Mladost ali življenje!
Drago Jančar: Maj, november. Založba Modrijan, Ljubljana 2014, 294 str., 25,90 €
14. 11. 2014
Najbrž ga skoraj ni bralca, ki pred približno sedmimi leti v medijih ni zasledil notice o tem, kako je eden največjih svetovnih violinistov Joshua Bell le dan po razprodanem bostonskem koncertu na washingtonski postaji podzemne na svojem glasbenem inštrumentu s sedemmestno dolarsko vrednostjo igral Bacha, ljudje pa so z nekaj redkimi izjemami le nadaljevali svojo pot in ga zvečine niso niti opazili, kaj šele da bi mu prisluhnili ali prispevali kak dolar, ki bi pomenil le odstotek dvoranske cene violinistovega igranja. Eksperiment ni nadvse poveden le v kontekstu premišljevanj o našem dojemanju umetnosti, temveč je tudi zelo uporaben »poligon« za variacije na temo pomena, ki ga v našem življenju (lahko) imajo nepričakovana srečanja in naključni dogodki, če smo seveda dovolj odprti za opažanja in smo se pripravljeni prepustiti njihovemu sugestivnemu vplivu na naša skrbno nadzorovana življenja.
V objemu enega takšnih nepričakovanih srečanj, ki imajo velik vpliv na kreiranje naše nadaljnje usode, se znajdemo že na prvih straneh novega Jančarjevega romana Maj, november. Tudi Štefana Dobernika, starejšega izmed dveh nosilnih likov te romaneskne pripovedi, ne prevzame igranje mladega violinista na dunajski postaji podzemne, temveč njegovo pozornost pritegne glasbenikova v slovenščini izrečena zahvala za njegov velikodušni denarni prispevek, ki (tudi) v tem primeru ni bil izraz navdušenja nad violinistovim igranjem, pač pa posledica nepremišljene radodarnosti po dobro sklenjenem poslovnem dogovoru. Mladi violinist je Dobernikov slovenski rojak Ciril Kraljevič. Usoda je hotela, da se njuni poti prekrižata ravno na in v mestu, kjer se začne (in konča) njuna skupna romaneskna pustolovščina.
Če Dobernik, vsaj v očeh Kraljeviča, v pripoved vstopi kot netipičen poslovnež z razvezano kravato in popackano srajco – uspešno kupčijo je pač treba ustrezno nadgraditi –, a se pozneje izkaže za kar tipičnega tranzicijskega poslovneža, je pri mlajši polovici »junaškega« dvojca položaj ravno obrnjen: šele v nadaljevanju romana se spoznamo z njegovimi za umetniško dušo netipičnimi značilnostmi, s čimer se Jančar uspešno izmakne konvencionalnemu portretiranju in tako razširi obzorje bralskih pričakovanj. Kraljevič je namreč oseba, ki si pri svojih poznih dvajsetih neverjetno žene k srcu očetove »ljudske« življenjske modrosti, nasvete in poglede, kar je še toliko bolj nenavadno, ker med njima v šestih mesecih, kolikor jih šteje dogajalni čas romana, ne pride niti do enega samega stika. Niti malo nima skupnega z romantičnim tipom umetnika, ki – kot mu jih nekje v romanu napoje Dobernikova žena Adela – bi naj ne prikimaval drugim, vstajal okoli poldneva in na očitke odgovarjal s kletvicami. A natančno takšne vrste protagonist se Jančarjevemu romanu tudi najbolje prilega, saj ga skoraj ni umetnika, ki bi se bil pripravljen tako na hitro odpovedati svojim ustvarjalnim ambicijam, postaviti inštrument v kot in se v vlogi naivnega, a zanesljivega kurirja spustiti po nevarnih poslovnih brzicah, med kratkimi vmesnimi postanki pa še brezželjno zadovoljevati šefovo hči.
Kraljevič torej ni tranzicijski Faust, ki bi bil pripravljen za denar, slavo in podaljšek mladosti (pomenljivo je, da Jančar za moto h knjigi izbere verza iz Prešernovega Slovesa od mladosti) prodati svojo umetniško dušo, temveč bi ga prej lahko označili za sodobnega dezorientiranega mladega človeka, ki se zaveda, da samo za dušo prav dolgo ne bo šlo več, za začenjanje na samem začetku je po dolgih vmesnih letih iskanja postalo že prepozno (zato se mu misel o vrnitvi k očetu na slovensko periferijo ne zdi ustrezen izhod), za zaresno življenjsko igro (beri: službo in udobje in gotovost, ki ju ta prinaša) pa mu manjka strategij, taktik, »pravih« ciljev in navsezadnje tudi ustrezne motivacije – skratka vsega, kar tako zanosno malikuje postsocialistična družba, v katero se po nekaj letih neuspešnega iskanja priložnosti na Dunaju vrne Kraljevič.
»Roman se uspešno izmakne konvencionalnemu portretiranju in tako razširi obzorje bralskih pričakovanj.«
Pesniška sintagma dol dol, kamor se dan po njunem srečanju podata z Dobernikom, tako v Maju ne označuje le zemljepisne poti navzdol, na jug, temveč še prej junakov spust v temne in nepoznane globine (kapitalističnega) sveta, ki mu je do tega trenutka ostal tuj in nedostopen, zaradi diktata nenehnega napredka pa zanj postane celo nevaren. Takšen je tudi prvi vtis, ki ga po vrnitvi na sončno stran dobi o svojem bivšem sostanovalcu in pivskem soborcu Baritonu ter sošolki z etnologije – ki je zaradi profesorjeve »zarote« ni nikoli končal – in svojem takratnem dekletu Mileni. Ležeren, (samo)iskateljski duh študijskih let je zamenjal do neizprosnosti tekmovalen svet, ki ga predpisujejo nova družbena razmerja moči, v primežu katerih so umetniški ideali vredni le še odkritega posmeha. Spremembe niso očitne le v svetovnonazorski opredeljenosti in pridobitniški naravnanosti novodobnih uspešnežev, temveč puščajo otipljive sledi tudi v njihovih zasebnih življenjih, pri čemer ni Kraljeviču kot povratniku prav z ničemer prizaneseno, saj se njegova nekdanja ljubezen zdaj peča s profesorjem, ki je Kraljeviča pognal na tuje, ljubimka pa z njegovim najboljšim prijateljem iz študentskih časov. Ko se mu ponudi priložnost, da se za eno noč ponovno združi z Mileno in tako, najbrž nezavedno, maščuje Baritonu, ki ga ponižuje od prvega trenutka njunega ponovnega srečanja, je to ena redkih junakovih »akcij«, h kateri ga niso pripravili drugi in jo je zato moč naslutiti kot konturo »novega« Kraljeviča.
V romanesknem kontekstu je zato nadvse pomenljivo, da ga v isti noči obišče tudi policija, ki preiskuje nepravilnosti v poslih podjetja, ki ga zdaj že kot svetovalec zastopa »naš« povratnik z Dunaja. Vendar njegova preobrazba ni popolna in dokončna, a tudi ne do konca ustavljena in izničena, zato Kraljevič ostane razcepljen človek »od prej in potem«, ki ne zbere niti moči, da bi zaplaval proti toku, niti ne najde pravega motiva, da bi si izboril prostor v idealni liniji, zato ga tok dogajanja ves romaneskni čas zanaša proti robu in premetava na kaskadah, občasno pa ga posrka še kak (ljubezenski) vrtinec, da bi se na koncu poln trpkih in neprijetnih spoznanj vrnil na izhodišče svoje majske poti. A z novembrom ni prišel le novi letni čas, ampak tudi novo usodno spoznanje, da nikoli in nikjer ni mogoče ustaviti toka in stopiti v isto reko. Nista se spremenili le Ljubljana in Slovenija, ampak je po šestih mesecih marsikaj drugače tudi na Dunaju. Jančar nam tako v romanu ne ponudi le odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo, ker je Kraljevič v tistem ključnem trenutku rekel boglonaj, ne pa danke, temveč tudi na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se svojemu dozdevnemu dobrotniku zahvalil drugače.
Jančarjeva očitna pisateljska veščina, premišljena ideja in prepoznaven slog so zadostno zagotovilo za gladko tekoče in kakovostno branje, ki mu do ocene odlično zmanjka le nekaj točk, ki jih pri podpisanem izgubi zaradi mestoma pretirane pojasnjevalne vneme, spričo katere se včasih bralec počuti že rahlo podcenjenega, kot da dovolj zgovornih povezav in namigov ne bi bil pred tem opazil in seštel že sam. »Zamerimo« mu lahko tudi preveč »uporabno« zasnovane like, kakršna sta Bariton in Milena, ki roman bolj kot z lastnim razvojem zaznamujeta s spoznavno vrednostjo, ki jo ima njihovo literarno srečevanje za Kraljeviča, zato se ne morem znebiti občutka, da v romanu nista dovolj izkoriščena. Tudi iztek zgodbe ni povsem zadovoljiv, saj si malce hitropotezno »izposodi« avtocestno epizodo z začetka romana. Na idejni ravni s tem ni prav nič narobe, saj verigo premišljevanj o tem, kaj bi bilo, če bi … z variiranjem posameznih prizorov podaljša še za člen ali dva proti neskončnosti, kar je vpisano v samo strukturo besedila, a se na doživetveni ravni čutimo bralsko prikrajšane za kakšno pisateljsko potezo ali dve. Ker pa mora človek – lekcija, ki se je je moral na svoji poti romanesknega junaka naučiti tudi Ciril – le naprej in navzgor, se njegova pot prej ali slej nekje konča. Nazadnje vselej tam, od koder gor gor ne gre več drugače kot skozi svetlo špranjo nad hribi.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
