pisma bralcev
Odgovor Marjeti Doupona
Dušan Merc
22. 10. 2014
Gospa Marjeta Doupona se je odzvala na moj članek v Pogledih. Naslov njenega odziva Nevarnost posploševanja je treba dopolniti: Nevarnost posploševanja in ugodje/razkošje neznanja.
Gospa Doupona se je kar nekajkrat po prstih, ko je poskušala s člankom ali ugovorom ali karkoli je že pač hotela napisati, ko se je oglasila na moj zapis o slovenskem osnovnem šolstvu. Ker raziskuje (kar pač raziskuje) na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in ker očitno dela (kar pač dela) tudi za Zavod za šolstvo, bi pričakoval strokovno utemeljene ugovore in ne prikritih vstajniških in provincialno zakisanih trditev, kako je Ljubljana privilegirana in kako lakota razsaja po Sloveniji …
Svoj zapis je zaključila s citatom vstajnika (?) Toneta Vrhovnika Strake, da si težko velik kritik sistema, v katerem 20 let brez težav vztrajaš na ravnateljskem mestu. Najprej – če sta oba skupaj mislila mene, se motita: moja malenkost je ravnatelj OŠ Prule v Ljubljani že skoraj celih trideset let in ne dvajset (motita se tudi v tem, da na ravnateljskem mestu vztrajam; nisem vstajnik, da bi nekje vztrajal, jaz kot ravnatelj delam). In zatem: vstajniški argument je lahko pomemben za nekoga, ki nima strokovnega argumenta. To pa je problem.
Vstajniška drža gospe raziskovalke na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani preveva njen celoten, slabo fokusiran prispevek, ker je Ljubljana zanjo očitno izkoriščevalsko mesto, kjer imajo učitelji in ravnatelji večje plače kot drugod, ker je v Ljubljani vse bogato itn. Tako se članek začne in tudi nadaljuje. Gospa jasno zapiše, da ne ve nič o sistemu plač javnih uslužbencev in o določilih Zakona o osnovni šoli.
Moram zapisati nekaj javno znanega: v Ljubljani imamo učitelji in ravnatelji in občinski uradniki in sodniki in mnogi drugi enako določene plače kakor v Beltincih ali v Mačkovcih in tudi v Črnomlju, da ne bom zemljepisno krivičen. Gospa Doupona tudi ne ve, da obstajata bruto in neto izračun plač itn. No, od raziskovalke na Pedagoškem inštitut, ki se ukvarja s pismenostjo in bralno pismenostjo, ne moremo pričakovati, da bi prebrala in razumela nekaj tako preprostega in mogoče celo vedela, kako je s tem v Sloveniji.
Za svojo argumentacijo o moji perverznosti, ker imam plačo in ker »vztrajam na mestu ravnatelja« in ker si upam nekaj napisati in za dokazovanje moči lastnega sklepanja (od splošnega h konkretnemu in nasprotno), navaja besede otroka na Valu 202, ki pravi, da je lačen. Prav. Se strinjam – samo, gospa Doupona: kot ravnatelj Osnovne šole Prule sem konkretno naredil marsikaj, da se je stiska otrok zmanjšala. Kaj pa ste naredili vi? Mislim, da vam bo uredništvo dalo v naslednji številki rade volje veliko prostora za naštevanje vaših konkretnih dejanj – če sva že pri konkretnostih. Ko bom prebral ta seznam, se ne bom več posmehoval vašim sposobnostim sklepanja in metodam argumentacije, verjetno pa njegovi dolžini.
Gospa raziskovalka nadalje pravi, da ne razpolaga s podatki o OŠ Prule in ne pozna nobenih govoric o OŠ Prule. To pa je boleče. Zanjo. Ker nima podatkov in ne čenč, natrosi nekaj splošnih neumnosti o mednarodnih raziskavah – njeno nakladanje in mučenje bralcev z dokazovanjem, kako smo nekateri privilegirani, bi ji lahko bilo prihranjeno, če bi znala povzeti bistvo: korelacija med uspešnimi učenci in uspešnimi starši je ekstremno visoka … Ampak že to je pretežko.
V celotnem prispevku je za raziskovalko velik problem poleg nevednosti in neznanja še sklepanje. Sklepanje od občega h konkretnemu? O tem si lahko, če zmore, kaj prebere celo v kateri od didaktik … No, če potrebuje govorice za ugotovitve, potem sklepanje sploh ni pomembno, ker je vse, kar si predstavlja in kar si upa zapisati, zanjo točno.
Naj navedem zelo žalosten spodrsljaj raziskovalke: »Šola ne naredi praktično nič, da bi intelektualno povprečnim in nadpovprečnim posameznikom iz deprivilegiranih okolij omogočila, da dosežejo enake izobrazbene standarde kot njihovi enako (ne bolj) sposobni vrstniki s Prul.«
Katera šola? Kjer sem jaz ravnatelj? Na šoli Prule ne naredimo nič, da bi drugje znali kaj več? Ali mogoče na šoli iz Prekmurja? Verjetno je mislila šolski sistem. Mogoče. S svojo čudno trditvijo je v resnici naredila veliko krivico učiteljem in ravnateljem v Prekmurju in povsod zunaj Ljubljane ali vsem, ki niso na Prulah. Pa ne samo njim, tudi veljavni doktrini in celotnemu šolstvu in sistemu tudi. Tako lahko gospa sklepa samo, ker ne pozna temeljnih načel osnovne šole na Slovenskem (in ker zelo zelo malo ve). In še mnogih drugih stvari ne. Treba je ponovno ugotoviti: ne samo branje in pisanje, tudi ostalo je kar velik problem za gospo Doupona. Potem se gospa spet zaplete v neumnosti, kjer naj bi bili kolegi in kolegice zunaj Ljubljane slabše plačani od tistih v Ljubljani. Seveda se od prejšnjega do tega odstavka ni mogla prepričati v nekaj, v kar je prepričana kar tako. Njen problem je, da ne ve, da ne ve.
V naslednjem odstavku raziskovalno točno ugotovi, da so otroci med šestim in petnajstim letom šoloobvezni. Bravo! Zanje je odgovorna šola, ko so v šoli! Čestitam za ugotovitev. Gospa ni po prstih samo sebe, zadela je tudi bralce, ki o tem nimajo pojma. Potem še pleteniči, kaj če starši sodelujejo pri nalogah itn. Res, strokovno vrhunsko (mogoče za Pedagoški inštitut in za Zavod za šolstvo).
Potem sledi čudno in posplošeno spraševanje, zakaj je prišlo do vdora staršev v šolo. Govori o nekakšnem daj–damu, ki se ji zdi zgrešen. Ali je raven raziskovalnega dela na Pedagoškem inštitutu res že na tako visoki ravni, da se nekomu nekaj zdi, in da to prikazovanje opiše s starinsko sintagmo daj–dam? (Lokal Daj–Dam na Cankarjevi cesti nasproti Name v Ljubljani je bil že pred drugo svetovno vojno opremljen s prvimi avtomati za hrano, ki so jih v socializmu (malo po drugi svetovni vojni) odstranili, s samoupravnim socializmom so ukinili tudi lokal, ker je sintagma daj–dam za vstajnike in samoupravljavce preveč tržno naravnana.)
Potem govori o nekem razredu, kjer je pol otrok s posebnimi potrebami in pol nadarjenih. Ja kaj pa je to, gospa Doupona? Sklepanje? Ugotovitev? Vrh raziskovalnega dela? Nadaljnje razpravljanje iz lastnih ugotovitev na nivoju »zdi se mi« ima težo zraka v milnem mehurčku. Je pa dokaz mnogih drugih stvari, ki si jih ne upam zapisati.
Gospa bi bila nadalje zadovoljna, če bi ravnatelj Dušan Merc stopil (?) v dialog s starši otrok v razredu, kjer ima ona izkušnjo v Ljubljani ali kaj? Potem pravi, da pa so nekateri v šoli z dušo in srcem (obrabljena sintagma iz obdobja Zveze komunistov, ponazarjala naj bi predanost poklicu ali stranki, domnevam).
Gospa mirno izstreli ugotovitev, da so otroci z disleksijo v povprečju inteligentnejši od svojih vrstnikov. Mogoče spada to v njeno rubriko statistika vstajnikov?
Je to vse, gospa Doupona, nič več, samo toliko? Za vas očitno dovolj. Za Pedagoški inštitut očitno tudi. Pogumno in brez sramu ste ga zastopali. Res pa je: nekoliko sem razočaran, ker se ni oglasila direktorica Šole za ravnatelje, da bi utemeljila obstoj te ustanove, kdo iz Državnega izpitnega centra, da bi pojasnil, zakaj mečejo tam denar skozi okno, kateri od direktorjev direktoratov na ministrstvu (pa ne za turizem in ilustracije), ker se ni oglasil nihče od sindikata (seveda šolnikov – ne metalurških delavcev, ker jih ni več). Mogoče bi kakšno dodal še kdo od piscev Bele knjige (beri: Žalne knjige, ki je temeljni dokument za nadaljnji pogreb osnovne šole na Slovenskem), recimo dr. Krek (mogoče je zanj razpravljanje z nekim ravnateljčkom osnovne šole akademsko in intelektualno odveč?).
Nič. Če nič, pa nič, pač nič. Tipično šolsko in ministrsko. Žalostna potrditev dejstev, da imam prav. Ali pa narobe sklepam? Mogoče imam tudi v tem prav. Mogoče pa na ministrstvu samo ne berejo Pogledov. Mogoče. V službi se s tem ne morejo ukvarjati, pa tudi zapisati ne morejo ničesar, imajo preveč administrativnega dela (tam so z dušo in telesom, ker imajo med službo tečaje joge) …
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
