pisma bralcev
Odziv Vlaste Vičič
Vlasta Vičič
03. 09. 2014
K člankoma Berem, torej sem? avtorice Eve Vrbnjak (Pogledi, 24. 6. 2014) in Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno! Boštjana Tadla (Pogledi, 9. 7. 2014)
V Pogledih z dne 24. 6. 2014 je Eva Vrbnjak v prispevku z naslovom Berem, torej sem? obširno predstavila delovanje slovenske knjižnične mreže, zlasti kar zadeva vprašanje nabavne politike knjižnic ter v luči majskega strokovnega srečanja v Mestni knjižnici Ljubljana na temo vrednotenja književnosti za odrasle.
V prispevku izraža stališča do nabavne politike knjižnic več strokovnjakov za področje, proti koncu prispevka pa postane tema tudi Javna agencija za knjigo RS (dalje: JAK) in ustvarjen je vtis, kot da pomemben problem v zvezi z nabavami (nekvalitetnih) knjig v splošnih knjižnicah predstavlja prav JAK. Ker se avtorica prispevka ni obrnila na strokovne sodelavke agencije za področje knjižne produkcije in bralne kulture ali na direktorja JAK g. Aleša Novaka, ki je ne nazadnje sodeloval na okrogli mizi ob zaključku omenjenega strokovnega srečanja MKL, v nadaljevanju na kratko navajamo nekaj dejstev glede navedb v članku.
JAK je v zadnjem triletnem obdobju sofinancirala med 300 in 400 knjižnih del, večina je izšla v okviru triletno sofinanciranih knjižnih programov. Ker v Sloveniji letno izide blizu 6000 publikacij, med slednjimi pa je »le« okrog 3.500 knjig, ki pridejo v javni obtok, zajema sofinanciranje JAK komaj kakih 10 odstotkov teh knjig in potemtakem ne more imeti ključnega vpliva na kvaliteto celotne knjižne produkcije. Med sofinanciranimi knjigami naj bi se po navedbah v članku znašle tudi knjige, ki naj ne bi dosegale minimalnih založniških standardov. Vsakdo, kdor vsaj nekoliko sledi sofinanciranim programom in projektom knjižnih založnikov v okviru JAK, je lahko opazil, da se nekateri založniki ne pojavljajo več na seznamih pogodbenikov JAK ali pa se pojavljajo z (bistveno) nižjim številom sofinanciranih knjig. JAK ima v besedilih razpisov ter sklenjenih pogodbah vključene vse mehanizme in postopke, s katerimi lahko sankcionira neustrezne knjižne izdelke in njihove izdajatelje – in to tudi počne. Pristojna svetovalka za knjižno in revijalno produkcijo sprotno spremlja sofinancirano knjižno produkcijo, prav tako tudi člani strokovne komisije, končna evalvacija že izdanih knjig pa vpliva tudi na oceno na razpisih JAK; posledično to pomeni, da JAK ne sofinancira založnikov, ki ne dosegajo minimalnih založniških standardov.
Avtorica članka ugotavlja, da »v združenju zadnja leta opažajo tudi velik padec založniških standardov …, vendar pa proti založnikom, ki ne upoštevajo standardov in stroke, ni mogoče uvesti nikakršnih sankcij«. S tem v zvezi majhna opomba: na razpisih JAK ne morejo kandidirati samozaložniki – to bi bilo lahko izhodišče, po katerem bi knjižničarji lahko iz nakupa izločali del knjižnih izdaj. Za ugotovitev, da knjige, izdane v samozaložbi brez urednika, katerih avtor je neredko še sam sebi oblikovalec in lektor, ki za povrh izhajajo v nakladi 60–100 izvodov in so torej namenjene izrecno nakupu v knjižnicah, težko dosegajo minimalne založniške standarde, najbrž ni potrebna visoka strokovnost.
Naj dodamo, da so vsi založniki, ki pridobijo CIP, dolžni NUK dostaviti od enega do šestnajst (16) izvodov izdane knjige, največkrat pa je ta številka štiri (4), torej so praktično vse knjige dostopne v knjižnicah (ob NUK potem še v osrednjih knjižnicah, tu je še medknjižnična izposoja) in potemtakem knjižnicam ni potrebno kupovati vseh knjig. Kot dobro šalo pa razumem govor o cenzuri – v prvi vrsti gre namreč za minimalne založniške standarde, ki jih najbrž ni treba posebej naštevati – ali pač?
Članek navaja, da »na selekcijo vplivajo tudi finance, ki se iz leta v leto nižajo, zaradi česar so knjižničarji nekako dolžni odločati se za gradivo, ki bo dlje časa v obtoku«. Bistroumni paradoks – razumeli bi, da bi to pomenilo nakup knjižnih del, ki bodo svojo vrednost oz. zanimanje bralcev ohranjala dolga leta, ne pa nakup (instant) bestsellerjev v večjih količinah.
Še pojasnilo glede vključevanja posebnega člena v pogodbe sofinanciranih založnikov z JAK, da bi ti morali obvezno pripravljati informativna gradiva o svojih knjižnih izdajah (in jih pošiljati knjižnicam in najbrž knjigarnam). JAK založnike zavezuje k obveščanju o vseh dogodkih in dejanjih, povezanih s sofinanciranimi knjižnimi in drugimi programi in projekti, kar bi seveda vsak resen založnik oz. akter na polju knjige počel tudi brez pogodbenega člena, saj je to pomemben del njihovega dela, ki v primeru založnikov ni le izdajanje, ampak tudi promocija in prodaja knjig.
Vsekakor pozdravljamo nastanek portala dobreknjige.si in upamo, da bo zaživel tudi v praksi. Dodajamo pa, da JAK že od nastanka sofinancira revijo Bukla, ki tekoče predstavlja in informira o knjižnih novitetah, med katerimi je dobršen delež sofinanciranih knjig, prav tako JAK sofinancira Priročnik za branje kakovostnih knjig Pionirske, strokovne srede v MKL ter vrsto drugih dejavnosti za spodbujanje bralne kulture (vse sofinancirane projekte je mogoče najti na naši spletni strani www.jakrs.si).
Za konec pa še omenjena problematika šolskih knjižnic in pristojnega ministrstva: po našem mnenju ni problem v urniku teh knjižnic in podobnih bolj ali manj birokratskih zadevah, pač pa v enostavnem dejstvu, da bi morale šolske knjižnice imeti svojo postavko, sredstva, izrecno namenjena za nakup knjižničnega gradiva, pa naj bodo ta sredstva še tako mizerna. Dokler so šolski knjižničarji odvisni od miloščine ravnateljev ter prosjačenja pri starših, bodisi za sredstva bodisi za odpisane knjige, dokler ne bodo imeli možnosti izobraževanja na temo sodobne kvalitetne književnosti za otroke in mladino, do takrat ne bodo mogli strokovno izvajati svojih pomembnih nalog, pa tudi nivo pismenosti v OŠ in SŠ bo na takih in drugačnih lestvicah bolj pri dnu.
Ob rob zapisanemu: ob sprejetju ZOECD bi morda veljalo ponovno razmisliti o zamiku šest (6) mesecev, po katerem bi knjižnice lahko kupovale knjige. Ta zamik bi seveda povzročil najhujše finančne težave prav založnikom, ki izdajajo knjige v prvi vrsti za odkupe v knjižnicah in temu ustrezno tudi nastavijo cene. Morda bi tak korak prinesel večjo kvaliteto knjig in nižje cene (tako za knjižnice kakor za druge kupce)?
In zdaj še k prispevku Boštjana Tadla, avtorja članka z naslovom Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno!(Pogledi, 9. 7. 2014), ki prav tako piše o JAK, in sicer se sprašuje: »Ali mislimo, da je nujno, da prek JAK letno zagotavljati izid več kot petsto naslovov, izmed katerih marsikateri ne dosega niti tehničnih založniških standardov, kaj šele vsebinskih – ali bi raje dostojno podprli nekaj res izstopajočih avtorjev …« In dalje: »V času, ko bo e-samozaložba vedno bolj enostavna, je to vprašanje še bolj aktualno kot doslej.« Med temi ne petsto, ampak malo več kot 300 naslovi, so mimogrede nominiranci za kresnika, vključno z nagrajencem (pa ne le letos, in upamo si trditi, da bo tako tudi v prihodnje), eminentna zbirka Studia humanitatis, Moderni klasiki in še bi lahko naštevali.
Ne srečujemo se prvič z napačnim navajanjem in nepoznavanjem delovanja JAK oz. z oženjem njegovih nalog zgolj na podporo izdajanju knjig. Če bi ukinili sofinanciranje revij (Sodobnost, Literatura, Maska, Dialogi idr.), festivalov (Vilenica, Dnevi poezije in vina, Pranger idr.), pa podporo bralni kulturi (Bralna značka, Bukla idr.) in se odpovedali nacionalnim stojnicam na knjižnih sejmih v tujini (Frankfurt, Leipzig, Bologna, 2013 in 2014 tudi Moskva in Praga) in še čemu, kar počne JAK, bi pa morda lahko še kakšnemu avtorju več zagotovili pogoje za ustvarjanje. (Mimogrede: bivši direktor JAK Slavko Pregl in eden največjih poznavalcev področja knjige pri nas je seveda o podpori avtorjem večkrat govoril in pisal, a z drugačno poanto in zlasti v kontekstu knjižničnega nadomestila).
Ne dvomimo, da je v skupnem interesu vseh javna podpora kvalitetnim knjigam, zato pozivam avtorja obeh člankov, Evo Vrbnjak in Boštjana Tadla, da JAK in njegovi strokovni komisiji za področje knjižne in revijalne produkcije (dr. Milena Mileva Blažič, dr. Nada Grošelj, dr. Vanesa Matajc, dr. Mladen Dolar in dr. Štefan Vevar) pomagata pri »sekundarni evalvaciji« ter navedeta konkretne knjižne naslove in njihove založnike, sofinancirane s strani JAK, ki ne dosegajo minimalnih tehničnih in vsebinskih založniških standardov, seveda z navedbo mankov teh knjig. Zlasti nam bo njuno ekspertno mnenje v pomoč v zvezi z nedoseganjem vsebinskih standardov, kar zna biti tudi tehten prispevek k načeti debati o cenzuri. Prepričani smo, da bomo s skupnimi močmi lahko prispevali k dvigu kvalitete na področju založništva, če pa nam ne bo povsem uspelo, kajti naloga je zelo zahtevna, pa bodo tu na srečo e-samozaložbe, ki bodo nedvomno dosegale vrhunske tehnične in vsebinske standarde.
Vlasta Vičič, področna sekretarka
Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
