pisma bralcev
Vključitev v polemiko o financiranju AV-sektorja
Jera Rakovec Nahtigal
12. 06. 2014
Prispevek g. Andreja Kregarja in g. Matjaža Žbontarja toplo pozdravljamo, saj se v javnosti preredko razpravlja o avdiovizualnem (AV) področju in redke so priložnosti seznanjanja javnosti z vsemi pripadajočimi tematikami, ki se zaradi (ne)urejenosti področja ob tem odstirajo. AV-sektor je kreativno bogat, ima ogromen razvojni in gospodarski potencial, nudi možnosti odpiranja novih delovnih mest, poklicev, ki pritegnejo mlade, omogoča večplastno izražanje in prispevek k bogatenju kulture nas vseh – osmišljanju sveta, kot ga vidim »jaz«. Žal je svet AV-področja kolektivnega upravljanja, kot ga vidi g. Štibernik, izkrivljena podoba realnosti – in nikakor ne ogledalo –, ki jo podaja s ponavljanjem neresnic širši javnosti. V čigavem (morda lastnem) interesu?
Na kratko – Zavod AIPA ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic soavtorjev na AV-delih, predvajanih v kabelski retransmisiji, in po več kot treh letih delovanja ne le da nima sklenjenih mednarodnih bilateralnih pogodb (kar je bil dolžan storiti takoj ob dodelitvi dovoljenja in kar mora storiti čim prej – o čemer je bil izdan sklep Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) dne 3. 3. 2014), nima niti kredibilne baze imetnikov pravic in njihovih del (kljub skoraj dvakratni višini stroškov od predvidenih), ne razdeljuje redno (letno oz. čim hitreje možno) nadomestil upravičencem in ne obdeluje programov v napovedanem obsegu, ki se retransmisirajo v Sloveniji. V času začasnega dovoljenja Združenja SAZAS so bila sredstva upravičencem razdeljena redno, ob 10-odstotni proviziji ter stroških obdelave, ki jih je imetnikom zaračunavalo Združenje za skupinsko mednarodno upravljanje avdiovizualnih pravic AGICOA (Association de Gestion Internationale Collective des Oeuvres Audiovisuelles).
V nadaljevanju z argumenti, uradnimi dopisi in javno dostopnimi dokumenti podkrepljeno:
Navedba g. Štibernika o višini stroškov Zavoda AIPA kot Združenja SAZAS je netočna. Stroški »dobrih 600 tisoč evrov« Zavoda AIPA so bistveno višji od napovedanih v vlogi z dne 1. 4. 2009 za pridobitev dovoljenja, kjer navajajo, da ne bodo presegli 12 odstotkov vseh zbranih nadomestil (ob navedbi, kaj vse bodo krili stroški v višini 12 odstotkov, in sicer bodo poleg izdelave AV-baze del in avtorjev obdelovali še podatke tako domačih kot tujih imetnikov pravic, obdelava 30–40 kabelsko retransmisiranih programov na ozemlju RS). Delež, ki ga g. Štibernik navaja sam (22-odstotni stroški, leto 2012), so skoraj dvakratni od predvidenih (!), krijejo veliko manjši obseg njihovega dela od napovedanega in še – realna višina stroškov je vprašljiva. Iz javno dostopnih podatkov ni razvidno, ali gre za dejanske ali prerazporejene stroške. Skupščina Zavoda AIPA je namreč 26. 6. 2012 sprejela Sklep št. 5 o računovodskem razmejevanju stroškov na 5 in celo na 10 let (!).
In stroški Združenja SAZAS? 10 odstotkov. Leta 2009 je Združenje SAZAS na podlagi začasnega dovoljenja (2001) in sklenjenega Memoranduma o ureditvi avtorske in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji* (veljal 1999–2004; ter Aneks k Memorandumu, veljal 2005–06; ter Dodatek k Memorandumu, veljal 2007–11; v nadaljevanju Memorandum) s kabelskimi operaterji zbralo 6.365.228 evrov, pri čemer je bila pogodbeno dogovorjena provizija 10 odstotkov za uveljavljanje pravic imetnikov, torej 636.522 evrov. URSIL je kot nadzorni in svetovalni organ pri pridobivanju začasnega dovoljenja za kabelsko retransmisijo Združenja SAZAS ves čas proaktivno sodeloval ter koordiniral aktivnosti med vsemi deležniki.
Tovrstna ureditev je bila ena najučinkovitejših v Evropi, saj je bil vzpostavljen sistem, ki je nadziral uporabo del v kabelski retransmisiji tudi zunaj ozemlja Slovenije in bi bila vzpostavitev lastnega (ozemeljsko omejenega) sistema za spremljanje predvajanj negospodarna odločitev. Navedba g. Štibernika, »da se v dolgih letih (…) niso vzpostavile niti najnujnejše baze avdiovizualnih del, baze imetnikov pravic in baze uporabe AV-del,« je izjava nesmotrnega gospodarja. Vloga Združenja SAZAS kot zastopnika vseh imetnikov pravic del, retransmisiranih v kabelskih sistemih (skladno z Memorandumom), je bila, da razdeljuje zbrana sredstva v razmerjih, določenih v Pogodbi o zagotavljanju storitev (Service Agreement) ter da del zbranih nadomestil hrani – deponira na poseben račun za »imetnike pravic, ki še niso ustanovili svoje kolektivne organizacije« (dopis URSIL z dne 21. 12. 2001). To naj bi med drugim spodbudilo interes upravičencev iz tega naslova (imetnikov pravic na delih vizualne umetnosti in fotografskih delih), da ustanovijo svojo kolektivno organizacijo.
Glede na vlogo g. Štibernika pri Zavodu AIPA je pričakovati, da je seznanjen s temi dejstvi, saj je njegov zavod neuspešno poskušal preprečiti delitev imetnikom pravic v Pogodbi o zagotavljanju storitev določenih razmerjih (dopis na URSIL z dne 15. 1. 2009). V ta namen je celo odvetnik Zavoda AIPA pripravil dokument Kolektivno uveljavljanje pravic za avdiovizualna dela – Pregled stanja v Sloveniji – december 2008 in ga priložil k omenjenemu dopisu.
Navedba: »Podrobnejšo obrazložitev si zasluži tudi navajanje o Sazasovi uspešnosti, od katere pa so se v desetletju Sazasovega zbiranja nadomestil 'belega kruha najedli' le štirje producenti,« je zlonamerna. Prav tako je besedna zveza »Švicarsko združenje producentov AGICOA« povsem nestrokovna, saj je AGICOA združenje za mednarodno kolektivno upravljanje z avdiovizualnimi deli, kar g. Štibernik dobro ve, saj si v imenu Zavoda AIPA prizadeva skleniti sporazum z omenjenim združenjem. Gre namreč za mednarodno uveljavljeno organizacijo, ki slovenskim imetnikom pravic na AV-delih ni zaprta. Kdo od slovenskih producentov se včlani v AGICOA, pa je svobodna volja posameznega imetnika pravic.
Naj zapišemo ponovno – Združenje SAZAS je zbrana nadomestila izplačevalo v pogodbeno dogovorjenem odstotku Agicoi, ta pa je nato sredstva izplačevala dejanskim (!) imetnikom pravic glede na dejansko (!) predvajanost njihovega repertoarja v kabelski retransmisiji. Prikazovanje štirih prejemnikov je namerno izkrivljanje neprizanesljivosti AV-okolja, kjer prav tako prevladuje »globalni okus« (beri mcdonaldizacija okusa) in je zatorej predvajanost repertoarja domače produkcije minorna v primerjavi s tujim repertoarjem. Tu pa je ključna vloga države, da zagotovi okolje, ki bo spodbujalo raznolikost kulturnega izražanja tudi tako, da se »najmanjšim in manj priljubljenim repertoarjem omogoča dostop na trg« (če citiramo preambulo pred kratkim sprejete direktive EU o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic).
AGICOA je bila torej tista, ki je skrbela za izplačila dejanskim imetnikom v kabelski retransmisiji predvajanega repertoarja ter za ažurnost baz podatkov (AV-del, imetnikov pravic, dejanske uporabe njihovega repertoarja). Združenje SAZAS je tako pozivalo slovenske producente k prijavitvi svojega repertoarja AGICOA, saj drugače izplačila niso možna.
Združenje SAZAS pravice izdajateljev televizijskih programov ni upravljalo samovoljno, še manj »po domače (nezakonito) in brez ustreznega dovoljenja«, saj je imel URSIL ves čas proaktivno vlogo ter je bedel nad zakonitim in transparentnim opravljanjem te dejavnosti. Še več – URSIL je bil pobudnik, da Združenje SAZAS pridobi začasno dovoljenje. Razmere so se korenito spremenile s prvo dodelitvijo dovoljenja Zavodu AIPA leta 2010; to je bilo pozneje odpravljeno in leta 2012 izdano novo. Obdobje od 2010 do 2012 (med prvim in drugim izdanim dovoljenjem Zavodu AIPA) je zelo nejasno in obstaja senca dvoma o zakonitosti delovanja Zavoda AIPA v tem času, zato so slovenski producenti z najbolj predvajanim repertoarjem v kabelski retransmisiji celo zahtevali odvzem dovoljenja Zavodu AIPA.
Navedba »kršitev zlorabe monopolnega položaja« je zunaj konteksta in zlonamerna. G. Štibernik ponovno (namerno?) zavaja javnost z izkrivljenim prikazovanjem dejstev. Zdi se, da pisanje g. Štibernika cilja le na eno: diskreditirati tako Združenje SAZAS kot URSIL in AGICOA. Ne išče pa odgovornosti pri sebi kot direktorju Zavoda AIPA, ki je še danes nezmožen zastopati tuje imetnike pravic (sklep URSIL z dne 3. 3. 2014) ter učinkovito upravljati pravice domačih imetnikov (dopis URSIL Delitev honorarjev za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del v letih 2010 in 2011 z dne 23. 12. 2013).
Drži, da sta EBU in VG MEDIA nezadovoljni z razmerami v Sloveniji. Vendar pa njuna kritika leti na neurejene razmere v Sloveniji od leta 2010 – torej od izdaje dovoljenja Zavodu AIPA, ko je dotlej urejeno področje tako rekoč čez noč postalo kaotično, njihove zastopane pravice pa so postale prepuščene same sebi. Navedba g. Štibernika, da VG MEDIA in EBU »ne želijo več sodelovati s kolektivnimi organizacijami«, se očitno nanaša na njihovo nepripravljenost sodelovanja z Zavodom AIPA.
G. Štibernik svojo (ne)uspešnost opravičuje z nenehnim ponavljanjem neresnic – navkljub poznavanju dejstev. Dokumenti so javno dostopni, prav tako vsebina začasnega dovoljenja, iz katerega jasno izhaja obseg in trajanje dovoljenja ter podlaga členov ZASP za legitimno izvajanje dejavnosti, kljub neizpolnjevanju pogojev iz 149. oziroma 146. člena ZASP. Omenjena ureditev je kot izjema opredeljena tudi v knjigi g. Miha Trampuža Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, soavtorja ZASP in ZASP s komentarjem.)
O učinkovitosti prejšnjega in zdajšnjega sistema naj presodi vsak sam – številke so dovolj zgovorne:
• Združenje SAZAS je v letu 2009 skupaj z obrestmi zbralo 6.365.228 evrov nadomestil iz naslova začasnega dovoljenja in jih v skladu z memorandumom tudi razdelilo z 10-odstotno provizijo; to pa je pozitivno vplivalo tudi na znižanje stroškov kolektivnega upravljanja glasbenih malih pravic za to leto.
• Zavod AIPA je za leta 2010 (2 meseca), 2011, 2012 in 2013 skupaj bilančno zbral 8.884.262 evrov ob 2.162.724 evrih stroškov. Iz letnega poročila 2013 je razvidno, da ima po vseh letih kolektivnega upravljanja pravic nerazdeljenih 5.556.467 evrov nadomestil ter neizterjanih 762.131 evrov plačil. V tem obdobju je Zavod AIPA praktično razdelil 406.707 evrov, od tega za »prazne nosilce« 286.647 evrov – torej za soavtorje AV-del zgolj 120.060 evrov. In še – večina tega denarja je bila razdeljena iz naslova subvencij.
Združenje SAZAS ima sklenjenih več kot 80 mednarodnih bilateralnih pogodb, odlikuje ga strokovno usposobljen kader, stalno razvijajoča se programska oprema za natančno identificiranje in lociranje imetnikov pravic, tako da praktično vsa zbrana nadomestila vestno (vsakoletno) razdeli upravičencem, upošteva pa tudi zastaralne roke. To so zgovorna dejstva, potrebna za zaupanje in mednarodni ugled in zaradi česar so nam bile v upravljanje zaupane tudi pravice v obsegu začasnega dovoljenja, kljub neizpolnjevanju vseh zakonskih določil.
In še: sočasno kolektivno upravljanje več vrst pravic znotraj ene organizacije (kabelska retransmisija in glasbene avtorske pravice) se je izkazalo za veliko bolj učinkovito, saj se je tako ustvarila višja delilna masa upravičencem ob hkratnem nižanju stroškov kolektivnega upravljanja. In to je oziroma bi vsaj moralo biti skupno poslanstvo kolektivnih organizacij in države, v kateri deluje posamezna kolektivna organizacija. Dodeljevanje dovoljenj mora oziroma bi moralo temeljiti na objektivnih kriterijih (učinkovitost, zmožnost zastopanja, obseg repertoarja, doseg uporabnikov, višina zbranih nadomestil, stroški poslovanja) ter visoko etičnih načelih za najboljši možen interes imetnikov pravic. Še toliko bolj nerazumno je, da o vlogi za dodelitev dovoljenja Združenju SAZAS iz leta 2010 URSIL še vedno odloča. Državni organi ne prispevajo (dovolj) k ureditvi AV-področja niti k celovitemu spoštovanju določil ZASP.
Avtorji in imetniki pravic ustvarjajo za nas. Negujmo njihove pravice!
Za Združenje SAZAS
Jera Rakovec Nahtigal
* Memorandum je bil sklenjen med Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS) in v imenu imetnikov pravic SAZAS, AGICOA, EBU in VPRT (sedanja VG MEDIA), pri čemer je bilo Združenje SAZAS zastopnik vseh imetnikov pravic.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
