»Zame, ki ne verjamem v Boga«
Ena je groza je knjiga vztrajnega »medavtorskega« razločevanja, kritičnega distanciranja od kolegov filozofov in zoprnikov teologov in ideologov, ne pa prijateljskega trepljanja po njihovih ramenih. Bolj kot za resnico tekstov gre Tinetu Hribarju za resnico življenja: njegova knjiga je namreč, kot pravi čisto na začetku, pripoved »o grozah in grozodejstvih 20. stoletja, obenem pa o navajenosti na ta grozodejstva v tem našem, 21. stoletju«.
20. 10. 2010
Naslovna sintagma Hribarjeve knjige je sposojenka iz Kosovelove slovite pesmi Ena je groza. Prva kitica te pesmi, h kateri se Hribar vrača znova in znova, se glasi: Ena je groza, ta groza je: biti – / sredi kaosa, sredi noči, / iskati izhoda in slutiti, / da rešitve ni in ni. »Groza kot taka«, zatrjuje Hribar v predgovoru, je »groza zgolj niča«, in o tej grozi »pripovedujejo pesmi Srečka Kosovela«. Še več, Hribar ve, da Kosovel »kot pesnik ve«, da »ne individualna spreobrnitev ne kolektivna revolucija ne moreta usmrtiti smrti in uničiti niča«. Vendar: kaj in koliko Kosovel »kot pesnik ve«? Kosovel »kot pesnik« ve natanko to in toliko, kar in kolikor vedo njegove pesmi. K temu je treba dodati, da Kosovelove pesmi ne pripovedujejo le o »grozi zgolj niča«, temveč tudi – včasih pa: predvsem – o tem, čemur Hribar pravi »individualna spreobrnitev« in »kolektivna revolucija«. Branje Kosovela je na tej – Hribarjevi – ravni pač branje po izbiri. To velja tudi za izbrane verze te ali one pesmi.Groza zgolj niča je za Hribarja primarni eksistencial, a na ozadju še primarnejše – človeške – izkušnje: srečanja »z radostjo biti«. Ali kot pojasnjuje, sklicujoč se še zmeraj na Kosovela, v sklepnih odstavkih prvega poglavja: »Kljub smrtnosti smo glavni dobitek, ki je življenje samo, že dobili; preden smo se znašli pred grozo zgolj-niča, smo se srečali z radostjo biti.« Zdaj torej ne gre več zgolj za to, kar Kosovel »kot pesnik ve«, ampak za – v prvi osebi množine formulirano in s Kosovelovimi verzi podprto – vednost o življenju, niču in biti. Besedi, ki zarisujeta doživljajski horizont te vednosti in ji dajeta usodnostno, onkrajučenjaško, celoto človeškega nagovarjajočo težo, sta groza in radost. Natančneje: groza niča in radost biti.Vendar pa že Kosovelova pesem Ena je groza, ob pomoči katere Hribar in medias res začenja svojo velikopotezno pripoved, ne govori samo o grozi biti in o slutnji, da rešitve ni in ni (»In vse je nič«, se na primer decidirano začenja Kosovelov Sonet smrti), temveč tudi o pesnikovem bogoiskateljstvu, nemara celo religioznosti. Zadnji verz pesmi o grozi, in Hribarjeva razlaga se ga ne dotakne oziroma je ne zanima, se namreč glasi: »Ti čutiš Ga in ne veruješ vanj. –« On, pisan z veliko začetnico, ki je obenem pozitiv čutenja in negativ verovanja, je ista figura, kot jo srečamo še v nekaterih drugih Kosovelovih refleksivnih pesmih iz tega obdobja. »Nate naj mislim, večni Bog? / Nate, ki si skrivnosti skrivnost,« je rečeno v pesmi Povej, razodeni, Psalm se začenja z verzom »O Bog, usmili se moje praznote!«, pesem Želja po smrti, denimo, pa Boga nagovarja prav tako neposredno: »Daj mi, Bog, da mogel bi umreti, / tiho potopiti se v temò.«Tehle nekaj »primerov« sem iztrgal iz Kosovelovega opusa zato, da bi pokazal, da med »vednostjo« pesnika Kosovela in »vednostjo« interpreta Hribarja (ali kateregakoli drugega razlagalca) ni in ne more biti konsenzualnega soglasja. S tem ni nič narobe, saj drugače biti ne more. Le priznati je treba, da je še tako močna interpretacija lahko šibkejša od enigmatične – pesniške – resnice izbranega teksta. »Logična analiza pesmi,« kot čez nekaj sto strani, na koncu prehojene poti, pripominja Hribar, »nas očitno vodi v absurd.«Konflikt interpretacij, želja po obvladovanju teksta, je pač eden izmed korakov na poti vseobsegajoče interpretove zgodbe. Ta v Hribarjevem primeru seveda ni literarnozgodovinska ali kaka podobna učenost, ne gre mu za šolo, temveč zares. Bolj kot za resnico tekstov mu gre za resnico življenja: njegova knjiga je namreč, kot pravi čisto na začetku, pripoved »o grozah in grozodejstvih 20. stoletja, obenem pa o navajenosti na ta grozodejstva v tem našem, 21. stoletju«.
Svetovni etos in etika razločevanja
Kdor vsaj približno pozna Hribarjev obsežni filozofski opus, v zadnjem obdobju posvečen predvsem zasnutju »svetovnega etosa«, izpeljanega iz svetosti življenja kot njegovega prvega stavka, ki ne potrebuje absolutnega onkraj kot svojega metafizičnega temelja, ampak privilegira enkratnost, neponovljivost, ne nazadnje totalnost človeške eksistence, in njegove angažirane posege v sfero javnega in političnega vse od predosamosvojitvenih časov pa do še svežega arbitražnega včeraj, mu ne bo težko uganiti, kaj je glavna tema njegove knjige. Poleg tega je nastala tako, da je nekatere svoje starejše razprave dopolnil, predelal, posodobil in jih nato vključil oziroma povezal v preurejeno celoto, nekaj tekstov pa je novih oziroma še niso bili objavljeni. Najstarejša sta prvi in zadnji – tudi to po svoje govori o kontinuiteti Hribarjevega filozofskega prizadevanja. Njegov diskurz je nemalokrat diskurz razločevanj, ne samo razločevanja različnih ravni, temveč tudi razločevanj med Hribarjem in drugimi avtorji: Ena je groza je knjiga vztrajnega »medavtorskega« razločevanja, kritičnega distanciranja od kolegov filozofov in zoprnikov teologov in ideologov, ne pa prijateljskega trepljanja po njihovih ramenih. Rdeča nit Hribarjevega razpravljanja je predvsem zvestoba njegovi lastni misli, kakor se pač razvija iz desetletja v desetletje in se, ko je čas za to, spet vrača nazaj k temu ali onemu izvornemu dogodku, točki svoje lastne iniciacije. Navsezadnje natanko o tem s svojo spiralasto-krožno dramaturgijo enajstih oziroma dvanajstih poglavij govori tudi sestava knjige. Ta je, če grem po vrsti, takšnale: prva različica prvega poglavja – Groza – je stara več kot tri desetletja in pol, Kocbekova krivda je iz leta 2004, Kocbekovo očiščevanje iz leta 2005, nato sledita nova teksta: Kocbekovo zaznamovanje Dušana Pirjevca in Kocijančičev odnos do Pirjevca in Kocbeka. Naslednja tri (delno nova) poglavja so iz let 2004–2005: Zločin brez zločincev, Tri ravni človeškosti, Zakaj Antigona Žižku ne da miru. Poglavji Ojdipovska od-rešitev in Slutiti, da rešitve ni in ni še nista bili objavljeni, z razpravo Strašna svoboda niča, posvečeno Kocbekovemu pesništvu, prvič je bila natisnjena leta 1987, pa se knjiga konča.
Izvorna utemeljitelja slovenske osamosvojitve
Na tem mestu se ne da predstaviti vseh njenih razsežnosti, podpoglavij, ekskurzov itn., zato bom – upoštevaje logiko Hribarjeve pripovedi, predvsem pa impulze, ki jih prinašajo doslej še neobjavljeni deli knjige – poskušal skicirati nekaj njenih glavnih poudarkov. Pa tudi problemov in odprtih vprašanj, ki se (mi) odpirajo s tem v zvezi. Ključni figuri, s katerima Hribar ves čas dialogizira, sta Edvard Kocbek (1904–1981) in Dušan Pirjevec (1921–1977), njima, njegovima »učiteljema v tem, kako se soočiti s strašno svobodo niča in kako ohraniti prostost duha ne glede na vse«, je knjiga tudi posvečena. Njuna prostost duha je bila mogoča šele tedaj, ko, če sledim Hribarjevi izpeljavi, nista bila več vernika socialne in nacionalne revolucije, ampak sta začela hoditi svojo, distancirano, glede na družbeni inženiring ljudske demokracije nemalokrat heretično, paradisidentsko pot. In ravno njun odmik od povojne partijske realnosti in voluntarizma komunistične ideologije je eden glavnih razlogov, da sta »izvorna utemeljitelja slovenske osamosvojitve«. Seveda pa niti Kocbekova niti Pirjevčeva zgodba – zgodba o njunem »življenju in delu« – ni enoznačna, ne da se povzeti v sklenjeno pripoved brez zagonetnega preostanka. Recimo, da je Hribarjevo razpravljanje stimulativen uvod v zgodbo njune zagonetnosti. To je tudi zgodba o idejah, projekcijah in iluzijah 20. stoletja. In o težavah Slovencev s samimi sabo. Razprava oziroma poglavje Kocbekova krivda, denimo, analizira Kocbekov odnos do medvojnih likvidacij. Na podlagi nekaterih – danes bi rekli najkontroverznejših – odlomkov iz njegovega medvojnega dnevnika Tovarišija Hribar ugotavlja, da likvidacije oziroma politični umori za Kocbeka pravzaprav – v zadnji posledici – niso bili vprašljivi. Od tod njegova »huda, radikalna krivda«, saj je etičnost naravnega prava zamenjal za revolucijsko voljo do moči. Zelo plastično je to Kocbekovo stališče na primer razvidno iz njegovega dnevniškega, s svojo logiko in glede na konsekvence dovolj strašljivega zapisa ob vosovski likvidaciji Marka Natlačena, neformalnega voditelja slovenskega protirevolucionarnega tabora, oktobra 1942. »V Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za novo pravico, ki se bo razodela v tej zgodovinski dobi. Ta tragična smrt pomeni z drugimi likvidacijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice.« In Hribarjev zgoščen poznejši komentar, podprt sicer s temeljito analizo in argumentacijo: »Kocbek je podlegel hudi krivdi prav tedaj, ko je v zagnani težnji po prečloveškem segel po nadčloveškem in s tem zapadel nečloveškemu.«
To je ena plat zgodbe o Kocbeku. Druga, svetlejša, če pustimo njegovo literarno ustvarjanje in povojne metamorfoze, kot o njih tako rekoč iz prve roke poročajo Kocbekovi dnevniki, ob strani, je povezana z letom 1975, ko je izšel njegov intervju oziroma pričevanje o povojnem pomoru domobrancev. Hribar ta intervju razume kot eno izmed točk zgodovinskega preloma, ki je nato sprožila plaz dogodkov in dejanj. Iz današnje perspektive (natančneje: retrospektive) se kažejo kot povezana pripoved z zgodovinskim Ciljem – osamosvojeno in demokratično Slovenijo – na koncu poti. Če namreč Kocbekovega intervjuja ne bi bilo, spekulativno razlaga Hribar, »bi se slovenska zgodovina konec dvajsetega stoletja odvijala povsem drugače. Resnica o komunističnem Zločinu ne bi vstopila v slovensko zavest, Pirjevec ne bi napisal svojih dnevniških zapisov in spominjanj z radikalno obsodbo komunistične revolucije in iz nje izvirajoče državljanske vojne, Spomenka Hribar ne bi napisala Krivde in greha, ne bi se torej ponovno sprožila komunistična oblastniška histerija sredi osemdesetih let, katere posledica je bilo režimsko sesutje navznoter, to pa pomeni, da tudi Prispevki za slovenski nacionalni program (1987) ne bi mogli biti objavljeni […], ne bi, takoj zatem, prišlo do oblikovanja Tez za ustavo Republike Slovenije (1988), konec koncev, veliko vprašanje je, če bi brez Kocbekovega dejanja prišlo do osamosvojitvenega gibanja; in (prek spravne slovesnosti v Rogu) do osamosvojitve.«
Pirjevčevi dnevniški zapisi (Dnevnik in spominjanja, 1974/1975), omenjeni v tem odlomku, so drugi veliki tekst slovenskega samorazčiščevanja. A v letih svojega nastajanja samo Pirjevčevega samorazčiščevanja, kakor se je pač dogajalo znotraj osebno-zasebnega monologa, skritega pred javnostjo – dokler leta 1986, skoraj desetletje po Pirjevčevi smrti, ni bil natisnjen v Novi reviji. Njegova središčna tema, na splošnejši ravni povezana sicer tudi s Pirjevčevimi študijami o evropskem romanu in njegovem junaku, novoveškem subjektivizmu itn., je predvsem vprašanje partizanstva in revolucije kot manifestacije volje do moči oziroma svobode, ki je onstran vseh norm in omejitev. To je svoboda, ki je, če uporabim Pirjevčev besednjak, »utemeljena v skrajni izpostavljenosti v smrtnost«. Hribar ob tem posebno pozornost posveča odnosu med Pirjevcem in Kocbekom, njuni sorodnosti v različnosti motrenja partizansko-revolucionarnih let, ki so bila bistvena za njuno identiteto. Obenem pa, prek refleksivnega ovinka, prelamljanja s svojo lastno preteklostjo na eni strani in prebijanja svinčene družbene aktualnosti sedemdesetih let na drugi. Pomora domobrancev se je v svojem dnevniku, neposredno spodbujen s Kocbekovim intervjujem, dotaknil tudi Pirjevec: nedvoumno ga je poimenoval zločin in s tem naredil – ne samo terminološki – korak naprej od Kocbeka. V dnevniku mu je sicer namenil tudi nekaj kritičnih besed, češ da je, denimo, Kocbekov intervju »samodopadljivo spovedovanje«, da je ostal na pol poti, brez samokritike, tj. brez premisleka svoje lastne odgovornosti, sprepletenosti s tovarišijo in očaranosti nad močnimi revolucionarnimi figurami, zlasti Kidričem itn. Težava s tem Pirjevčevim tekstom, ki je formalno, kot rečeno, zasebno-dnevniške narave, je predvsem to, kako presojati njegovo odmevnost, vpliv, saj je bil dosegljiv le redkim prijateljem. Sintagma o strahu in pogumu je, navsezadnje, veljala tudi za avtorja Dnevnika in spominjanj: to je bil pogum med samorazkrivajočim se pisanjem in strah pred javnim natisom oziroma nastopom. A to je bil še kako realističen strah: beseda zločin v zvezi s pomorom domobrancev je bila v sedemdesetih letih, ko je revolucija – pa čeprav do konca zbirokratizirana – še kar trajala, pač nemogoča, prepovedana, malodane zločinska beseda. Obenem je bil to čas, ko se je, po Hribarjevih besedah, zdelo, »kakor da bodo komunisti večno na oblasti. Ali da bo njihova vladavina, njihova Oblast trajala še najmanj tisoč let.«
Manko etosa
Teh tisoč let se je tako rekoč čez noč skrčilo na skromno desetletje in pol, in s koncem osemdesetih let je napočil čas svobodnega razpravljanja, ko za objavljanje ni (bil) več potreben državljanski pogum. Kar zadeva središčno temo Hribarjeve knjige – groze in grozodejstva 20. stoletja –, je za soočanja z njimi potreben drugačen pogum, predvsem pripravljenost na prepoznanje svojih lastnih, po večini ideoloških, predsodkov in intelektualnih slepil. Tistim, ki tega niso pripravljeni storiti sami, je treba priskočiti na pomoč, in obilo strani v različnih poglavjih Hribar namenja takšni pomoči: to so po večini kritične analize avtorjev različnih generacij in ideoloških profilov, od, denimo, Janeza Stanovnika, Alojza Ihana (»Tako etično zakrnele razlage, kot je Ihanova, še nisem videl.«), Ivana Urbančiča, Iva Keržeta pa do Alenke Zupančič, Mladena Dolarja in Slavoja Žižka (»Ne on ne njegovi se nikoli niso upali spregovoriti o Zločinu in se s tem rešiti Travme, v katero so s svojo slabo vestjo ujeti še danes«). Žižku, enemu izmed novodobnih »estradnih komunistov«, čigar opus na Slovenskem, nekoliko presenetljivo, še ni doživel celovite kritične presoje, panegirikov pa veliko, Hribar posveča posebno poglavje. V njem analizira Žižkovo (ne)razumevanje Antigone – Antigone kot njegove »slabe vesti« –, potegne pa, med drugim, tudi pomenljivo primerjavo med Žižkom in Heideggrom: gre za motiv/imperativ odločilnega Dejanja, radikalnega preloma, ki je Heideggra pripeljal do epizode z nacionalsocializmom, prihodnost takšnega ali drugačnega Dogodka v zvezi z Žižkom pa je še odprta.
Drugi avtor, ki mu Hribar prav tako namenja posebno – po večini kritično – pozornost, je Gorazd Kocijančič. V precep vzame krajša, priložnostna Kocijančičeva zapisa izpred nekaj let in enega izmed njegovih intervjujev. Hribarja vznemirja Kocijančičev poudarjeno kritični odnos do Kocbeka in Pirjevca, s tem pa tudi do slovenske polpreteklosti in sedanjosti. Hribar stopi svojima duhovnima učiteljema seveda v bran, saj je bil v osrčju njunega prizadevanja etos, ki je navdihnil tudi njega – »tisti etos, brez katerega Slovenci ne moremo in ne bomo mogli biti«. Nespoštljiv, včasih celo porogljiv Kocijančičev odnos do obeh utemeljiteljev novodobnega slovenstva po Hribarju govori ravno o manku pravega etosa. Drugo ime za takšen manko je cinizem, sarkazem, nihilizem. Kocijančičevo averzijo do Pirjevca tako odkriva na dveh ravneh: prva je psihološko-biografska, povezana je s sovraštvom do Pirjevca, ki »se je širilo po partijsko-komunističnih, zlasti komunistično-partizanskih družinah«, gre torej za »odmev odpora in omalovaževanja pa tudi zavisti, če že ne sovraštva v okolju njegovega [Kocijančičevega] odraščanja«. Ta Hribarjev očitek je diskvalifikacija in udarec pod pas, ki ima takšno težo, kot če bi potencialnega mladega kritika Kocbekovih knjig in življenjskih odločitev razorožili z argumentacijo, da ne more pravično razsojati zato, ker je bil njegov dedek, če karikiram, domobranski propagandist, babica pa krvoločna aktivistka Katoliške akcije. Hribarju se zdijo sprejemljivejši Kocijančičevi filozofski argumenti, a tudi te po večini zavrne, in sicer zato, ker so izrečeni s strogo filozofskega vidika, Pirjevec pa se »nikoli ni imel ne za čistega ne za strogega filozofa«. Kot da ne bi šlo za stvar samo, temveč za to, kako človek kot misleča stvar razume samega sebe – in kot da je to samorazumevanje apriorna forma razumevanja nasploh.
Podobno velja za Kocbeka, drugi objekt Kocijančičeve kritične analize: »Kakor Pirjevčev Dnevnik tudi Kocbekov Intervju nikakor ni želel biti filozofski ali teološki tekst; bil je izraz Travme, slovenske in osebne rane, ki še danes ni zaceljena, tedaj pa smo jo komaj začutili.« Poanta Hribarjeve kritike je, da »Kocijančič stopa ne samo mimo Kocbekovega tveganja, ampak tudi mimo njegove zahteve po poimenovanju ‘največjega zločina’ z resnici ustrezajočim imenom. Kakor da ga potlačena in pohabljena zavest ne zadeva.« Čeprav Kocijančič govori o Kocbeku, pa pravzaprav sodeluje pri »zaroti molka«, ki še danes ni povsem odpravljena.
Izključujoča svetovnost svetovnega etosa?
Hribarjeva kritika se v nadaljevanju še zaostri in dobi svetovnonazorske, že kar kulturnobojne razsežnosti. Sprva, denimo, ugotavlja, da je tisto, kar je trajno zavezujoče pri Kocbeku, »vizija krščanstva, ki se je otreslo klerokatolicizma«, drugo ime zanjo je »avtentično krščanstvo«, nato pa, še zmeraj v poglavju o Kocijančiču, mimogrede spregovori o »hinavski dvoličnosti« pri Jezusu, ali pa o »genocidnih ukazih starozaveznega Boga« itn. Od kod zdaj te po svojem bistvu moralne (ob)sodbe, polemika z »zmedo v evangelijih« in z »lažmi« papeža Benedikta XVI., ki gredo – na drugi strani – z roko v roki s potrebo po izpovedovanju svojih lastnih prepričanj? Na primer: »Zame, ki ne verjamem v Boga in zato nisem veren v smislu pobožnosti, so to pravljice, v nadaljevanju kvečjemu prispodobe. Edini kriterij, ki velja, je etični kriterij. […] Ni religioznost kriterij etičnosti, marveč je etičnost kriterij (te ali one) religioznosti.« Ali na drugem mestu, v poglavju Tri ravni človeškosti: »Sam si želim kljub hrepenenju po nesmrtnosti, ki pa si ga nisem povsem gotov, izpovedati svoje prepričanje o nepresegljivosti smrti, obenem pa vero v medčloveško ljubezen, ki je kljub svoji končnosti čistejša brez vere v Boga kot pa z vero vanj.« Hribarjev angažiran protikrščanski diskurz (pod zastavo svetovnega etosa?) doseže enega vrhuncev proti koncu knjige, v poglavju Slutiti, da rešitve ni in ni. Ta intoniranost bolj kot na oznanjevalca svetovnega etosa in njegovega četverja (svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo) spominja na ničejanski besednjak mladega Josipa Vidmarja in njegovih polemičnih spopadov s katoliškim krogom med obema vojnama, pa naj gre za, navajam Hribarjeve »pripombe«, »zadušljivo obremenitev z nesmrtnostjo«, dvoličnost krščanske morale, za krščanstvo, ki »relativizira etiko«, ali pa za kategoričnost naslednje (poslednje?) sodbe: »Življenje kristjana in krščanska ljubezen sta pubertetniška ljubezen in pubertetniško življenje: življenje ne do konca dozorelega oz. odraslega človeka«. Pa ne da bi zdaj moraliziral o Hribarjevi nedialoškosti: poziv k dialogu je nemalokrat samo retorično-larpurlartistična gesta, ki obvisi v praznem, ko iz sfere abstraktnih ozvezdij ene same dobronamernosti sestopi v svet konkretnih moralnih dilem in odločitev. Posameznik Hribar s tem nima težav, lahko pa jih ima univerzalnost svetovnega etosa: težko se je namreč znebiti vtisa, da izključujoče stališče v imenu svetovnega etosa, pa naj bo uperjeno v levo ali desno, teistično, agnostično ali ateistično stran meseca, temu etosu pravzaprav odvzema, preprečuje, načenja njegovo svetovnost.
Ena je groza je knjiga, ki, če Hribarjevo pogosto izraženo zahtevo do drugih obrnem nazaj k njemu samemu, zahteva dosledno razločevanje različnih ravni: strogega mišljenja, kritično pretanjenih analiz, poetičnih pasaž in skokov v neznano, čistega in praktičnega uma, kritike ideologije in ideološke kritike, pa tudi v svoj trmasto poudarjeni prav zagledanega odzivanja na izzive lokalno in globalno neukrotljivega življenja. Temu življenju filozof slovenske državnosti in svetovnega etosa jemlje mero in obenem postavlja meje.
(Objavljeno v Pogledih, št. 15, 20. oktobra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
