Pred nastopom kultnega Morrisseya v ljubljanski Hali Tivoli
Zadnji romantični križar
09. 10. 2015
Njuno prvo srečanje, ki je botrovalo ustanovitvi manchestrske vokalno-instrumentalne skupine The Smiths, je bilo videti kot hudičeva iniciacija pobalinov iz kultnega filma Walterja Hilla Streets of Fire. Zgolj z eno razliko: do srečanja med Stevenom Patrickom Morrisseyem in Johnnyjem Marrom je prišlo dobri dve leti pred omenjenim »noire rock« filmom.
Tistega davnega pomladnega popoldneva leta 1982 se je Johnny Marr na priporočilo kitarista Billyja Duffa znašel v Morrisseyevi domači sobi. Še preden se je uspel udobno namestiti, ga je Morrissey prosil, naj iz skrbno zloženih škatel, polnih vinilnih singlov, izbere eno in jo zavrti. Marr se je zavedel, da je to preizkus, ki mu lahko, še preden bi uspel povedati razloge svojega obiska, odločno pokaže smer proti izhodnim vratom. Brez oklevanja je izbral ploščo Paperboy skupine Marvelettes, jo obrnil na b-stran, položil na gramofon in pritisnil gumb za začetek. Zaslišala se je skladba You're The One.
Nič več nista zgolj obetala
Johnny Marr ni odšel proti izhodnim vratom, še več, dobil je neomejen in prost dostop do Morrisseyevih pesmi, napisanih še pred začetkom obstoja skupine, a kljub mladosti zvenečih tako odraslo resno, slovnično brezhibno, geometrijsko lepo in vsebinsko jedrnato, kot bi bile že leta pripravljene za snemanje v studiu. In, bistveno, Marr je po nekaj neuspelih, predvsem pa na hitro propadlih poskusih ustanovitve rock skupine mrzlično potreboval figuro, ki jo je poosebljal fant v skrbno pospravljeni otroški sobi, v kateri se je znašel – karizmatičnega, pevca neobičajnega videza in talentiranega, svojskega tekstopisca, s katerim bi tvorila jedro skupine, ki bi lahko snemala, predvsem pa igrala. Kakšne, še ni bilo povsem jasno, jasno pa je bilo, da je bil sicer štiri leta mlajši Marr (1963) sit pokroviteljskega trepljanja po rami in prijateljskega občudovanja svojih kitarskih spretnosti, ki jih je vedno bolj slabe volje razkazoval na priložnostnih špilih. Že nekaj let je zgolj obetal.
In tega je bilo na njegovo srečo konec. Od You're The One naprej mu je na odru praviloma na levi delal družbo umirjeni, samozavestni, filozofski, gosposki, a še kako predrzno gobčni, predvsem pa pevsko in pesniško nadarjeni Steven Patrick Morrissey (1959), ki ga je že takrat spremljal sloves pronicljivega in lucidnega peresa. Star šele osemnajst, je bil že opažen v dobro branih pismih bralcev v takrat kultnem in vplivnem glasbenem časopisu New Musical Express. Leta 1977 je na straneh NME izkazoval noro navdušenje nad skupinami New York Dolls in Buzzcocks, sočasno pa navduševal tudi s pronicljivimi cinizmi tipa »Navijam za uspeh skupine Sex Pistols. Morda si bodo končno privoščili spodobna oblačila, v katerih ne bodo videti, kot da so ravno vstali iz postelje«.
Prvi na vasi, zadnji v mestu
Toda ko so leta 1983 The Smiths izdali svoj prvi singel Hand In Glove, se je začelo »počasno kuhanje« na poti do uspeha. Singel je nemudoma zanetil žolčne polemike (razlog je bilo do takrat neobičajno odkrito in provokativno besedilo (pop!) komada, ki razkriva istospolno usmerjenost), ki so se jim pridružile še primerjave s provokativnim singlom skupine Sex Pistols, God Save the Queen. Primerjava s kultnim bendom je bila najboljše, kar se jim je lahko zgodilo, in obenem tudi najboljša možna reklama skupine na začetku kariere. Ki pa je bila žal dovolj velika le za lokalni uspeh, saj singel (tudi zaradi posebnih metod merjenja in uvrščanja na lestvice) ni zasedel najvišjih mest. Lestvice so ravno takrat, v zgodnjih osemdesetih, začele spreminjati metodologijo, ki jim nikakor ni šla v prid. Poleg tega se je nekomu iz njihovega najožjega kroga prijateljev, podpornikov, založnikov, kronistov … utrnila ugotovitev, da mediji načrtno bojkotirajo manchestrski kvartet. Če kdo, potem jo hvaležno pograbil paranoični Morrissey.
Rohneli so tudi v založniški hiši Rough Trade. Čeprav so jim »klasični« kazalci (radijska predvajanja, pojavnost v tisku, razprodani koncerti…) odmerjali visoko popularnost, se to na lestvicah (in računu) ni poznalo. Hitro jim je postalo jasno, da je eno biti zvezdnik v lokalnem okolju, nekaj povsem drugega pa uspeti v Londonu, Angliji, Veliki Britaniji. Svoje je naredila tudi težka gospodarska kriza, ki se je kazala v treh milijonih nezaposlenih, visoki inflaciji, zlomu živilske panoge, zapiranju številnih obratov težke industrije, nenehnih stavkah rudarjev in kovinarjev, meddržavnem sporu okrog Falklandskih otokov ...
Kritiki umetno bleščečih nasmehov
V takšnih, z današnje perspektive pravzaprav kar z debelim nanosom depresije obarvanih časih se je v Manchestru torej rojeval kitarski zvok, ki ga je oplajala za tisti čas dokaj nekonvencionalna lirika. Še posebej, če se ozremo na takratno stanje na glasbeni sceni, ki ga je ločila tanka razmejitvena črta med neodvisno in komercialno glasbo. Družbeni razkroj, ki ga je najbolj čutil srednji razred, se je odražal tudi v funkcioniranju (sub)kulture, ki se je po vseh dotedanjih formativnih zakonitostih plemenskega združevanja znašla v globokem prepadu. Iz skupinsko organizirane oblike so bile vse popularne glasbene zvrsti slišati kot samozadostne. Če zanemarimo genialne posamične glasbene utrinke, je šlo za skromno obdobje, zato pa toliko bolj nadarjeno s sladkosnedimi pop vinjetami za širše množice. V njih se je še nedolgo nazaj ostra in neprilagodljiva pop rock glasba, ki jo je vselej krasila družbenopolitična kritika, umaknila pred zapovedmi porajajočega se neoliberalnega trga. To je bil čas umetno bleščečih se nasmehov in lahkotno prebavljivih besed, ki so v isti sapi ponujale zabavo in ljubezen.
V takšnem izumetničenem vzdušju so bili The Smiths slišati kot nekdo, ki z viška motri vso to mizernost in obupanost nad življenjem v postindustrijski dobi. Njihova glasba je prinašala glamur in žolč hkrati. Bravuroznim kitarskim domislicam, ki jih je Marr tako skrbno pletel, se je Morrisseyeva lirika prilegala kot nekaj, kar je višje in globlje od sleherne romantike in splošno sprejete zabave za množice.
Ko so konec leta 1983 objavili singel This Charming Man, je ta ubral popolnoma drugačno pot širše medijske prepoznavnosti. Ne le da so ga zvesti privrženci (končno!) ponesli na vrhove glasbenih lestvic, za skupino The Smiths je postal permanentna vstopnica na razvpiti televizijski glasbeni šov Top Of The Pops, ki so ga izkoristili na najboljši možni način. Skupaj z Andyjem Rourkom na basu in Mikom Joyceom na bobnih sta Morrissey in Marr čez noč postaja senzacija, ki je hitro dala vedeti, da ničesar ne prepušča naključju. Tudi zato je takrat kultni didžej John Peel lahko samo nemočno ugotavljal, da hudomušna genialnost imena The Smiths izvira iz banalne vsakdanjosti, v kateri nam tisti, ki se za tem imenom skrivajo, svojih namenov niti slučajno ne razkrivajo.
Za vsa morebitna dodatna pojasnila je bil zadolžen Morrissey, ki je še pred izidom istoimenskega dolgometražnega prvenca The Smiths briljiral v intervjujih. Če so se ti ukvarjali z njemu najljubšo tematiko (popularno kulturo, predvsem z glasbo šestdesetih let ter njeno zapuščino in vplivom na sodobno popularno glasbo), še toliko bolj. Nobena skrivnost ni bila, da se kitarski pop rock, ki so ga gojili The Smiths, spogleduje z zvokom šestdesetih. Toda vsaka omemba nostalgije v njihovem izrazu je bila za Morrisseya malodane žalitev.
Perfekcionist za vsako ceno
Morrissey je skupino že na začetku poskušal obvarovati pred poskusi predalčkanja njihove glasbe, pred raznoraznimi žanrskimi sklicevanji in določanji zvočnih odtenkov vzornikov. Perfekcionizem za vsako ceno in nič podarjenega ter že slišanega ali uporabljenega je bil moto, ki so se ga The Smiths držali kot biblije. Zato se je delo na prvencu zdelo klasično sizifovsko.
Po prvotnem »poliranju« v studiu Control pod taktirko Troya Tata so bili vsi posnetki zavrženi, saj za Morrisseya niso bili dovolj jasni in razločni. Skupina je morala na njegovo željo angažirati producenta Johna Porterja, ki je sicer zadovoljil okus Geoffa Travisa, prvega moža založbe Rough Trade, Morrisseya pa niti slučajno. Marr je obupaval nad stroški, ki so narasli na za tiste čase vrtoglavih 10.000 funtov, a je ne glede na vse nazadnje obveljala Morrisseyeva. Tako je februarja 1984 končno izšla prva plošča.
Kljub kontroverznim odmevom zaradi skladbe Reel Around The Fountain (pa tudi skladbe The Hand That Rocks the Cradle), v kateri je Morrissey spregovoril o pedofiliji in drugih oblikah zlorabe otrok, se je album zavihtel na drugo mesto lestvice otoških albumov, kar jim je v nakladnih merilih prineslo zlato ploščo. Poleg komercialnega uspeha je bila uvrstitev tudi potrditev Morrisseyeve za takratno popularno glasbeno sceno zelo specifične lirične drže neprilagodljivega barda, ki skozi milozvočno kitarsko pokrajino hodi z vsemi težavami in vprašanji slehernika. Za skupino The Smiths tako ni bilo več tabujev, lahko so se začeli lotevati tudi ostalih zapostavljenih, prikritih in namenoma neizgovorjenih tem, kot so spolna orientiranost, politična (ne)korektnost, tudi danes povsem nedolžne teme vegetarijanstva ...
Amerika, prihajamo!
Leta 1985 je izšel album Meat Is Murder, ki že z naslovom apliciral vsebinsko noto skupine in stališče njenega frontmana. A ni šlo le za album, ki je izžareval »ljubezen do vseh živih bitij«, njegova družbenopolitična ost je bila usmerjena predvsem v britansko premierko Margaret Thatcher in tisto, čemu danes pravimo neoliberalno opustošenje naših življenj. Skladbe Nowhere Fast, The Headmaster Ritual in Barbarism Begins at Home so najboljši okvir za sliko o takratnem stanju duha in stanju na terenu, ki ga je še posebej poudarjala naslovnica albuma. Znamenita fotografija Marine Cpl. Michael Wynn iz vietnamskih vojnih pohodov je v oblikovalsko warholovski maniri dobila popolnoma drugačen pomen za življenje v miru oz. vojni. Meat Is Murder je zrcalil hipokrizijo družbe, ki je ni odrejala zgolj pripadnost in zavarovanost lokalnih razsežnosti.
Morrisseyeva genialnost se je skrivala prav v načinu, kako z enostavnimi besedami govoriti širše, v globalnem kontekstu, ki mu življenje posameznika daje le zagonsko intonacijo za nekaj, kar odmeva po celem planetu. Skladba How Soon Is Now? je imela točno ta, »odmevajoči« učinek, ki nazorno kaže vso čarobnost glasbe kot take. Skladba je izšla kot b-stran singla William, It Was Really Nothing in bila naknadno dodana ameriški, kanadski in avstralski izdaji drugega albuma. Skladba How Soon Is Now? je postala najbolj prepoznaven hit skupine in njihova čezoceanska popotnica za naskok na ameriško glasbeno tržišče. Tam jim je uspelo s tretjo ploščo The Queen Is Dead iz leta 1986.
Sočasno z uspehom pa so se že pojavljale prve razpoke v antagonistično ustvarjalni harmoniji med Morrisseyem in Marrom. Notranja trenja so doživela kulminacijo tudi zaradi heroinske odvisnosti basista Andyja Rourka ter posledično nepremišljenih, predvsem prehitrih menjavah ostalih članov ansambla. Na roko jim ni šlo niti javno mnenje, saj so konservativni glasbeni krogi skladbo Panic zaradi refrena »Burn down the disco, hang the blessed D.J.« razglasili za rasistično.
Vrhunec kot oblika konca
In čeprav sta se Morrissey in Marr že ves čas zavedala, da nobena zunanja reakcija ne more zamajati vere skupine v lastno glasbeno početje, se je njuna skupna pot bližala koncu. Album Strangeways, Here We Come (izšel je septembra 1987) je bil labodji spev njihove glasbene kariere in diskografije. Kritiki so ga kljub temu dočakali kot eno najbolj pomembnih glasbenih del celotne dekade osemdesetih let in tudi v ZDA je dosegel zlato, tj. polmilijonsko naklado. Scenosled malih nočnih glasbenih bravur je vrhunski – Girlfriend In A Coma, Stop Me If You Think You've Heard This One Before, Death of a Disco Dancer, Unhappy Birthday, Last Night I Dreamt That Somebody Loved Me, I Started Something I Couldn't Finish – in je skupini pomagal oblikovati kultni status, ki ga uživa še danes. Leta 1988 je posthumno izšel album Rank s koncertnim zapisom skupine The Smiths o koncertni turneji The Queen Is Dead.
Drugačen, a vseeno isti
A le pol leta zatem je Morrissey objavil svoj prvi solistični album Viva Hate, dokazujoč, da se njegova ustvarjalnost ni zaključila na okopih skupine The Smiths. In res, če poslušate le del njegovega samostojnega diskografskega opusa, nastalega ob koncu osemdesetih ali pa v zadnjih letih, vam hitro postane jasno, da je bil Morrissey (ne glede na Marrovo vrhunsko in karizmatično kitarsko igranje) ključni član The Smiths.
In tukaj ne mislim le na podobo vodilnega in najbolj izpostavljenega člana skupine, ki pozneje skozi svojo solistično kariero samo še prefinjeno dograjuje lik frontmana nekdanje kultne skupine. Morrissey je predvsem frontman pripovedništva, ki se ni bistveno spremenilo (čeprav je še kako dozorelo) od tistih njegovih prvih najstniških premišljevanj, ki nam jih je zaupal v pismih bralcev NME. To, da je postal eden od najvplivnejših akterjev popularne glasbe na prelomu stoletja in da še danes oblikuje glasbeno vzgojo in okus marsikatere poslušalke in poslušalca, zgolj še utrjuje njegovo mesijansko, skoraj pridigarsko avro.
Svetloba te umetniške in človeške avre izvira predvsem in zgolj iz njegovih glasbenih del, ki so z usodnostjo časa in ozaveščenostjo duha številnim generacijam prinašala »luč na koncu tunela«. Enajst velikih solističnih albumov, ki jih je nanizal od že omenjenega Viva Hate pa vse do lanskoletnega World Peace Is None of Your Business, reflektira predvsem Morrisseyevo življenje, ki ga je v širšem kontekstu mogoče posplošiti na življenje vsakega od nas.
Zdi se, da je Morrissey zadnji romantični križar iz tiste generacije osemdesetih, ki je živela in preživela punk. Tudi zato sem prepričan, da bi se strinjal z mojo ugotovitvijo, da je bolje biti nepoboljšljiv romantik, ki križari skozi življenje, kot nekdo, ki o takšnih, nenehnih in nikoli dokončanih križarjenjih samo sanja.
***********************
THE SMITHS
Manchestrska vokalno-instrumentalna skupina The Smiths je tako v svojem časovnem okviru kot tudi zvočno-vsebinski obliki predstavljala unikum znotraj britanske popularne glasbe osemdesetih let prejšnjega stoletja. V trenutku, ko je bil prvotni ali prvinski punk že na poti v ropotarnico glasbene zgodovine, ko je zvodenel revival rockabilly glasbe in ko so se preživeli privrženci skaja preštevali na prste ene roke, so na britanskem otočju kraljevale skupine, ki se jih je hitro prijela oznaka new pop. Popularna glasba je takrat prvič postala »sintetična«, torej zgolj predmet zabave in ne več poligon, ki naj bi odražal stališče avtorjev do družbe in življenja nasploh.
V takšnem glasbenem okolju so The Smiths ustvarjali organsko kitarsko glasbo, ki je kategorično zavračala izumetničenost tako v glasbi kot v besedilih. Gledano z današnje časovne perspektive postaja jasno, da se ima celotna plejada otoških izvajalcev na prelomu osemdesetih in devetdesetih ter pozneje skozi celotna devetdeseta leta prejšnjega stoletja (od Ride, Pulp, pa vse do Suede, The Stone Roses, Oasis, The Libertines …) za svoj obstoj zahvaliti skupini The Smiths. Če The Smiths leta 1987 ne bi nastopili v televizijski oddaji The South Bank Show, danes ne bi bilo ene najpopularnejših britanskih skupin. Blur so namreč začeli delovati ravno zaradi ogleda omenjene oddaje.
Kakovost gre na eni strani iskati v Marrovemu specifičnem kitarskem slogu (temelječem na rockovskih obrazcih, ki pa nikoli niso skrivali, da so pravzaprav elementarni del pop glasbe; Marr je vedno težil k zvoku, ki poslušalcu pušča veliko prostora, ki ni nasičen in se odmika od izrazito plesnih ritmov, sočasno pa teži k jasni in močni atmosferičnosti), na drugi pa v Morrisseyu, v njegovi izvirni podobi, ki je takrat še bolj kot danes izžarevala tako senzibilnost kot notranjo moč, tako kljubovanje kot nežnost, besedila pa so bila duhovita, neposredna, temačna, pronicljiva in predvsem pisana na kožo tedanji, pa tudi današnji mladini. Kot tekstopisec je bil v primerjavi z večino drugih samosvoj, odmikal se je od uveljavljenih obrazcev pop pesmi in jih, ne glede na večjo zahtevnost, jezikovno in vsebinsko nadgrajeval. Tudi zato so njegova besedila vse do danes ohranila tako vsebinsko kot oblikovno aktualnost. Poenostavljeno, dvojcu Marr–Morrissey je uspelo tisto, kar sanja večina najstnikov, ko v otroških sobah ali garažah preigravajo prve akorde in sanjajo o slavi – najti svoj izviren glasbeni izraz in z njim uspeti.
Da ima danes Morrissey status enega najvplivnejših ustvarjalcev sodobne popularne glasbe, ni le inercija zapuščine skupine The Smiths, ki je v svojem kratkem, a zelo aktivnem času obstoja izdala štiri velike plošče. Morrissey je s svojo solistično glasbeno kariero tako ustvarjalno kot komercialno še presegel diskografijo svoje matične skupine. Kar pomeni, da je eden redkih ustvarjalcev s še uspešnejšo glasbeno kariero, nastalo po zatonu skupinskega ustvarjanja. Slednjega pa nikoli ni zanikal in ga lahko še danes slišimo na vsakem njegovem novem samostojnem studijskem izdelku.
Pogledi, let. 6, št. 18, 23. september 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
