Jezik na kavču
Ludwig Wittgenstein: Filozofske raziskave. Prevedla Erna Strniša, spremna beseda Jure Simoniti. Založba Krtina, Ljubljana 2014, 278 str., 30 €
19. 02. 2015
Wittgensteinove Filozofske raziskave so delo, ki (kot kakšna Fenomenologija duha) še zmerom zna razburkati filozofsko javnost: nekateri v njih vidijo najpomembnejšo knjigo 20. stoletja, spet drugi kopico nesmislov vase zamotanega uma.
Kako dolgo bo branje in razumevanje te knjige sodoločalo zgodovino duha, je težko napovedati, dejstvo pa je, da je njena recepcija že od samega začetka nehomogena. Vsekakor pa je Wittgenstein avtor, ki se mu noben sodobni filozof ne more ogniti, pa naj gre za »analitika«, »hermenevtika« ali »lakanovca«.
Filozofske raziskave spadajo v čas t. i. »poznega Wittgensteina« in niso delo z enotno tezo ali osnovnim uvidom. Gre za večplastne odlomke, ki se med seboj dopolnjujejo in prepletajo, ali pa tudi ne, objavljeni pa so bili šele po avtorjevi smrti. Wittgenstein sam je, ko se je še spogledoval z objavo tega teksta, rekel, da moramo na celotno zbirko gledati kot na album. Najbolj reprezentativni motivi, ki jih prikazujejo »fotografije« tega albuma, so ideje, znane kot »kritika zasebnega jezika«, »hrošč v škatli«, »družinske podobnosti«, »sledenje pravilom« itn.
V šolskih učbenikih – po večini pa tudi v prepričanju profesionalnih filozofov – lahko Wittgensteina najdemo med filozofi t. i. »jezikovnega obrata«. Gre za prelomni dogodek v zgodovini filozofije, ko se je nekje v obdobju fin de siècla pozornost filozofske srenje zasukala od substanc k jeziku. V tem obdobju, pa tudi še pozneje, so številni misleci naše dojemanje stvarnosti postavili v odvisnost od jezika, ki ga govorimo. Tako tudi za Wittgensteina pomen besed, ki jih izgovarjamo, ni v čutno zaznavnih, empiričnih stvareh, ki jih označujejo: nasprotno, da bi sploh lahko prepoznali kakšno »stvar« (vključno z lastnimi, domnevno zasebnimi »duševnimi stanji«!), moramo poprej poznati že pojem ali besedo, ki to stvar označuje. Pomena kakšne besede tako denimo ne moremo spoznati s kazanjem na predmete ali osredotočanjem na naše zaznave, kar pa je v nasprotju z našim običajnim, zdravorazumskim razumevanjem jezika, po katerem naj bi ta zgolj posnemal in odslikaval stvarnost.
Tudi kritika »sledenja pravil« nam pove nekaj podobnega: pomena besed namreč ne moremo določiti s pravili, recimo z dogovorom o interpretaciji, kajti tudi ta pravila je potem treba nekako že vnaprej razumeti in interpretirati. Wittgenstein je zato izvor pomena prej kot v kakšnem kognitivnem stanju, v pravilu, interpretaciji ali čutni gotovosti, videl v običaju, v načinu, kako živimo in govorimo. To ga, denimo, ločuje od tistih filozofov, ki so pomen želeli fiksirati s sklicevanjem na empirične zaznave ali ga določiti z logiškimi pravili, celo s predpisi, kako naj začnemo »bolje« uporabljati jezik. Za večino besed je tako, kot bo slavno rekel Wittgenstein v 43. paragrafu Filozofskih raziskav, njihov pomen prav njihova »raba v jeziku«.
»Wittgensteinova pozna filozofija izpostavil predvsem »nepopolnost« jezika, ki tako rekoč »po naravi« ustvari filozofske probleme.«
Vendar pa se na tej točki težavnost besed in njihovega pomena ter filozofskih problemov, ki nastanejo zaradi »neobičajne« rabe besed, pri Wittgensteinu šele začenja, ne pa konča, kajti pomeni besed in njihova raba so zapleteni in pogosto celo protislovni. Tam, kjer bi pričakovali, da bo Wittgenstein začel podajati kakšno pozitivno teorijo pomena oziroma naštevati »običajne rabe besed« ter se tako dokončno otresel filozofskih problemov, naletimo prej na nova vprašanja in miselne zagate, podane v izjemno jasnem in prepričljivem slogu, ilustrirane z vsakdanjimi primeri, ki šokirajo naše mišljenje brez zatekanja k velikim in težko razumljivim besedam. Wittgenstein pokaže, da je vsa teža jezika že tu, pred nami, v »običajnem«, »vsakdanjem«, ne pa šele v kakšni naknadni »metafizični abstrakciji« ali v visoko zvenečih besedah.
V tej točki se je zato težko strinjati s piscem spremne besede k slovenskemu prevodu, ki pravi, da je bil Wittgenstein s svojimi slogom »stilistično manj inovativen« od kakega Heideggra ali »metaforično manj prepričljiv«. Tudi za očitek, da Wittgenstein podaja več vprašanj kot odgovorov, se zdi, da spregleda temeljno potezo pozne Wittgensteinove drže do filozofije in jezika, ki jo nekateri interpreti uvrščajo v žanr izpovedi. Zato je tudi sicer zelo zanimiva teza na koncu spremne besede, ki v svoji izpeljavi sicer sploh ne razločuje med zgodnjim in poznim Wittgensteinom, izpeljana mimo vsebine knjige, ki jo komentira: kajti v tej miselni mojstrovini nemara nimamo toliko opravka z »gotovostjo reči«, kot prej z njeno protislovnostjo in težavnostjo njene »običajnosti«, ki veje iz duha Wittgensteinove pozne filozofije. Škoda je, da je to Wittgensteinovo ukvarjanje s težavnostjo vsakdanjosti in jezika tolikokrat pomešano z zunanjo domnevo, da se Wittgenstein zateka k »običajnemu« kot nečemu neproblematičnemu, pri čemer naknadno ostrmi v mističnem in neizrekljivem čudenju nad celoto jezika, kar je prej predmet zgodnjega Wittgensteinovega Traktata, ne pa tudi njegovih poznih Filozofskih raziskav.
Če namreč »običajnost« jezika in »raba« besed že po sebi ne bi bila hkrati tudi problematična zastavka, potem Wittgensteina ne bi mogli razlikovati od kakšnega Sapirja in Whorfa ali kakšnega drugega pragmatičnega lingvista. Wittgenstein pa nam, nasprotno, v 125. paragrafu Filozofskih raziskav pove, da je »meščanska« umestitev protislovja oziroma njegova umestitev v »meščansko življenje« to, kar je filozofski problem. Z drugimi besedami: funkcioniranje jezika je za Wittgensteina sámo problematično, ne pa preprosta rešitev problema. Tu se nahajajo paradoksi in tu, v »meščanskem življenju«, se nahaja vsa teža filozofskih problemov. Če ne bi bilo tako, potem nihče drug razen ozko specializiranih filozofov ne bi čutil nobenega resnega miselnega izziva, kar pa je v nasprotju skoraj z vsemi Wittgensteinovimi primeri, ki so vzeti ravno iz našega »zdravorazumskega« pogleda na svet in jezik. »Pragmatika vsakdana«, kot jo imenuje pisec spremne besede, zato pri Wittgensteinu ne more varovati »finalnega horizonta realnosti«, temveč je sama postavljena pod vprašaj in izzvana.
»Kot mladi dedič je vse bogastvo, ki ga je podedoval, anonimno razdelil in življenje posvetil asketski skromnosti.«
Če Wittgensteina razumemo na tak način, potem njegovo sklicevanje na »običajnost« in »vsakdanjost« (prej kot zatekanje k jamstvu neproblematičnosti) postane svojstveno iskanje, celo poziv. Lahko bi pa rekli tudi, da Wittgenstein pusti našemu vsakdanjemu jeziku spregovoriti o svojih miselnih zagatah, travmah in simptomih. Te zagate niso nekaj, kar bi lahko odstranili ali popravili z boljšim načinom govorjenja, temveč prej notranja značilnost jezika in mišljenja samega. Wittgensteinova veličina je prav v tem, da jim pusti priti jasno do izraza sredi našega »meščanskega življenja«, in to je hkrati tudi tista slavna »terapevtskost« njegove filozofije, ki jo je rad poudarjal.
Wittgenstein je bil težavna, vase zaprta osebnost. Rodil se je v premožni dunajski družini, ki je bila dobro znana na takratni avstro-ogrski intelektualni sceni. Kot mladi dedič je vse bogastvo, ki ga je podedoval, anonimno razdelil in življenje posvetil asketski skromnosti. Poleg tega, da se je ukvarjal s filozofskimi premisleki, je bil še samostanski vrtnar, osnovnošolski učitelj v Spodnji Avstriji, bolničar in arhitekt. V kolikor moramo strniti misli o njegovi pozni filozofiji, lahko rečemo, da je Wittgenstein izpostavil predvsem »nepopolnost« jezika, ki tako rekoč »po naravi« ustvari filozofske probleme. V jeziku bodo namreč zmerom pomeni in izjave, ki jih ne bomo mogli učvrstiti na tak način, kot bi si morda želeli – z aksiomi, pravili in prečiščevanjem. Toda te »nepopolnosti« pri Wittgensteinu ne smemo imeti za hibo, saj ne smemo misliti, da gre za resnice, ki jim ne bi mogli priti do dna, pogreznjenega v globoke, temačne in nedostopne sfere biti, kamor človeška bitja nimajo dostopa. Prej gre za to, da je takšna neutemeljenost strukturna značilnost jezika samega, in natanko ideja, da gre tukaj za nekaj skritega, mističnega in nedosegljivega, za težak filozofski problem, je ideja tiste filozofije, proti kateri se Wittgenstein ves čas bori. Njegove misli, podane v Filozofskih raziskavah, lahko zdaj prebiramo tudi v maternem jeziku, ki nam bo skozi Wittgensteina gotovo na novo spregovoril in s tem prevprašal svojo »običajnost«.
Pogledi, let. 6, št. 3, 11. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
