Bosanska Billie Holiday
Amira Medunjanin: Silk & Stone. World Village, 2015
09. 03. 2015
Če sta Mostar Sevdah Reunion in Damir Imamović sevdalinki vrnila zimzeleno patino in intelektualno podobo, ji je Amira Medunjanin vrnila dušo. Pravzaprav, dala ji je svojo.
Nekje v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja so se zvočne kulise mesta, v katerem sem bil rojen, spopadle z vso vnemo in gorečnostjo. V večinsko industrijsko-kmečko prebivalstvo, ki je po tradiciji in izročilu prisegalo na bosansko in ostalo balkansko narodno zabavno glasbo in temu odgovarjajočo se medijsko sliko, je treščil instrumentalni ansambel Južni Vetar. Seveda z ultimativno zasedbo pevk in pevcev – Šemso Suljaković, Sinanom Sakićem, Kemalom Malovčićem, Šerifom Konjevićem, Miletom Kitićem, Dragano Mirković, Indiro Radić. Tistega leta, bilo je malo pred zimsko olimpijado, jih v »naših« krajih nihče ni mogel zgrešiti. Enako hitro, kot je javnost zaradi njih »zamenjala ploščo«, so stare plošče z novimi, njihovimi, začeli menjati tudi radijski in televizijski programi.
Zaščitni znak, skladateljska, produkcijska in aranžerska rdeča nit zgoraj naštetih, ki jo pooseblja ansambel Južni Vetar, so arhetipski vzorci tradicionalne romske, grške in turške glasbe, (za)igrani akustično in tudi s pomočjo električnih inštrumentov. Gre za glasbo za vse priložnosti, za poroke, pogrebe, avtobusno postajo, kavarno in diskoteko. Gre za narodno, žalostno in zabavno glasbo hkrati. In tudi zato emocionalno agresivno, ritmično hitrejšo in do skrajnjih meja »bolečine« lirično patetično glasbeno zvrst. Njena strukturna posebnost so prevladujoče rezke in nizke frekvence umetno poustvarjenih zvokov šargije – tradicionalnega bosanskega glasbila, zaigranega na klaviaturah, ki smo jim vsi rekli sintesajzer. V takratnem družbenopolitičnem kontekstu našega vsakdana je to one man band glasbilo postalo referenčna točka glasbenega (ne)okusa, ki je kulminiral z najglasnejšo kakofonijo v naših ušesih. Kakšni boji so to bili, in to še preden se je ulična skovanka turbo folk tudi uradno potrdila kot žanrska zvrst!
Istočasno se je začel tudi prav nič prikriti kulturni boj, katerega največja kolateralna žrtev je bila ravno sevdalinka. Ne rock, pop, jazz … temveč tradicionalna glasbena oblika, ki je, presenetljivo, najbližje katerikoli zvočno-lirični klasifikaciji folk glasbe. Kajti tudi v primeru turbo folka, ki je takrat začel masovno in komercialno izrabljati tehnologijo in to počne še danes, gre v melodičnem izhodišču za poskus podoživljanja glasbene preteklosti v njenem izvirnem kontekstu.
»Ko pevka, ki jo novinarski kolega Garth Cartwright imenuje »bosanska Billie Holiday«, pravi, da živi sevdah, njene besede odzvanjajo enako kot njena interpretacija.«
Toda tovrstna žanrska »revitalizacija«, ki se je iz zakajenih klubskih prostorov sumljivega slovesa čez noč zavihtela na naslovnice, radijske valove in udarne televizijske termine, je popolnoma v ozadje, lahko bi temu rekli tudi v ilegalo, odrinila bosansko sevdalinko. Iz naših ušes in življenj so potihoma, počasi in temeljito izginili zvoki sevdaha – ljubezenskega hrepenenja, strasti in žalosti. Pri tem sevdalinki ni prav nič pomagal akademsko zastavljeni družbenopolitični in kulturni diskurz. Narodova (za)vest se je enostavno sprijaznila z dejstvom, da se je vas dokončno spustila v mesto, in ta posplošena sintagma je postala orodje in inštrument vseh nadaljnjih bojev.
A če se vrnemo v aktualni glasbeni čas, v katerem so sodobni izvajalci tradicionalne bosanske glasbe ali sevdalink prepoznani, znani in cenjeni v širšem globalnem glasbenem kontekstu, se nam odprejo globlji in jasnejši pogledi tega žanra. Žanra, ki ga ta trenutek najmočneje pooseblja Amira Medunjanin.
Če sta Mostar Sevdah Reunion in Damir Imamović sevdalinki vrnila zimzeleno patino in čvrsto intelektualno podobo, ji je Amira vrnila dušo. Pravzaprav ji je dala svojo. Danes se dejstvo, da uspe le redkim izbrancem in da jim glasba postane način življenja, bere kot nasvet, kako se izogniti zgrešeni življenjski logiki in propadli investiciji. A glasbeno gledano je takšno predajanje in razdajanje edina resnično iskrena in torej edina prav oblika umetnosti.
Ko pevka, ki jo novinarski kolega Garth Cartwright imenuje »bosanska Billie Holiday«, pravi, da živi sevdah, njene besede odzvanjajo enako kot njena interpretacija. Marsikdo se pohvali, da je njegovo razpoloženje »v sevdahu«. Nekateri celo »padejo v sevdah« in tvegajo, da jim čustvovanje zamegli razsodnost. Toda le izjemnim sevdah odpre srce in duha ter jih postavi pred osvobajajoče se bistvo lastnega jaza. Desetletni diskografski scenosled, ki ga je Amira Medunjanin okronala z albumom Silk & Stone, predvsem pa njeni samosvoji koncertni nastopi, ponujajo najboljšo potrditev, podobo in zgodbo te glasbene predanosti.
V evolucijskem predznaku, ki sega bistveno dlje od letnic začetka te zgodbe, se Amira z lahkoto postavi ob bok legendarnih interpretov sevdaha. Vpogled v to antologijo nam pokaže, da je že od svoje prve omembe v asmanskem času, prek terenskih zbiranj in prevodov Johanna Wolfganga Goetheja, pa vse do socialističnega simfoničnega zasuka v žanrskem tlakovanju, število ženskih izvajalcev sevdalink povsem nekonkurenčno. To nikakor ne pomeni, da ta patriarhalna posebnost žanra, ki ga najbolj odlikujejo verzi, napisani iz ženske perspektive in o ženskih usodah, zmanjšuje ali izničuje ohranjanje tradicionalnega glasbenega izročila. Je pa res, da se pri monumentalnem podoživljanju glasbe kot poslušalci lažje poosebljamo s tistim, ki nam poje v svojem imenu.
V tem se nam ob vsej pevski nadarjenosti in dovzetnosti za improvizacijo razkriva sevdah Amire Medunjanin, ki se s pravšnjo mero zvokovnih odmikov od izvirnosti nikoli zares ne loči od samega vira. Kar pa je istočasno že tudi edino življenjsko pomembno navodilo, ki ustvarja ves današnji spekter t. i. world music, katerega del je (če ne drugega) na policah in portalih z glasbeno ponudbo tudi bosanska sevdalinka.
Toda biti resnično del glasbenega dogajanja, v katerem te doletijo tudi navdušujoče primerjave z Cesario Evoro, je po vsem turobnem obdobju, ki je (za)grozilo, da bo ustavilo čas, osvobajajoče ne le za umetnico, temveč tudi za resnične ljubitelje glasbe. Ta vrhunskost pevke, katere rahločutnost in senzibilnost je kljub jezikovni oviri mogoče prepoznati kot nekaj zelo osebnega, hkrati pa univerzalnega in vsem nam, ne glede na barve življenja, enakega, je zagotovilo dolge in svetle prihodnosti.
Nihče si v tistem predolimpijskem času z začetka zgodbe zagotovo ni mislil, da bo glasba naših babic in prababic na svoji vsebinsko-funkcionalni ravni izenačena z bluesom. Že samo marketinško poenostavljanje tako starega ljudskega izročila, ki se je skozi čas (o)hranilo predvsem v intimnem družinskem okolju, se zdi nadvse absurdno. A bolj kot ta potrošniška formulacija, ki poslušalcu omogoča lažjo orientacijo in izbiro glasbe za dušo, je neverjetna, romantična in resnična zgodba pevke, ki se je čez noč odločila, da bo svojo prevajalsko kariero pri Evropski komisiji v Sarajevu zamenjala s sevdahom. Dejstvo, da se slednji zrcali skozi avtoričino celostno podobo, ki sevdalinkam prinaša sedmo mladost in nov zagon, je zelo pomemben podatek za umetniško in znanstveno razlago njenega dela.
A še celo bolj kot to šteje dejstvo, da si izjemne umetnine Amire Medunjanin ohranjamo nekje v svojem dobro varovanem in neuničljivem kotu spomina. In čakamo, da jih oživijo in udejanjijo le tisti, ki jih čutijo vsaj enako kot – ona.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
