pisma bralcev
Odziv na: Proti antiglobalizmu
Odgovor Urbanu Vehovarju
Branko Gerlič
06. 12. 2011
Urban Vehovar v prispevku Proti antiglobalizmu (Pogledi, št. 21, 26. 10. 2011) »kvazilevičarstvo« in »kvaziliberalizem« (zanemarimo kulturno raven tovrstnih označevanj) opredeljuje kot specifičen slovenski fenomen, ki že zaradi svoje lokalne omejenosti ne zmore dojeti širših razsežnosti svetovnih dogajanj.
V nadaljevanju se zato loti obravnavanja razmerja med marksističnimi, nekdaj slovenskimi, in (neo?)liberalnimi, sedaj slovenskimi ideologijami in se pri tem, izhajajoč iz slednjih, opira na poenostavljeno, posplošeno in seveda napačno razumevanje marksistične misli. Slednjo izenačuje s prakso, ki je to misel izkoristila tudi za uveljavljanje parcialnih interesov tedanjih elit.
Gospod Urban Vehovar je le eden od mnogih, ki zagovarjajo tak nedosleden način obravnavanja teh dogajanj, v katerem se proces privatizacije idej in njihovo pretvarjanje v ideologijo očita zgolj državnim sistemom, utemeljenim na marksizmu. Nikakor pa tak odnos do realnosti ni uveljavljen tudi v primeru proučevanja tako imenovanih psevdodemokratičnih, beri kapitalističnih okolij. Enaki procesi in njim podobni izidi na svobodnem in s tem odgovornem posamezniku utemeljenih sistemih veljajo le za posamične ekscese. Misleci, kakršen je Vehovar s kolegi, pod nobenim pogojem ne morejo in nočejo priznati dejstva, da gre tudi v teh okoljih za standardno pretvarjanje idej v ideologije.
Zato grozeča »pavperizacija (osiromašenje) pretežne večine prebivalstva Republike Slovenije« kot posledica grozeče uveljavitve »utopičnih, za človekovo svobodo destruktivnih procesov« ni in ne more biti izenačena z obstoječim, vztrajno večajočim se siromašenjem pomembnega dela prebivalstva Republike Slovenije. Ta po mnenju Vehovarja in somišljenikov namreč ni posledica namišljene, neobstoječe svobode, ampak zgolj napačno razumljene svobode.
Napačno razumevanje svobode ima seveda neprijetne posledice, ki pa vendarle niso lastnost sistema. Nasprotno pa neprijetnih posledic na marksizmu temelječih sistemov ni povzročilo napačno razumevanje marksizma, ampak sistem kot tak. Ta, utopičen kot je, očitno ne more biti razumljen, kaj šele pravilno izveden.
Dokaj podobno je tudi nasprotujoče si obravnavanje teženj po »najpreprostejši rešitvi dileme, ki jo imamo z državo, ki jo bodisi kar ukinemo bodisi si jo prisvojimo«.
Razumljivo, da »najpristnejša oblika demokracije – neposredna« ne more biti pogodu zagovornikom države, ki naj bo močna v svoji funkciji pokoravanja državljanov, hkrati pa čim bolj neopazna v svoji funkciji (ne)nadzorovanja gospodarskih procesov in zlasti finančnih tokov.
Po Noamu Chomskem (ki ga nekdanji minister za znanost iz teh »mi smo demokratični« krogov ni hotel priti poslušat, češ, »kaj mu pa neki Chomsky že lahko pove«) bi bila kapitalističnemu sistemu nasploh, sodobnemu finančnemu kapitalizmu pa še posebej država kot taka povsem odveč, če je ne bi še vedno potrebovali za krotenje osiromašenih množic.
V zvezi z večjim delom nadaljnjega Vehovarjevega besedila, bi ga želel le še vprašati, kaj pravzaprav razume pod pojmom »pravna država«?
Raje bi se bolj posvetili vprašanju univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki ga avtor tega pogleda tako vehementno zavrača.
Za začetek: njegov (in tako rekoč vseh starih in tudi »radi bi postali« slovenskih politikov) argument, po katerem je Slovenija nekoliko manj revna kot mnoge druge države, ni noben argument. Revščina, ne glede na njen obseg, je za sedanje razmere vsaj v razvitih okoljih, in Slovenija bojda sodi mednje, nesprejemljiva.
Poleg tega pa 12,7 % (SURS, 16. 9. 2011) prebivalstva ali okoli 254.000 (skoraj 90 % Ljubljane, več kot dva Maribora, več kot deset Ptujev ...) ljudi nikakor ni zanemarljivo, nepomembno število. In vsaj zanje ni nikakršna tolažba vednost, da je kje drugje morebiti še kakšen revež več kot tukaj.
UTD nikakor ni mogoče povezovati z antiglobalizmom. Pa tudi s »kvazilevičarstvom« ne. UTD je namreč globalna ideja in za njeno uveljavitev si prizadeva vedno večje število ljudi v mnogih državah. Na vseh kontinentih.
Mednarodna mreža BIEN (Basic Income Earth Network) združuje UTD pobudnike 17 držav in sodeluje še z mnogimi, ki (še) niso njeni formalni člani. Med slednjimi je tudi slovenska sekcija za uvedbo UTD.
Zagovornikom UTD je, med drugim, tudi več kot jasno, da so pravice neposredno povezane z odgovornostmi. Le da slednje ne terjamo izključno od tistih, ki so vse bolj in bolj podrejeni, odvisni. Menimo namreč, da odgovornost zadeva predvsem tiste, ki imajo stvarno moč odločanja. Kar potrjuje tudi lanskega novembra sprejeti mednarodni standard ISO26000 s svojim obsežnim, natančnim in z vseh vidikov sprejemljivim definiranjem družbene odgovornosti. Ter določa tudi tiste, ki so za njeno uveljavljanje odgovorni. Tudi po tem standardu večina, ki nima pooblastil in možnosti odločanja, nikakor ni brez odgovornosti. Je pa njena vloga ustrezno ovrednotena. Pomembnost uveljavljanja družbene odgovornosti s strani te večine je utemeljena na množičnosti. Odločujoča manjšina pa je v tem smislu odgovornejša za uresničitev določil tega standarda: njena naloga je predvsem ustvariti pogoje, v katerih bodo množice lahko ravnale odgovorno. To je seveda možno zgolj v primeru, da se pozabi na, spet Chomsky, dobiček pred ljudmi in se njuni vlogi zamenjata. In se s tem, po Frommu, zgradi zdrava družba. Takšna je lahko le vsestransko odgovorna skupnost odgovornih posameznikov. Na vseh, zlasti pa odločujočih ravneh.
In UTD kot eno od bistvenih orodij za urejanje tudi teh razmerij zato ni smotrno obravnavati kot pretežno socialni program, usmerjen v doseganje egalitarnosti in preprečevanje revščine. Revščina oziroma njeno ukinjanje bo sicer tako rekoč takojšnji rezultat uvedbe tega sistema. Celo v primeru, da višina tega brezpogojnega dohodka vsakogar ne bo dosegala vsakokratnega praga revščine, ampak bo nekoliko pod njim, bodo reveži, zlasti absolutni reveži (in omenjenih 254.000 Slovencev je večinoma že zelo blizu absolutne revščine ali pa v njej – pri čemer z absolutno revščino označujemo razmere stalne podhranjenosti), vsaj občutno manj revni.
UTD je namreč veliko več. Je sistem, ki bo, ne tako hitro kot v primeru odpravljanja revščine, a še vedno v zelo doglednem času, omogočal vsem upravičencem ustvarjalno delovanje v družbi. Pri čemer je treba poudariti, da je ekonomija zgolj eden, zelo pomemben, a še zdaleč ne najpomembnejši del družbenih dejavnosti. Tako mimogrede: ekonomija je v zadnjih desetletjih povsem neupravičeno prerasla svojo vlogo orodja za doseganje blaginje vseh in postala cilj po sebi. In prav to je dejanski razlog osiromašenja svetovnega in slovenskega prebivalstva ter ključni razlog za vzpostavitev razmer, ki jim pravimo vsestranska svetovna kriza.
UTD poleg tega preprečuje vsakršne zlorabe, kot smo jim priča v sedanjih načinih pogojevanega dodeljevanja vsakovrstnih podpor, subvencij in drugih oblik »socialnih transferjev«. (Tako mimogrede: ne gre zanikati, da tovrstne zlorabe obstajajo, radi pa bi poudarili, da so njihov pomen, obseg in vrednost krepko precenjeni! Sklicevanje nanje je po našem mnenju namenjeno izključno populizmu).
UTD je namreč brezpogojen prejemek vsakogar, ki izpolnjuje zgolj dva pogoja: da je živ in da pripada skupnosti, ki na tak način skrbi za vse svoje člane. Dobivajo ga torej vsi, ne glede na njihovo premoženjsko stanje ali dohodkovno raven. Ne glede na načine, na katere si tak posameznik pridobiva dohodke. Dokler so ti legalni, seveda.
Kjer ni treba dokazovati svojih socialnih razmer, tudi ni možno te razmere prikazati na napačen način. In s tem zlorabiti sistema.
Argumentu, češ da bodo na ta način deležni UTD tudi tisti, ki ga sploh ne potrebujejo, je možno zelo preprosto ugovarjati. Za dodatne dohodke, zaslužke, namreč že sedaj obstaja ustrezna obdavčitev. Hkrati pa bo brezpogojnost UTD izjemno pocenila sedaj sorazmerno drago in predvsem skrajno zapleteno razdeljevanje že omenjenih socialnih transferjev. Množica teh je tako rekoč nepregledna: v Sloveniji jih imamo prek 60.
Na argument, češ da v primeru zagotovljenih stalnih prihodkov, ki bodo vsakomur omogočili vsaj preživetje, nihče več ne bo želel delati (kar je na še nižji kulturni ravni kot Vehovar navedel že Rado Pezdir, češ da bi v okoliščinah UTD nemudoma pustil službo in se začel ukvarjati z donosnimi opravili, ki ga zanimajo – kot da to ni delo?), je več kot zadovoljivo odgovoril že omenjeni Erich Fromm v svojem članku iz leta 1966, v katerem kot socialni psiholog ugotavlja, da ljudje preprosto ne znamo živeti brez dela. Pri čemer pa je seveda zelo pomembno, da si lahko sami določamo, kaj in koliko bomo delali.
In smo pri trgu dela. Instituciji, ki je stalni del besednjaka zagovornikov uvajanja trga na prav vsa področja človeškega življenja in dela. In hkrati instituciji, ki je človeka in njegovo delo naredila za blago. To med drugim pomeni, da delavec ni več tržni subjekt, ampak objekt. Blago, ki samo nima nikakršnega vpliva na dogajanja na trgu. Na svojo vrednost, ceno. UTD je zato eden od načinov, in to zelo preprost način, kako človeku vrniti status subjekta. Torej tistega dejavnika na trgu dela, ki bo lahko vsaj do neke mere sam določal svojo vrednost. In ceno svojega dela.
Res je, da UTD, kakor je zamišljen sedaj, ne le v Sloveniji, ampak malodane povsod, delavca še ne bo naredil za povsem enakopravnega na trgu dela. Vsekakor pa bo delavec precej enakopravnejši, kot je sedaj.
Sedaj, ko recimo v Sloveniji težko priborjena minimalna plača 572 € neto mesečno ne dosega statistično ugotovljenega praga revščine, ki za leto 2010 znaša 587 € (še leto prej je znašal 593 €, kar pomeni, da so se vsi dohodki v Sloveniji znižali). Razlika resda ni velika, dokazuje pa, da celo tisti, ki imajo srečo, da so zaposleni za poln delovni čas in dobivajo le minimalno plačo, še vedno in kljub temu sodijo med reveže.
UTD potemtakem ne sodi niti med socialne transferje niti med dodaten (kvečjemu reformiran, spremenjen) način prerazdeljevanja družbenega bogastva oziroma dohodkov. V Vehovarjevi terminologiji bi ga veliko bolj upravičeno lahko imenovali kot INVESTICIJO V ČLOVEŠTVO. Investicijo, ki bo prejemnikom resda zagotovila preživetje. Predvsem pa jim bo nudila možnosti. Možnosti za sprejemanje tveganja samozaposlitve. Možnosti dodatnega izobraževanja. Možnosti poiskati in razviti svoje ustvarjalne potenciale.
Skupnost ustvarjalnih, bolje in ustrezneje izobraženih posameznikov pa je tudi produktivnejša. In s tem bolj konkurenčna.
Branko Gerlič
Sekcija za preučevanje in promocijo UTD
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, Maribor
Pogledi, št. 23, 23. november 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
