Zvoki hrepenenja in tihe izolacije
Kulturni dom Franca Bernika Domžale, 18. 2. 2015, Jean Sibelius
28. 02. 2015
»Zakaj je Sibeliusova glasba še dandanes nekako zapostavljena oz. ne ravno pogosto na programih? Menim, da si tak simfonični gigant, kot je Sibelius, zasluži vsaj en koncert, posvečen izključno njegovim delom.« S temi besedami nas je na pomen dogodka opozoril umetniški vodja in dirigent koncerta, klarinetist Mate Bekavac.
Za koncert ob 150-letnici rojstva velikega finskega skladatelja, čigar pomen in bogastvo umetniške pričevalnosti krepko presega meje njegove domovine, so se v priložnostni godalni orkester zbrali nekateri izmed naših najboljših, predvsem mladih glasbenikov. Izjemno posrečena zasedba je pripravila zanimiv spored, sestavljen iz manj znanih in redkeje izvajanih Sibeliusovih del – niso se namreč lotili nobene izmed njegovih sedmih simfonij ali simfoničnih pesnitev. V kontemplativno, melanholično mehko in skoraj mistično vzdušje celotnega koncerta nas je vpeljala skladba Impromptu za godalni orkester, ki ji je sledil Andante festivo. Po tem se je orkestru pridružila sopranistka Marta Močnik Pirc, ki je z izjemno jasno izgovorjavo, slogovno primernim fraziranjem ter naravno lepoto svojega glasu podala nepozabno interpretacijo Ariosa, op. 3, zapetega v izvirnem jeziku. Kot virtuozna solistka se je predstavila tudi violinistka Božena Angelova, in sicer v Suiti za violino in godala, op. 117. Po premoru nas je na odru dočakal violončelist Igor Mitrovič, ki je tehnično korektno in precej občuteno predstavil Temo in variacije v d-molu za violončelo solo. Sibeliusa sicer poznamo predvsem kot skladatelja koncertne, prevladujoče orkestralne glasbe, vendar je veliko pisal tudi za gledališče. Naslednja skladba na sporedu je bila Nočna glasba, op. 51 iz glasbe za dramsko predstavo Baltazarjeva gostija Hjalmarja Procopéja. Mate Bekavac nas je očaral z intimno občutenim solom, oblikovanim z natančno premišljenimi barvnimi in dinamičnimi odtenki ter lahkotnim dialogom z orkestrom. Kot prikupen intermezzo je v izvedbi Angelove in Mitroviča izzvenela programska skladbica osemletnega skladatelja, naslovljena Dežne kaplje. Melodrama (glasba z recitacijo) Samotna smučina nas je popeljala na še eno domišljijsko potovanje po daljni finski pokrajini – nad zvokom orkestralne miniature so lebdele besede, ki jih je recitiral igralec Uroš Fürst, ki je tudi sicer med posameznimi skladbami bral poezijo ter s tem še bolj poudaril intimni značaj celotnega večera. Koncert je zaključil cikel šestih scen, Sibeliusov op. 44, pravzaprav glasba za dramo Smrt Armasa Järnefelta. Prvi stavek tega cikla smo prepoznali kot enega izmed najbolj znanih skladateljevih del, Valse triste.
»Pohvala gre torej članom orkestra in solistom, predvsem pa umetniškemu vodji Matetu Bekavcu, ki si je prireditev zamislil kot zvočno dogajanje z jasnim dramskim lokom in poetično povednostjo.«
Vse skladbe so doživele izjemno nežno in globoko občutene interpretacije. Z njimi je orkester vzpostavil pristno komunikacijo s poslušalci, ki so 18. februarja povsem napolnili dvorano domžalskega kulturnega doma. Čeprav gre za precej neakustičen prostor, je orkester, ki šteje slabih 30 članov, zahvaljujoč muzikalnosti posameznih glasbenikov ter izjemno učinkovitemu vodstvu dirigenta Mateta Bekavca, dosegel neverjetno zvočnost. Zven majhnega godalnega orkestra je izpolnil ušesa, kot bi šlo za vsaj še enkrat večjo zasedbo. Ustvarili so veličastno, barvno in dinamično izenačeno zvočno maso, sposobno tako široko spevnega fortissima kot tudi izjemno milega, eteričnega, a vendarle kristalno jasnega pianissima. S prepričljivim in vživetim muziciranjem so izvajalci izvabili radodaren aplavz ter nam podarili še dva dodatka, ki sta sklenila enkraten glasbeni dogodek.
Pohvala gre torej članom orkestra in solistom, predvsem pa umetniškemu vodji Matetu Bekavcu, ki si je prireditev zamislil kot zvočno dogajanje z jasnim dramskim lokom in poetično povednostjo, oplemeniteno tudi s kakovostnim besedilom v koncertnem listu izpod lastnega peresa. Zgledna je tudi izbira programa ter gesta, s katero so se naši glasbeniki spomnili velikega ustvarjalca.
Pogledi, let. 6, št. 4, 25. februar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
