Slovenstvo v primežu globalizma
Peter Kovačič Peršin: Vrnitev k Itaki. Slovenci v procesih globalizacije. Društvo 2000, Ljubljana 2010, 212 str., 20 €
06. 10. 2010
Naslov knjige je poetičen, podnaslov ambiciozno obetaven, nadaljevanje, kot so pred kratkim presodili strokovni bralci, naj bi bilo esejistično. Vendar Vrnitev k Itaki, pa naj gre za njeno vsebino ali formo, bolj kot na drzne poskuse spominja na šolo. Kakor koli že: kako misliti Odisejevo Itako skupaj s Slovenci? Navsezadnje je že kulturni nacionalist in optimist Josip Vidmar v burnih tridesetih letih prejšnjega stoletja, v spisu Kulturni problem slovenstva, sanjal o Ljubljani kot o novih Atenah (in novih Firencah).
»Slovenstvo je substanca, brez katere Slovenec ne more biti subjekt. Pogumna misel v dobi šibkega subjekta in globalne anacionalnosti. «
Vrnitev k Itaki je treba razumeti figurativno na kvadrat: gre za revitalizacijo slovenstva, za vračanje »k slovenstvu kot metafizični domovini našega bivanja«. To domovino preplavljajo procesi globalizacije oziroma tisto, čemur avtor v uvodu pravi »ideologija in politika globalizma«. V tem kontekstu se dogajajo »poenotenje civilizacije na celotnem planetu, uniformiranje družbe in človeka ter obvladovanje sveta iz človeku odtujenih centrov kapitalske in politične moči«, to je »naraščajoča kriza sveta, ki se duši v socialnem in ekološkem kolapsu«. Takšno – najpogostejšo, bolj ali manj globalno – predstavo o globalizaciji seveda poznamo in se z njo ni težko strinjati. Druge, brez izjeme kritične besede zanjo, srečamo jih tudi pri Kovačiču Peršinu, so »kulturni imperializem«, »amerikanizacija«, »barbarizacija«, »merkatokracija«, ne nazadnje »neoliberalizem« in – celo – »nova oblika totalitarizma«. To močno sintagmo (avtor je natančneje ne razloži) bi morali razumeti v tem smislu, da gre pač za totalnost svetovnega trga kot svobodnega (»neoliberalnega«) igrišča brez meja, onkraj pogojev in pravil, kot jih postavljajo lokalni dejavniki, kot so denimo države, narodi, nacionalne kulture itn.
Ob predstavi o globalizaciji kot uniformiranem in standardiziranem procesu (tako imenovani macdonaldizaciji), kakor ga razume tudi Kovačič Peršin, pa ni odveč pripomba, da bi ravno to pomenilo konec kapitalizma kot svetovnega procesa. Globalna dialektika ponudbe in povpraševanja je namreč mogoča šele ob cvetenju tisočev (četudi vseh po vrsti umetnih) lokalnih cvetov, njihovih posebnostih in protislovjih; če si pomagam z U. Beckom, avtorjem znane knjige Kaj je globalizacija? (1997), v poslovnih načrtih velikih koncernov, kot sta denimo Coca-Cola ali Sony, eno osrednjih vlog igra ravno strategija »globalne lokali-zacije«.Procesi globalizacije, kot se kažejo Kovačiču Peršinu, pa so – v nasprotju z univerzalizmom, če uporabim njegov besednjak – po večini enodimenzionalni oziroma negativni. Z gledišča slovenstva, enega izmed lokalnih dejavnikov, ki je obenem privilegiran temelj avtorjeve »metafizike«, pač toliko bolj. Globalizacija je namreč po definiciji anacionalna in, jasno, najprej ogroža maloštevilne narode. Tiste, ki so se konstituirali ob po-moči kulture oziroma prek nje, pa sploh. Vzpostavitev slovenske nacionalne države Kovačič Peršin, v poglavju O samopodobi Slovencev, vidi predvsem kot »dejanje slovenske kulture«. To dejanje je, razlaga, sklicujoč se na plejado avtorjev od Prešerna do Rožanca, pesniško, politično in metafizično. Gre za razlago, ki sledi tradicionalnemu razumevanju slovenske literature kot instrumenta rojstva naroda, pesnikov in pisateljev kot narodnih vodnikov in prerokov, slovenske kulture pa kot po večini zveste »načelu narodne samobitnosti«. To, da, preprosto rečeno, enotnosti umetnosti in naroda »ni več«, je zdaj težava: »Literatura že dolgo ni več narodotvorno dejanje in tudi ne razume se več kot tako. Umetnost postaja avtonomna igra, zavezana le sebi in umetniški svobodi svojega tvorca. Na tem stališču pa se slovenski pisatelj tudi ne čuti več usodno in nepreklicno zavezanega slovenski besedi in slovenstvu kot prostoru svojega duhovnega bivanja. Globalizacija je segla v najgloblje pore narodnih kultur in njihove samobitnosti, tudi slovenske.« Te formulacije sprva bolj ali manj sledijo Dušanu Pirjevcu in njegovi razlagi »prešernovske strukture« kot posebnega načina funkcioniranja in razumevanja literature v slovenski polpreteklosti – a z obrnjenim vrednostnim predznakom. Pirjevec namreč govori o potrebi po osvobojenosti moderne literature od takšne narodotvorne vloge, Kovačič Peršin pa manko te tradicionalne vloge razume kot problem. Tudi zato je »samopodoba slovenstva«, kot temu pravi, danes – »v postmodernem času razobličenja človeka in sveta« – v krizi. Ta najbolj zadeva mlajše, zvečine, po njegovih kritičnih besedah, ciničnofunkcionalistične generacije, za katere vprašanje slovenstva ni več aktualno, saj »multikulturnost doživljajo kot možnost nove identifikacije in predvsem vsakršnega uspeha«. Njihov svet je obenem svet brez vrednot, to pa navdaja »človeka z nihilizmom vseenosti, kar povzroča mrk smisla bivanja« in »razčlovečeno okolje«; vse to gre, spet, z roko v roki z »neoliberalističnim kapitalizmom in globalizacijo«.
Kot Kovačič Peršin nekajkrat ponovi, globalizacija zavrača sámo načelo naroda oziroma njegove samobitnosti: to je toliko bolj nevarno za Slovence, ki so – zaradi svoje šibko-sti in subjektne nedohranjenosti – bili in še zmeraj so nagnjeni k sprejemanju »univerzalističnih ideologij« oziroma iskanju zgodovinskega zavetja v večjih državnih ali, v novejši zgodovini, naddržavnih zvezah. Ob takšni intoniranosti pa avtor nemalokrat, predvsem v poglavju Naša zgodovinska zavest in danosti, posega po retoričnih dobronamernostih tipa »nujno se je jasno zavedati«, »soočiti se moramo«, »potrebujemo kritičen pogled«, »bi bilo potrebno«, »bi morali« itn. Tisto, kar stoji pred njim kot naloga in kar bi zahtevalo sestop k stvarem samim, k analizi konkretnejših fenomenov, ob katerih bi se lahko razvnel (ali se vsaj pustil prepričati) tudi bralec, tako žal ostane nedotaknjeno oziroma mimogrede pokonzumirano na ravni apelov in kritičnomoraličnih observacij. Te s svojo apodiktično splošnostjo bolj kot o tem ali onem pojavu pričajo o avtorjevi prizadetosti zaradi dehumaniziranega in razsrediščenega (post)modernega sveta. Navsezadnje je, med drugim, na Slovenskem v zadnjem desetletju nastalo kar nekaj proznih, dramskih in še kakšnih tekstov, ki detektirajo dileme sodobnega globalizma in o katerih bi se ob tej priložnosti dalo natančneje spregovoriti – v kontekstu debate o Slovenski kulturi v dobi globalizacije, kakor je naslov enega izmed razdelkov, pač toliko bolj. Poglavje Današnji položaj slovenske kulture o tej zdajšnjosti na primer prav tako ne pove skorajda nič – razen depresivne sodbe o duhovni ravni človeka, ki je »danes v množičnem upadanju«, ali o tem, da se položaj slovenske kulture po letu 1991 »vztrajno slabša«, da »stališča kulturnikov ne štejejo nič, le moč kapitala«. Ali pa, da »kultura danes ne plemeniti več množičnega človeka, ni več oblikovalka narodovega bivanja«, saj zadovoljuje le še »hedonistične potrebe množic«; nad »ustvarjalno živo kulturo« vlada primat »tehnokratske civilizacije«, »civilizacija razčlovečevanja« oziroma »neoliberalistični kapitalizem« itn., itn.
In alternativa? »Potreben nam je nov kulturni in civilizacijski zagon.« Ali na drugem mestu: »Globalizacija je postala tudi naša notranja usoda. In to narekuje resen premislek in odziv.« Kovačič Peršin vidi nekakšno (od)rešitev – v smislu premišljenega odziva, za kakršnega pledira – v kulturi z veliko začetnico, še več, gre za »vztrajanje v kulturnem bivanju«. Kaj je zdaj to: kulturno bivanje oziroma vztrajanje v njem? Namigi v tej smeri se dajo razbrati v zadnjem poglavju, pomenljivo naslovljenem Slovenstvo – metafizični prostor našega bivanja. Resnici slovenstva se poskuša približati ob pomoči različnih označevalcev: slovenstvo je metafizični prostor in »metafizična kategorija zgodovinskega prebivanja«, slovenstvo je tudi metafizična struktura (»slovenskega naroda«) in »naša celovita identiteta« in metafizična bitnost. Slovenstvo kot prostor, kategorija, struktura, identiteta, bitnost itn. – vsekakor preveč raznovrstnih besed za bistveno! Obenem se mora to bistveno – in to je »naloga slovenske kulture« – še samouresničiti »kot metafizično bivanje narodnega občestva«, kot »naša celostna (integralna) bitnost«. Skratka: poslanstvo slovenske kulture je »samouresničenje slovenstva«. Ker pa je slovenstvo »metafizična bitnost«, je to dejanje slovenske samouresničitve obenem dejanje »metafizične zavesti«. Ta tavtološko opotekajoča se misel sama po sebi ni tako zapletena pa tudi ne tako divja, da bi potrebovala šopek filozofičnih »kategorij« najtežjega kalibra. Nemara bi se dala prevesti v manj bombastično sodbo, da je slovenstvo za konstruktivnega nacionalista Kovačiča Peršina, ki drugim sicer prav nič hudega noče, tudi – ali predvsem – nekaj duhovnega, instanca, ki izgubljenim globalnežem vrača življenjski smisel. Slovenstvo torej ni samo dosežek, temveč že kar presežek bivanja (a le za narojene Slovence, Neslovenci si bodo morali pomagati sami, z drugo Itako daljno).
Formulacijo iz zadnjega odstavka knjige – »pričevati za metafizično bivanje človeka in naroda ostaja trajna naloga slovenske kulture in ustvarjalcev tudi v pogojih globaliziranega sveta« – pa lahko preberemo tudi takole: slovenstvo je substanca, brez katere Slovenec ne more biti subjekt. Pogumna misel v dobi šibkega subjekta in globalne anacionalnosti. Toliko bolj, ker o resničnih dimenzijah, dilemah in vsebini aktualne slovenske kulture, o njenih vzponih in padcih, kreatorjih in uradnikih, presežnosti in oportunizmu, zvemo presenetljivo malo. Prevladuje pač govorica zaskrbljenosti, sicer najljubši žanr slovenskih profesionalnih kulturnikov, ob pomoči katerega se dajo preživeti še tako hude nekultur-ne ure na domačiji in pretresi tam zunaj.
(Objavljeno v Pogledih, št. 14, 6. oktobra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
