Slovenščina do Vladivostoka!
Foto: Jure Eržen
12. 01. 2011
Orumeneli časopisni papir ne laže: pred približno stotimi leti je Slovenski narod v posebni rubriki poročal o tem, kateri tuji gostje so prenočili v ljubljanskih hotelih. Danes se to zdi smešno in kdo ve, morda se bodo tudi zanamci čez nekaj desetletij smejali, ko bodo klikali po elektronskih arhivih in se bodo vsako leto julija, ko izpraznjene univerzitetne predavalnice po Sloveniji zasedejo udeleženci raznih počitniških seminarjev, pred njimi odprli novinarski prispevki, v katerih je podrobno predstavljen malone vsak tujec, ki se je odločil učiti slovenščine.Čeprav Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik obstaja že od leta 1965, ko je takrat še Oddelek za slovanske jezike in književnosti organiziral prvi seminar slovenskega jezika, literature in kulture, na navdušence, ki se potrpežljivo učijo izgovora slovenskih besed in sladostrastno vzdihujejo nad dvojino, še danes gledamo kot na nekakšne prisrčne posebneže – če že ne kar čudake. Od leta 1965 je minilo skoraj pol stoletja, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik danes bedi nad impresivno, po dobesedno celem svetu razvejeno mrežo slovenskih lektoratov na tujih univerzah, a še vedno težko sprejmemo dejstvo, da se komu zdimo tako zanimivi, da si je pripravljen vzeti nekaj let in se našega jezika naučiti do stopnje, ki bi mu jo lahko zavidal celo marsikateri domorodec. Nenavaden odnos, ki v sebi skriva kompleksno dojemanje lastnega bistva in predvsem pripadnosti majhnemu narodu. Pomisleki glede smiselnosti financiranja lektoratov slovenskega jezika po svetu, ki smo jim bili priče preteklo jesen, se prav tako ne morejo roditi drugje kot v glavah ljudi, ki se ne morejo sprijazniti s tem, da majhnost ni pomanjkljivost in da prav v polju nematerialnega obstaja nešteto načinov, kako jo unovčiti.
Veličina jezika se ne meri po številu govorcev, je eden najlepših odgovorov na vprašanje, zakaj so se odločili za učenje slovenščine, ki smo ga zastavljali prizadevnim Poljakom – na Poljskem se na šestih različnih univerzah vsako leto slovenščino uči v povprečju petsto študentov. Kar je več, kot je vpisanih na študije slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in Mariboru, na Fakulteti za humanistične študije v Kopru in na Fakulteti za humanistiko v Novi Gorici. Na Poljskem se je slovenščine mogoče učiti v Krakovu, Katovicah, Bielsko-Białi, Varšavi, Gdansku in Lodžu. Prvi dnevi decembra 2010, ko smo dogajanje na štirih slovenskih lektoratih na Poljskem poskušali ujeti za Poglede, so bili za slovensko učeče se poljske študente nekaj posebnega tudi zato, ker je v okviru programa Slovenščina na tujih univerzah, ki je del Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, potekal mednarodni kulturnopromocijski projekt Svetovni dnevi sodobne slovenske literature.
(Celotno temo lahko preberete v tiskani izdaji Pogledov, št. 1 / 2, letnik 2, ki je izšla 12. januarja 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
