pisma bralcev
Ropotanje na osi zavajanja
Igor Grdina
28. 10. 2014
Ah, ta dolgčas, ta žalost! Najbolj vzkipljiv član družine Stergar, ki ima že drugo generacijo meritorno besedo v slovenskem historiografskem establishmentu, mrzlično daljša svojo bibliografijo. Drugega smisla njegovo obilno oglašanje, ki se navezuje na ideologijo priznanja kot kralja dokazov ter jo celo povezuje s človekovo častnostjo, ne kaže, saj ni ovrglo niti ene moje črke. Z gnevom prenapolnjeni mož sploh ne piše o tem, kako da je, temveč, kako je predpisano, da naj bi bilo. Dokumenta, ki bi nas prepričal, da se njegova sestra kot eden ključnih stebrov JAK na običajen način izogiba konfliktu interesov, pa, seveda, nismo dočakali. A s poudarjanjem sicer hvalevredne sorodniške zvestobe je Stergar gotovo naredil velikanski vtis na sopotnike v subvencionistični skupnosti. Bržčas računa, da bo njegova vnema navdušila oba kapitalista iz raziskovalne skupine, ki ji pripada – saj morata skrbeti za svoji firmi in se nimata časa pretirano resno ukvarjati zgodovino. Nemara se bo zdela mična tudi ekspertu, ki je na platnico prevoda neke knjige pustil pritakniti svoje ime, čeprav ga v izvirniku tam ni, in zdaj živi v strahu, da bo sitna reč prišla na dan. Sam ga kajpak ne mislim izdati, saj se je to zgodilo pri založbi, kjer so nepojasnljive stvari na dnevnem redu. Med drugim je poskrbela tudi za opus perfectum naše nezgodovine izpod prstov Jerneja Kosija.
A pustimo ob strani familiarni kabuki in nadaljujmo nepristransko kritiko Kosijeve subvencionirane knjige, ki se trudi Slovence stlačiti v sheme strokovnjaka za indonezijsko zgodovino Benedicta Andersona. Vem, da mi bo to razpravljanje prineslo nadaljnje maščevanje razsrjene subvencionistične skupnosti, a na osebne malenkosti tu ne gre gledati. Micelijski mreži, ki stavi na prevlado sistema nad rezultati dela, je treba naznaniti, da se sklepa doba njene omnipotentnosti, saj je humanistiko pri nas pripeljala na rob propada. Torej: če bi v preučevanju preteklosti občeveljavni modeli in obrazci imeli bistveno vlogo, bi bilo raziskovanje konkretnosti od kraja do kraja in od človeka do človeka nepotrebno. Bilo bi redundantno, saj bi variiralo zgolj imena, medtem ko bi dogajanje ostajalo nespremenjeno. To bi lahko uredil tudi kakšen administrativni registrator, Kosi pa bi lahko še naprej neutrudno postavljal slamnate može – če ga ne bi skupaj s Stergarjem angažirali za showmana na nacionalnem radiu. Zgodovino bi se vrhu vsega dalo nadomestiti z logiko, na kar je v primeru, da bi jo bilo moč ujeti v načrte in modele, že v 19. stoletju opozoril Aleksander I. Herzen. Na njegovo misel je pri nas opozoril – ah, mnogo je tega že let – Ivan Prijatelj. Brez velikega načrta in neogibnih razrešitev, torej brez kakršnega koli »libreta«, se odvija improvizacija zgodovine, ki je pripravljena iti z vsakomer. Slehernik lahko vanjo vloži svoj stih. Slovenska zgodovina ni enaka ruski, slednja spet ne kitajski, indonezijski, baskovski, venezuelski, gabonski, srbski, irski, mehiški, kurdski ali slovaški. Itn., itn.
To do neke mere priznavajo celo za verodostojnost trudeči se misleci, ki se pri tematizacijah preteklosti zatekajo k modelom. Nemška pot v moderno je tako že dolgo dojemana kot »Sonderweg«, torej kot posebna. In na Slovence so Nemci vsekakor močno vplivali. Njihove pobude pa so bile pri nas sprejete ali zavračane na edinstven način, drugače kot npr. pri Kašubih, Rusih, Madžarih, Hrvatih, Srbih, Furlanih itn. Zdaj pa srečujemo nekritične pisce, ki negirajo ne samo unikatnost – kar ni sinonim za insularnost – slovenske zgodovine, marveč posledično tudi posebnost nemške, saj naj bi se povsod izpolnjevala samo ena shema. In če upoštevamo, da se v nemško govorečem svetu koroška zgodovina razumeva kot »Sonderfall« – torej kot posebna znotraj že posebnega konteksta –, je na dlani, da celo v okvirih modelne koncepcije zgodovine Kosijevo pisanje ne vzdrži resnega pretresa. Manjka mu bodisi dokaz o zmotnosti mišljenja nemške posebne poti v moderno bodisi dokaz o slovenskem ustrezanju le-tej in neenakosti z drugimi nacionalnimi zgodovinami. Nič tudi ne izvemo o Kosijevem razmerju do misli o posebnosti Koroške, kakor jo je tematiziral Hellwig Valentin.
Ob tem pa smo videli, da je le Vlasta Vičič, ki se je kot tretja v štafeti subvencionistične skupnosti podala na polemično stezo, zmogla dovolj intence, da je nasedla prozorni propagandi o metodološki polemiki. A Kosi nam je postregel le z gnevom na stvarnost, srdom na kritično misel ter z dogmatskim natezanjem slovenske zgodovine na Prokrustovo posteljo enega od mnogih interpretativnih modelov. Njegovi trabanti mu pravijo modernistični, kar v dobi, ko je celo že postmoderno stanje preseženo, pomeni, da gre za tipično provincialni uvoz preperele intelektualne robe. »Golo branje«, za katerega smo izvedeli od Kosija, ki zdaj že beži iz znanstvenokritičnega območja in se zateka v cono prepričanja, pač ni metodologija, temveč postopek iz arzenala divje misli. Enako je tudi z zavajanjem o mojem popoldanskem delu (ob čemer za oba s. p. kapitalista iz njegove najbližje sodelavske okolice ne najde kritične besede). Ne gre pa spregledovati še dejstva, da se je Kosi pri dataciji nastanka slovenskega naroda znašel v istem časovnem intervalu kot domisleki nemških nacionalistov in italijanskih iredentistov 19. in 20. stoletja. Njegova knjiga je nezgodovina tudi zato, ker ne registrira starejših del, s katerimi je v delnem soglasju. Nič ne reče niti o vindišarski niti o vendski teoriji. Prav tako se sklicuje na Hobsbawma, vendar v njegovem razpravljanju umanjka razbor glasbene problematike, ki je omenjeni angleški marksistični pisec ni izpuščal iz svojih tematizacij. Harmonija Vlaste Vičič z ropotom sil na osi zavajanja tako pušča zelo čuden vtis. Vsakdo pa tudi ve, da je polemiko začel Jernej Kosi. Sam sem sprva napisal le (na moč zadržano) kritiko. To pa ni polemika. Ljudje v javnem sektorju bi le morali delovati nepristransko. Neutemeljeno ločevanje Vlaste Vičič med zelo milima kritikama Toma Virka in moje neznatnosti takšno, žal, ni. Saj ji menda ni novica, da je neka bržčas labilna oseba pred nedavnim oba, Virka in mene, ožigosala kot mizogina. To je pa res od sile, česa vsega ne napleteničijo ljudje pri nas … Ah, ta dolgčas, ta žalost!
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
