pisma bralcev
V BOJU Z MLINI NA VETER
Bojan Macuh
09. 02. 2012
Zadnji dnevi so za slovensko kulturo eni izmed najtežjih po času od osamosvojitve naprej. Padamo na izpitu iz kulture, a brez skrbi, kultura ni zgolj ministrstvo za kulturo, ki ga bomo odslej imeli združenega v eno s šolstvom, tehnologijo ... Je mnogo več od tega.
Kultura so vsi produkti posameznika kot najbolj razvitega živega bitja in družbene skupnosti, ki ji pripada. Vanjo sodi vse, kar je kulturnega, od umetnosti do tehnike in znanosti, način vedenja oziroma obnašanja, seveda pa tudi morala medsebojnih odnosov, ki je večkrat zelo šibka. Kultura ni samo pisana in govorjena beseda, ni samo umetniška stvaritev. Kultura smo ljudje in mi smo tisti, ki jo kreiramo, delamo polno in bogato.
Daleč nazaj bi lahko segel, da bi iskal izvor kulture slovenskega naroda. Vse do Karantanije in Brižinskih spomenikov, do Trubarja in Dalmatina, preko nam tako dragega Prešerna, naših modernistov in seveda sodobnikov, če se dotaknem samo literatov. Na vseh področjih umetniškega ustvarjanja bi lahko našli osebnosti (Plečnik, Ipavci, slovenski impresionisti …), ki so tako ali drugače dali pečat slovenski zgodovini. Brez njih ne bi bilo nas, naše samobitnosti, bogatega maternega jezika, slovenske besede, ki je bogato umeščena v evropski prostor.
V obdobju pred osamosvojitvijo, še v času enopartijskega sistema, so bili ravno naši kulturniki tisti, ki so opozarjali, gradili in soustvarjali močna izhodišča za to, da se združimo v eno – samostojno Slovenijo. Kdo ne pozna znamenite »57. številke«, s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, ki je bila posebna izdaja Nove revije, intelektualne revije, ki je izšla januarja 1987. V njej ne najdemo takratnih politikov (morda kasnejše), temveč letošnjega Prešernovega nagrajenca Jožeta Snoja, Tineta in Spomenko Hribar, Draga Jančarja, Nika Grafenauerja, Marjana Rožanca, prvega predsednika »parlamenta« v samostojni Sloveniji Franceta Bučarja in … Kdo je pred Prešernovim spomenikom leta 1989 prebral t. i. Majniško deklaracijo? Eden naših največjih sodobnih pesnikov, pokojni Tone Pavček. Želijo politiki sprejeti ali ne, vse do osamosvajanja in tudi po njem, pa vse do današnjih dni, je bila slovenska kultura in njeni ustvarjalci pomemben sopotnik na tej poti, ki se je takrat začrtala, po kateri smo hodili in moramo hoditi tudi v naprej.
Vsekakor ne moremo mimo dejstva, da je naša »polnoletna« Slovenija ena redkih držav, ki ima skoraj v vsaki malo večji vasi kulturno umetniško društvo. Z gledališko, zborovsko, plesno in glasbeno dejavnostjo želimo ohraniti kulturo med vsemi ljudmi, tudi tistimi, ki ne morejo v razna slovenska gledališča (teh pa imam kar nekaj), tedensko obiskovati Cankarjevega doma, opere in baleta, lahko pa »doma« ustvarjajo in živijo s kulturo in kulturno na dosegu roke. Kot soavtorji, avtorji, režiserji, igralci … S tem potrjujemo, da navkljub čudni politiki, ki je v preteklosti že posegla v delovanje KUD z nadzorom na aktivnostmi in prostori, ki jih društva uporabljajo, ta še vedno »polno živijo in delajo«. Pri vsem tem pa so tisti, ki radi odločajo o usodi drugih, pozabili, da so kulturni domovi po slovenskem podeželju nastajali samoiniciativno s strani amaterjev, ki so želeli, da materni jezik, slovenska narodna in zabavna glasba ostanejo. In so gradili z lastnimi rokami, z materialom, katerega so sami prispevali. Nato pa se najdejo »ne-kulturniki«, ki želijo vse skupaj olastniniti in na račun kulture bogatiti državni proračun. Tako je, pa smo pri zgodbi, o kateri je toliko govora v zadnjih dneh. O samostojnem ali pridruženem kulturnem ministrstvu.
Menim, da bi slovenski umetniki in kulturniki morali imeti svoje Ministrstvo za kulturo. Ne glede na to, kako je to urejeno v drugih državah EU. Prej sem navedel, da tudi takšnega načina in odnosa do kulture nimajo, zato se tokrat ne moremo in ne smemo primerjati. Vsi vemo, koliko nam kultura pomeni, koliko nam daje in kaj vse smo (amaterska kulturna društva) pripravljeni narediti zanjo. Samo zato, da je, da živi. Vsekakor morajo vsi tisti, ki ustvarjajo in živijo od svojega umetniškega dela, imeti vso podporo države, če želimo, da bomo kulturo še naprej bogatili. To seveda ne pomeni, da ob kreiranju in predstavljanju svojih umetnin širši javnosti (izdaje knjig, razstave …) ne morejo biti osebno finančno soudeleženi. Vsak umetnik bo ob predstavitvi svojega dela potrdil kvaliteto nastalega, katero bomo nato bralci, ljubitelji kulture v vseh okvirih, nagradili in »kupili« v vseh mogočih izvedbah. Mnogo bolj bo potrebno podpirati amatersko kulturo in investirati v obnove kulturnih domov, saj brez pomoči kulturnega ministrstva, ki naj bi skrbelo za to, sčasoma našim zanamcem ne bo ostalo kaj dosti, kar bi lahko uporabljali in s tem ohranjali slovensko kulturno izročilo.
Kultura je ponos vsakega naroda. Za ohranjanje le-te smo dolžni vsi, amaterski in profesionalni akterji, seveda pa tudi država, ne glede na gospodarske težave, v katerih smo. Uspešnega reševanja krize ne bo brez zadovoljstva ljudi, brez možnosti, da »se hranijo s kulturo«. Za zgled in ponos hkrati nam naj bo Evropska prestolnica kulture, v kateri je ob Mariboru praktično kar vsa Slovenija. Ob dejstvu, da želimo priznavanja in potrjevanja naše kulture v evropskem in svetovnem merilu, bomo morali zanjo tudi veliko in še več narediti. Z odrekanji in onemogočanjem kulture prav gotovo ne, dalo pa bi se »vzeti kje«, kjer je manj potrebno in »nagraditi« Slovence, ki smo željni kulture, z možnostjo njenega nadaljnjega kreativnega ustvarjanja in postavljanja v življenje nas vseh.
Mag. Bojan Macuh, sociolog
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
