»Življenje je samo enkrat in nikoli več se ne vrne«
Foto: Tina Rakoše
Za pogledom. Dokumentarni film RTV Slovenija. Scenarij: Alma Lapajne, Jette Ostan Vejrup. Režija: Alma Lapajne. Nastopajoče: Vera Höfferle, Milica Polajnar, Amalija Kuhar, Marija Dermastija, Darinka Hlede Premiera: torek, 20. 1. 2015, ob 20. uri. 50 min.
23. 01. 2015
Rahel cmok v grlu in zakrčenost v želodcu sta menda običajna spremljevalca, ki se povabita na kavč poleg človeka, kadar se ta odloči ogledati si dokumentarni film s prizori iz tako imenovanega doma za starejše občane.
Iz zloglasnih »hiralnic«, ki so pred kakšnim stoletjem gojence sprejemale za zelo kratek čas, je poimenovanje napredovalo v dokaj stilsko nezaznamovano, včasih pa ustanovitelji posežejo po čem malone laskavem, kar vključuje sonce, oddih, šepet cipres v vetrcu in podobno (navsezadnje je že v osemdesetih letih 20. stoletja Bert Baxter, prijatelj Jadrana Krta, bival v Sončnem domu Aldermana Cooperja). Besede niso banalne, saj razkrivajo sociološke premike: če so se do starosti včasih vedli stvarno, kot do nečesa, kar je naravno, jo danes odrivajo vstran ali – pompozno idealizirajo. Enako velja za filme, v katerih nastopajo starejši: ali so srce parajoče in psihološko naporne pripovedi o počasnem pešanju (film Iris o demenci Iris Murdoch, Ljubezen Michaela Hanekeja ...) ali pa na silo optimistične zgodbe (Kaj če bi vsi živeli skupaj), ki so kot malce raztegnjeni oglasi za farmacevtske pripravke proti osteoporozi, v katerih starostniki tečejo maratone in se nasploh obnašajo, kot da bi bili mladi. Ker je mladost edino sprejemljiva.
Dokumentarec Za pogledom zatorej ni obetal kdovekakšnega gledalskega užitka. Toda nikoli ni slajše priznati napake kot takrat, kadar izdelek preseže pričakovanja. Za pogledom je film o starosti, kakršna je – in to je za dokumentarni film, ki naj podaja kar najbolj nepopačeno resničnost, najbrž največji poklon. Z besedo resničnost je seveda mišljen njen približek, skupek subjektivno sestavljenih filmskih utrinkov iz življenja subjektivno izbranih štirih potretirank, ki so glavne nastopajoče. Ni naključje, da sleherno izmed njih v pripoved uvede prizor izpred ogledala, pa najsi gre za razčesavanje las, nanašanje rdečila za ustnice ali kapljice parfuma na vrat. Kljub razmeroma visoki starosti so še vedno dame, ki se ličijo in lepotičijo in ne povedo, koliko so pravzaprav stare – številko razgali ena sama, ki na koncu praznuje rojstni dan in kamera na torti ošvrkne številko 92.
Ena od neolepšanih resnic o starosti, prikazana v filmu, je, da se ljudje na določeni točki svojega življenja nekako preobrnejo in se raje kot z vsakodnevnimi dogodki, ki niso več tako vznemirljivi, začno zazirati v preteklost. Vsaka od petih dam tako pove svojo življenjsko zgodbo, s časovno oddaljenostjo se robovi zaoblijo, razočaranja so manj grenka, obžalovanja pa ni bilo začutiti v pripovedovanju nobene od protagonistk. Ena se spominja, kako je prvič uzrla svojega bodočega moža, ki je prijahal k njim na konju, druga pripoveduje o pevski karieri in o tem, kako se je gospodinjenju in kuhanju z vso možno temeljitostjo zares posvetila šele, ko je šla v pokoj. Tretjo spomini zanesejo v medvojno obdobje, ko so jo zaradi dejavnosti v narodnoosvobodilnem boju v zaporu mučili … Njihova pripoved o preteklosti se prepleta s posnetki obstoja v sedanjosti: kamera jih spremlja na njihovih vsakdanjih sprehodih po okoliških poljih, med prižiganjem sveč na moževem grobu, ujame jih, ko razpršijo drobtinice za vrabce ali se opajajo s posnetki opernih arij. Ne pomišlja prikazati niti razgibavanja od artritisa skrivenčenih prstov. Toda najmočnejši je gotovo prizor, v katerem Milica Polajnar, katere starost se je med snemanjem približevala trimestni številki in je edina, ki si premiernega predvajanja filma žal ni mogla ogledati, stoji na balkonu, nebo za njo pa se barva v zlatih odtenkih zahajajočega sonca. Lahko bi rekli, da je izbor ozadja klišejski, zahajanje sonca, jesen življenja in podobne metafore so res obrabljene, nikakor pa ne bi mogli oporekati, da je magičnost sončnega zahoda brezčasna. »Življenje je samo enkrat in nikoli več se ne vrne, zato moramo izkoristiti vsako priliko, ki nam je dana, da uživamo. Jutranje zarje, večerne zahode sonca. Vse to je nepopisno lepo. Uživajmo neskončno. Samo enkrat se živi,« pove gospa Polajnar v toplem jesenskem večeru. In potem se zgodi nekaj nepričakovanega: stegne roko in se za hip dotakne sončne krogle, potem pa pomaha v slovo.
»Ena od neolepšanih resnic o starosti, prikazana v filmu, je, da se ljudje na določeni točki svojega življenja nekako preobrnejo in se raje kot z vsakodnevnimi dogodki, ki niso več tako vznemirljivi, začno zazirati v preteklost.«
Film lepo sledi vnaprej začrtani liniji do konca, ko se zgodbe štirih nastopajočih povežejo kot cvetje v šopek: zagledamo jih za mizo, kjer praznujejo dvaindevetdesetletnico ene od njih. Saj ne, da ne bi tega že prej zaslutili, režiserka nam malo pred tem odstre pogled v kuhinjo, kjer mlajši moški reže biskvitno testo in čezenj razprostira smetano, potem pa ga še posuje z vloženimi višnjami. Eno od njih hipoma zgrabi in si jo ponese k ustom – simpatična, necenzurirana kretnja, ki poudari človeškost, glavno sporočilo filma. Torta z eno višnjo manj, zato pa s svečkami in številko 92, se nato znajde pred slavljenko. Dame nazdravijo s sadnim sokom, profesionalko med njimi pa poprosijo, naj jim kaj zapoje, in čeprav se ta otepa, češ da ji »srednja lega ne dela več, rjovem pa lahko, a se bodo vsi razbežali«, se njihovi glasovi le združijo v napevu. Sem deklica mlada, vesela ubrano odzvanja, dokler se ne začne pripev »tra-la-la, tra-la-la«, ki se s svojo predirno višino res kar nekam neprijetno zavrta v ušesa. Gospa, ki je prej spodbujala, češ »saj mi ne vemo, kaj je to srednja lega«, se skremži v smehu in zamahne z roko: »Nehajte, nehajte!« Navidezno nepomemben prizor vsebuje nemalo prvin, zaradi katerih bi dokumentarec lahko upravičeno razglasili za optimistično podobo starosti: dame se med seboj vikajo, iz česar je razbrati, da so se spoznale šele v domu. Z nikakršnimi vnaprejšnjimi dogovori, da bodo jesen življenja preživljale skupaj in se še na stara leta zabavale, torej nimamo opravka. Združila jih je usoda, oziroma, če zapišemo manj patetično in bolj realistično, so se spoprijateljile iz nuje. Ampak tudi v teh, čisto svežih prijateljskih vezeh je že prostor za dobronamerna zbadanja in odkritosti, ki ne povzročajo zamer. In še enkrat dvignejo kozarce kvišku.
Kamera se nato, kot veleva vljudnost, odstrani in gospe prepusti praznovanju. Uslužbenec doma, ki jim je spekel torto, se odpravi domov – ko ga vidimo, kako kar malce utrujen in izgubljen, čeprav najbrž kakšnega pol stoletja mlajši od protagonistk, stoji na postaji mestnega potniškega prometa, mimo njega pa drvi reka avtomobilov, se resno vprašamo, zakaj je stereotip o žalostni starosti tako trdoživ. »Labodke« – tako v romanu Siri Hustvedt Poletje brez moških glavna junakinja, ki se po zakonskem brodolomu odpravi v domači kraj, poimenuje ostarelo mater in njene tovarišice v domu za starejše, s katerimi preživlja poletne mesece – se naslednji dan spet sprehajajo po okoliških potkah (čeprav s hojico) in občudujejo zelenje v domskem rastlinjaku. Življenje gre naprej.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
