Arhitektura se srečuje v ljudeh
Foto: Igor Modic
22. 09. 2010
Od uporabe svinčnikov do filma in videa se na tej globalni bienalni prireditvi na vrsti ravni izkazuje, da je ključna funkcija arhitekture omogočanje srečevanja ljudi. Slovenskemu prispevku tako kljub lepi postavitvi manjka predvsem angažirana komunikacija.
Pred mogočnim razstaviščem Arsenale na Beneškem bienalu visi plakat, na katerem je skupina ljudi, ki gledajo okrog sebe. Veliko jih gleda navzgor, saj si intenzivno ogledujejo čudo, ki ga predstavlja rimski Panteon. Tu so se torej zbrali zaradi arhitekture; v arhitekturi se srečujejo – oziroma skupaj naseljujejo arhitekturni prostor. Po vsej verjetnosti se pogovarjajo, izmenjujejo mnenja in vtise – morda izključno o skoraj dva tisoč let starem rimskem arhitekturnem simbolu.
A to še ne predstavlja »srečanja« kot takega; če namreč pod srečanjem razumemo – kot je to namen direktorice letošnjega bienala Kazujo Sedžime – izmenjavo: družbeno interakcijo, kjer pomeni arhitektura tako oder kot na njem nastopajoče. Dobra arhitektura ima moč, da ljudi pritegne, navdihuje in spodbudi k delovanju, da služi kot prizorišče, kot forum za družbeno izmenjavo – dogodek, ki poteka sredi arhitekture.
Sedžima s tipično domišljenimi in preprostimi, stvarnimi besedami razglaša, da se »ljudje srečujejo v arhitekturi«, to pa daje celoten ton in je načelo ter naslovna tema 12. mednarodne razstave arhitekture na Beneškem bienalu. Pri tem srečevanju je ključna izmenjava, kajti izmenjava zahteva dejansko udeleženost, pristen angažma, in to še zlasti – in najpomembnejše – od opazovalca.
Obiskovalcem niso na voljo na dotik občutljivi zasloni, high-tech slušalke in standardni nabor tako imenovanih interaktivnih pripomočkov, ki naj bi jih približali razstavljenemu predmetu/izkušnji – arhitekturi; namesto tega stojijo pred izzivom, da se aktivno znajdejo v širokem razponu konstrukcijskih in prostorskih izkustev, ki kot združena celota razglašajo, da je arhitektura živa in zdrava in da je predstavitev in komunikacija arhitekture nabita z življenjem, domišljijo in navdihom.
Če pogledamo nazaj v leto 2008, se je mnogim zdelo, da je takratni Beneški arhitekturni bienale z naslovom Tam zunaj: arhitektura onstran gradnje pod kuratorstvom Aarona Betskyja dejansko v veliki meri posegel na področje onstran arhitekture: bil je nekje med dizajnom in arhitekturo, pri tem pa ni vseboval ne temeljnih vprašanj ne intenzivnosti in prednosti obeh. Razstava v Arsenalu nam je postregla s šaljivim programom, na katerem so bili na primer mobilna Kitajska četrt biroja MAD, Furnivehicle ateljeja Bow-Wow, pohištvo iz recikliranih igračk Grega Lynna, gol performans z igranjem na žago in akrilni kip lotosa biroja Zaha Hadid Architects.
Tudi tajming ni bil na strani Betskyja, glede na to, da je celotno prireditev in njene posamezne razstavne eksponate prevevalo nekakšno nenavadno muhasto, igrivo, celo fantastično ozračje – in to tik po veličastnem zlomu Wall Streeta in vzniku vrste zelo resničnih, zelo perečih temeljnih vprašanj in problemov.
Seveda so bili nekateri projekti tematsko močni in fokusirani, vendar je bilo preveč takih, ki so enostavno presegali domet strokovnosti in kompetentnosti svojih ustvarjalcev – to pa je v samem procesu odtujilo obiskovalce.
Prizorišče Benetke
Čeprav Bienale zaobjema prizorišča in dogodke, ki so razprostrti po velikem delu Benetk, se zares dogaja na dveh velikanskih razstaviščih – Arsenal in Giardini –, ki privlačita veliko večino pozornosti in obiskovalcev. In ti zares prihajajo: do leta 2006 sta obe glavni razstavišči skupaj pritegnili več kot 130.000 obiskovalcev v približno treh mesecih (od konca avgusta do konca novembra), kolikor traja prireditev. Skoraj vsa druga prizorišča so v veliki meri postranska, obrobna in zahtevajo od ljudi prav poseben interes ali namero, da zaidejo z utrte poti in jih obiščejo.
Arhitekturno sekcijo Bienala so formalno ustanovili leta 1980, čeprav je bila arhitektura del likovnega bienala že od leta 1968. V bujnem, zelenem, s potkami prepredenem razstavišču Giardini je 30 stalnih nacionalnih paviljonov; veliko jih je bilo zgrajenih v prvih desetletjih 20. stoletja in nato v petdesetih letih, pri tem pa ni enotnega sistema glede upravljanja paviljonov. Sekcija Aperto je po drugi strani novejši format iz osemdesetih let in je zdaj na ogled v Arsenalu, bližnjem razstavnem kompleksu, zgrajenem iz rdeče opeke.
Propaganda in nastopaštvo/nacionalni interes
Nacionalni paviljoni utelešajo najboljše in najslabše tega širšega, čeprav specifično reprezentativnega formata in so (v primerjavi z Apertom/Arsenalom) znotraj celotnega okvira bienala tako nepremagljivi favoriti kot nekaj, kar nam ne bi moglo biti manj všeč. In v tej post-moderni, post-ideološki dobi globalne izmenjave informacij je razkazovanje tako kričeče nacionalne propagande, kot je vidna denimo iz pregleda novih šolskih stavb (z naslovom Šole) v letošnjem finskem paviljonu (»Izobraževanje smo vedno visoko cenili … sprejemamo načelo ... pravice do brezplačnega šolanja.«), tako nenavadno, kot je neprepričljivo, in tako presenetljivo, kot je nezanimivo.
Tu se dežela sicer uravnoteženega, intuitivnega okusa ter inovativne strokovne ekscentričnosti izgubi v gozdu in obtiči v blatu kanadskega sindroma, ki je: »Nič ne tvegamo, vse poskušamo zadovoljiti!«, posledica tega pa je, da ne zadovoljimo ničesar in nikogar. Tokrat so Kanadčani – v tem primeru sicer na drugem koncu skrajnosti – naredili velik halo okrog projekta Hilozoična zemlja Philipa Beeseleyja, gozda elektrificiranih, osvetljenih akrilnih praproti, ki se premikajo, kot bi dihale. Toda tudi kanadski paviljon ni brez napak, saj močno manjkata prav elementa »ljudi in srečanja« in bi zato bolj sodil v Betskyjevo temo Onstran izpred dveh let.
Precej nenavadno je, da se tudi Nizozemci pridružujejo temu bahaškemu principu v stilu mahanja z zastavo in pogumnega korakanja naprej: njihov paviljon Prazno poudarja, kako velikanski potencial so zdaj nezasedeni prostori/stavbe, potencial za to, da bi Nizozemska lahko postala ena izmed prvih petih ekonomij znanja na svetu. Čeprav tu še vedno diši po propagandi, saj arhitekturo upravičuje in vprega kot učinkovit mehanizem, je poanta močna in hkrati lepo predstavljena. Osrednji eksponat je maketa praznih stavb Amsterdama iz živo modre pene, ki visi pod stropom in sega od stene do stene, celotni koncept pa je predstavljen na zadnji steni, kjer so skice s svinčnikom in diagrami iz črne niti.
Nazaj k temeljem
Madžarska kuratorja Andor Wesselényi - Garay in Marcel Ferencz sta prijela Kazujo Sedžima za besedo in ustvarila nekakšen fantazijski risalni atelje, v katerem s stropa visijo gosti snopi svinčnikov, ki delujejo kot hodniki, ki nas vodijo skozi njun čudovito novoromantični paviljon. Na zid glavnega prostora v črno-beli tehniki poteka projekcija arhitektov pri delu – kako skicirajo, konstruirajo, načrtujejo, čečkajo. Vse – od manj znanih prek tandema Dekleva-Gregorič do svetovno slavljenih Tonyja Frettona in Zvija Heckerja – je kamera posnela, kako vzamejo v roko svinčnik in začnejo skicirati ter nam ob tem razlagajo svoj čisto osebni pristop k risanju arhitekture.
Niso pa edini, ki so prikazani v biroju – ali ki se vračajo k temeljem. Biro Mumbai iz Indije je bil nagrajen z eno izmed treh posebnih omemb žirije za instalacijo Delovni prostor v Arsenalu – krasna, sanjska razpostava velikih modelov v naravni velikosti, maket, raziskav materialov, skic in risb, ki razkrivajo proces učenja prek dela. Ta biro s sto zaposlenimi, ki se specializira za delo z naravnimi in lokalnimi materiali in omejenimi sredstvi, je Sedžima izbrala zaradi njegovega občutljivega pristopa in skrbnega premisleka o prostoru in arhitekturi.
Umetniški kolektiv Rotor pa ima v belgijskem paviljonu povsem drugačen, a enako neposreden pristop. Razstava je sestavljena iz močno obrabljenih elementov iz javnih stavb – od stopnic in stopniščnih ograj do ploščic in oguljenih preprog – ki so vzeti iz običajnega konteksta njihove uporabe in elegantno obešeni kot v galeriji: ta duhovita zbirka namiguje na to, da lahko stavbe beremo tudi prek njihove z vsebino nabite »obrabe«.
Razstava Tokyo Metabolizing kuratorja Riue Nišizave v japonskem paviljonu čudovito subtilno in prepričljivo namiguje, da se je gibanje Japonski metabolizem iz petdesetih let v številnih pogledih materializiralo v hiper urbanem obrisu megamest te države. Nišizava pokaže, da se sodobni Tokio pred našimi očmi nenehno spreminja kot živ organizem in razkriva rojstvo povsem nove urbane pokrajine. Različne sobe, odrezani deli hiš in njihovi metaforični vrtovi cvetijo in se širijo, vse je gosto in sistematično razvrščeno ter živo spominja na prostor, ki ga hkrati simbolizira in naseljuje v živem, urbanem organizmu.
Sedžima – Razsodnost in rahločutnost
Kuratorko Sedžimo, ki je prva kuratorka Bienala do zdaj sploh, je treba v veliki meri pohvaliti za njen mojstrski, daljnosežni, pametni in rahločutni pristop, za njen izbor tem, del in birojev, ki razstavljajo tako v Arsenalu kot v osrednjem, nekdanjem italijanskem paviljonu Palazzo delle Esposizioni. Kot se vidi tudi iz njenih lastnih dosedanjih arhitekturnih dosežkov – kot ena od dveh glavnih arhitektov v biroju SANAA – ima izjemen občutek za prostor pa tudi za zgrajene konstrukcije, ki ga hkrati naseljujejo in ustvarjajo.
Zlasti v bohotno voluminozni stavbi Arsenala najdemo vrsto vznemirljivih prostorov in poetičnih, pa vendar nesentimentalnih izrazov prostora kot okolja, kot ambienta, kot konstrukcije, kot utripajoče praznine.
The Forty Part Motet kanadske umetnice instalacij Janet Cardiff je ganljivo slavljenje prostora in zvoka, v katerem uporabi renesančne korale skladatelja Thomasa Tallisa. Skladbo poje 40 glasov in je predvajana po 40 zvočnikih, ki so postavljeni v obliko ovala; ko gledalec sedi na preprosti klopi ali se premika po zvoku/prostoru, lahko občuti prostorsko konstrukcijo te glasbe. Kot poslušalci smo dobesedno preplavljeni, ko čez nas pljuskne val iz 40 glasov, ki pojejo hkrati.
Podoben učinek ima projekt Cloudscapes tandema Transsolar + Tetsuo Kondo, saj doseže (skorajda) nemogoče s tem, ko v zaprtem prostoru ustvari tri različne plasti atmosfere. Z mehanično nadzorovano toploto in vlago uporabi v celotni konstrukciji fizikalne principe in ustvari hladen/suh, topel/vlažen in vroč/suh nivo, pri tem pa do skrajnosti izkoristi trojno višino stropa v Arsenalu. Če se povzpnete po obešeni spiralni železni pisti, boste vstopili v povsem drugačen prostor s spektakularnim pogledom – in fizičnim občutenjem – na prostranstvo atmosfer pod sabo.
Brezkompromisna ambicija
Ko se vrnemo v glavni razstavni paviljon v Giardinih, ugotovimo, da sta prostor in transparentnost tisto, za kar je podeljena letošnja nagrada zlati lev za najboljši projekt. Projekt Junia Išigamija + Associates Arhitektura kot zrak: študija za château la coste raziskuje novo obliko transparentnosti, ki sega onkraj gostote in neprosojnosti strukturnih komponent stavbe. Instalacija, ki je narejena izključno iz stebrov iz tankih ogljikovih vlaken, je fizična maketa stavbe, ki naj bi bila zgrajena nekje v Evropi in ki gledalcem omogoči, da opazijo sicer nevidno praznino. Je tako lahka in krhka, da se je dejansko že podrla, in to dvakrat: prvič teden dni pred odprtjem zaradi radovedne mačke, ki jo je Išigami (o tem smeje se pripoveduje) kasneje odkril na posnetkih nadzornih videokamer.
A to ni edini eksponat, ki se je podrl: podobno se je zgodilo tudi Hrvatom in njihovemu izjemno ambicioznemu projektu, čeprav je bilo v njihovem primeru za to krivo muhasto morje. Ker nimajo svojega lastnega paviljona, so se enostavno in pogumno odločili, da ga bodo kratko malo kar zgradili in pripeljali s sabo. Paviljon, pri katerem je sodelovalo 14 arhitekturnih birojev in je zvarjen iz 30 ton žičnate mreže v več kot 40 plasteh, so zgradili na tovornem čolnu, ki ga je vlačilec privlekel iz ladjedelnice v Kraljevici do Reke, potem pa naj bi bil ob odprtju Bienala zasidran ob glavnem pomolu v Benetkah. Žal pa se je moral obrniti, ker je nemirno morje na poti konstrukcijo preveč poškodovalo. Vendar sta vznemirljivi projekt – in obsežna spremna dokumentacija – dokaz vrednosti in pomena ambicioznega dela in jasne vizije.
Nagrajeni dosežek
Nekoliko presenetljivo je, da je šel zlati lev za najboljšo nacionalno udeležbo v roke Kraljevini Bahrajn, ki se je Bienala udeležila prvič, in sicer za precej nenavadno artikuliran, vendar odmeven eksponat Reclaim (kuratorja Noura Al-Sayeh in Fuad Al-Ansari). Tradicionalne stavbe, v katerih se ribiči in drugi lokalni trgovci zbirajo in družijo in ki zdaj hitro izginjajo, so kupili, razstavili, prepeljali v Benetke in ponovno postavili, da so videti natanko tako, kot so doma, in tudi služijo istim namenom.
Prav nobeno presenečenje pa ni nagrada zlati lev za življenjske dosežke, ki jo je dobil Rem Koolhaas, za katerega je žirija zapisala, da je »razširil možnosti arhitekture«. Ta citat se nanaša predvsem na to, da se Koolhaas osredotoča na izmenjavo med ljudmi in prostorom, saj ustvarja stavbe, ki ljudi zbližujejo, tako pa sega njegov vpliv v končni fazi daleč onkraj meja arhitekture.
Njegov zadnji projekt/raziskava Cronocaos s priznanim in hvaljenim birojem OMA iz Amsterdama vzame zelo tradicionalno obliko plakatov, ki opisujejo najnovejšo temo, s katero se biro ukvarja: razvoj obstoječih zgrajenih prostorov. Koolhaas, ki nikdar ne obtiči na mestu in je vedno v opoziciji do prevladujočih trendov, je z birojem OMA pripravil pravi šov (in to je res pravi šov, čeprav z vsebino; beseda »show« v angleščini pomeni tako razstavo kot »šov«; op. prev.), ki je tipično poln glasnih, slikovitih in provokativnih izjav pa tudi obtožb.
Gibljiva arhitektura
Poleg čisto materialne teme-komponente letošnjega bienala sta se film in video uveljavila kot glavni medij, prek katerega se teme in njihove obdelave materializirajo in komunicirajo. Film je povsod. Izjemno obsežna razstava v Arsenalu se pravzaprav začne s prispevkom Wima Wendersa Če bi stavbe govorile: gre za obsežno, vizualno izjemno filmsko raziskavo Učnega centra Rolex v Lozani in predstavlja bujno futuristično stavbo, ki jo je biro SANAA naredil kot paradnega konja za prestižno EPFL – Ecole Polytechnique Fédérale de Lausanne.
Tudi v Giardinih so skoraj vse velike zidne površine francoskega paviljona animirane s posnetki raznih urbanih pokrajin, ritualov, dogodkov in virtualnih preletov mestnih načrtov. Portugalski prispevek no place like - 4 houses 4 films pa predstavlja štiri različne arhitekturne poglede (in kulture) na to, kako mislimo in ustvarjamo arhitekturo.
Film Filipa Césarja o Sizovem projektu Saal-Bouça v Portu je krasen in ganljiv dokument o neki stavbi, nekem kraju in nekem času; in se zdi nekako čudno z drugega sveta; k temu pripomore zelo osebna zvočna podlaga, ko pusti Siza sporočilo na režiserjevi telefonski tajnici. Podobno je toplo melanholičen pogled Joãa Salavizeja na hiše Manuela in Francisca Airesa Mateusa v Grandoli, ki prikazuje njihova peščena tla, grobe, od vremena uničene lesene fasade in bele zavese, ki valovijo v vetru, občutljiv dokaz o tem, kakšno izjemno moč ima film, da ujame in posreduje arhitekturo.
Tam zunaj, Portugalci in Slovenci
Koliko obiskovalcev pa bo zares šlo in si ogledalo portugalski paviljon, ki ne stoji niti v kompleksu Giardini niti v Arsenalu, ampak v tihi in dostojanstveni Università Ca' Foscari, le malo od mostu Ponte dell'Accademia, a vendar, v resnici, svetove daleč? Sredi popoldneva, na lepo sončno otvoritveno nedeljo, je bil prostor skoraj zapuščen, saj je bilo v eni uri tam več zaposlenih kot pa obiskovalcev.
Tudi slovenski projekt Vsi odtenki zelene biroja AKKA in Studiobotas v slovenski stalni galeriji A+A je v prostoru, ki ni daleč od mostu Ponte dell'Accademia. Pri predstavitvi konceptualnih vprašanj in projektov krajinske arhitekture se zanaša na temeljne standardne tehnike – fotografije, nazorne sheme, skice, načrte, makete, svetlobne in prozorne panoje. Čeprav je lepo postavljena, ji manjka angažirana komunikacija in pušča znatno razdaljo med gledalcem in predmetom, med človekom, naravo in živim človekovim okoljem, med »ljudmi« in »srečanjem«.
Uresničena ambicija
Lovljenje ravnotežja biroja Anton Garcia-Abril & Ensemble iz Španije je sestavljeno iz samo dveh konstrukcijskih linij v podolžnem prostoru Arsenala, ki sta odvisni od in se razvijata iz interference, ki jo povzroča diagonalni rez v obstoječo linijo stare stavbe – z dvema orjaškima jeklenima gredama.
Instalacija je popolnoma, čudovito in namenoma velikanska. Predstavlja izjemno močno, edinstveno, fokusirano gesto, ki je enostavno in natančno artikulirana. Kot premišljen in provokativen izraz vabi, roti, zahteva, da se ob njej zamisliš in se angažiraš – tako kot vsa prepričljivo močna dela, ki se borijo za našo pozornost. Čeprav morda ni »najboljša« ali najbolj premišljena družbeno angažirana instalacija na dano temo, pa je močan argument za bolj individualen (v nasprotju z: oseben) izraz; in argument proti večjemu, preveč vodenemu in nemogoče, impotentno uravnoteženemu procesu predstavljanja, ki se najbolje (oziroma najhuje) izraža na razstavah z velikim sporočilom, a majhnim angažmajem. Prav močne in ambiciozne geste namreč zahtevajo več – več vpletenosti, več pričakovanj, več premislekov – kjer se ljudje srečujejo v arhitekturi.
Pogledi, 22. september 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
