Odziv na: Še za 38 milijonov € nas je
Slovenski film in rebalans proračuna
Film ima to smolo, da ni umeščen v javne kulturne ustanove in nima redno zaposlenih. Tako je vedno prvi na vrsti, ko je treba zmanjševati že odobrena sredstva. Plač v gledališčih, muzejih ... se vendar ne da znižati! Tako iz besed danes že nekdanje ministrice za kulturo Majde Širca in državnega sekretarja Stojana Pelka ob napovedanem rebalansu proračuna izhaja, da bo financiranja slovenskega filma kar konec, če bo moralo ministrstvo prihraniti 38 milijonov evrov. Na filmu in filmarjih naj bi privarčevali kar 5 milijonov evrov. Delno na razpisih za avdiovizualne medije (predvidenih je bilo 1,5 milijona evrov, izbor projektov pa je bil nedavno končan), delno na odobrenih sredstvih za Slovenski filmski center.
V programu dela in finančnem načrtu filmskega centra za leto 2011 je bilo predvideno, da naj bi ta prejel 7 milijonov evrov proračunskega denarja. Za plače 201.000 evrov, za delovanje centra pa 234.000 evrov. To seveda ne zadostuje za delovanje centra, vendar naj bi razliko center pokril iz lastnih prihodkov, ki naj bi jih bilo predvidoma 195.000 evrov. Za sofinanciranje filmov je bilo predvidenih 5.443.707 evrov, za podporo digitalizaciji 250.000 in 930.000 za programske stroške sklada ter subvencije Festivalu slovenskega filma, prirediteljem drugih filmskih festivalov, izobraževanju ...
Za morebitno zmanjšanje filmskih sredstev pridejo tako v poštev samo omenjene postavke. Na žalost ali na srečo se verjetno lahko zmanjša postavka za sofinanciranje filmov, saj je danes že popolnoma gotovo, da letos predvidenega denarja zaradi nepripravljenih aktov za razpis ne bo moč porabiti. Gre za 1,8 milijona evrov, kolikor je bilo predvideno za projekte, sprejete v financiranje po letošnjem razpisu. Morda bi lahko zaključili razpis za izobraževalne programe (predvideno 120.000 evrov), kjer bosta verjetno le dva kandidata. Več pa ne bo moč prihraniti, kajti Slovenski filmski center je pogodbeno že zavezan izplačati 3,6 milijona evrov za sofinanciranje projektov. Ta denar mora filmski center preprosto prejeti, ker bo sicer kršil pogodbena določila do producentov, to pa bo pomenilo zastoj pri snemanju že začetih filmov. Kdor se spozna na proces nastajanja filmov, ve, da bi bila to katastrofa.
Tudi razpis za digitalizacijo bi se zaradi zamude težko končal s porabo 250.000 evrov v letošnjem letu. Problem je le v tem, da s podporo digitalizaciji že zelo zamujamo. Skoraj vsi filmi bodo namreč v letu ali dveh na voljo tudi v standardizirani digitalni obliki za kinematografsko predvajanje. Morda bi se dalo kaj prihraniti pri sofinanciranju festivalov in interesnih združenj, kjer je predvidenih 156.000 evrov, ter novi dejavnosti filmskega centra, filmski vzgoji, za katero je namenjenih 30.000 evrov. Brez katastrofalnih posledic bi torej lahko komaj nastalemu filmskemu centru odvzeli do 2 milijona evrov, karkoli več pa bi zaustavilo delovanje centra in povzročilo nepopravljivo škodo.
Ogromna škoda pa je bila seveda že narejena, kajti če bi filmski center objavil razpis v predvideni višini 4,5 milijona evrov (za leto 2011, 2012 in 2013) v začetku marca, kar bi bilo mogoče, bi bilo možnosti za rezanje denarja filmu bistveno manj. Žal pa vodstvo skupaj s svetom filmskega centra ni bilo sposobno pripraviti aktov za razpis. Predvsem pravilnika za izbor projektov, ki bo nadomestil komaj lani sprejete Splošne pogoje poslovanja, pri čemer pa se ti tako ali tako ne smejo bistveno spremeniti, ker smo se formalno zavezali evropski komisiji, ki potrjuje sheme pomoči kinematografiji. Verjetno bi bila tudi v tem primeru agencija z rebalansom oskubljena, vendar ne za 2 milijona evrov in več. Tako pa se bo lahko ministrstvo za kulturo izgovarjalo, da Slovenski filmski center, ki je sicer popolnoma samostojna javna ustanova, zaradi nesprejetih aktov že tako ne bi mogel porabiti 2 milijonov evrov. Dr. Samo Rugelj, nekdanji v. d. direktorja filmskega centra, in člani sveta filmskega centra pa se bodo tolažili, da četudi bi akte sprejeli pravočasno, je možno, da bi jim rebalans vseeno vzel denar.
Dejstvo pa ostaja, da kinematografija in vsi, ki v njej delujejo, ostajajo brez sredstev za preživljanje. Še dobro, da smo lani na filmskem skladu uspeli z rebalansom, kajti brez tega bi se produkcija jeseni za dolgo povsem ustavila. Ker ni nobenega dvoma, da je slovenska kinematografija znotraj kulture denarno podhranjena, pa je seveda bistveno, da bi prihodnje proračunsko leto čim več letos odvzetega denarja film dobil nazaj.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011