanom Muskom Lešnikom, dr. Ljubica Marjanovič Umek ni odpravila mojega dvoma, da mora strokovnjak s področja razvojne psihologije poznati literarno stroko, če jo želi ovrednotiti in določevati njeno vlogo in vlogo literarnih besedil v učnem procesu.
Ignacija J. Fridl
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
