Država, slaba mati
Foto: Ljubo Vukelič
16. 06. 2010
Otroci ne smejo biti zadovoljni z ničimer, kar se jim ponuja, nič ni dovolj dobro zanje – oropani so celo možnosti, da bi imeli željo: to je eden večjih vzgojnih grehov našega šolskega sistema in družin.
Bela knjiga, nepredelan delovni zvezek
Četrtek, 11. marec 2011, je zelo blizu. Tistega ne tako daljnega lepega dne naj bi bila končana nova Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Konec naj bi bilo parcialnih pravnih posegov v šolstvo. Dobili naj bi novi temelj za vzgojo in izobraževanje.
Glede na zahtevnost projekta (zahteva predvsem jasno vizijo), relativno bližino datuma izvedbe in raven ter vsebino javnih debat o šolstvu je veliko vprašanje, kaj bo Bela knjiga prinesla. Javnost in tudi strokovna javnost pa medtem šolstvo pasivno spremljata le prek debate o učbenikih in učbeniških skladih, kjer je prepir zelo glasen in neumen, nekaj morda vesta še o zakonu o šolski prehrani, ki je že sprejet, in o zakonu o otrocih s posebnimi potrebami, ki je v pripravi. Na vse skupaj pa se ne odzivata.
Tudi Bela knjiga ostaja za zainteresirano javnost čisto bela, nepopisana, neuporabljen delovni zvezek. Ob nastajanju zdaj veljavne Bele knjige je bilo zelo živahno, ideja o prenovi šolstva je pronicala do zadnje pore šolskega sistema in družbe. Poleg jasne strokovne in idejne zasnove je bil angažma, pa čeprav ideološko enotno obarvane skupine, pri pripravi kljub vsem pomislekom za laično javnost strokovno zelo prepričljiv, predvsem pa javen in dejaven. Slovenska družba je Belo knjigo sprejela, začela se je prenova. Še preden je bila sprejeta, je delovala kot motivacija učiteljstva, staršev in politike, doseženo je bilo tiho, vendar vidno soglasje sindikata, dosežen je bil visok konsenz v politiki in v široki javnosti. Osnovna ideja, ki je motivirala, je bila naslednja: Znanje je vrednota, je investicija, ki se izplača. Vse politične garniture, ki so pozneje prevzemale oblast v šolstvu, so lahko za svoje posege še vedno črpale legitimnost iz te žive ideje, ne da bi jo obnavljale.
Tega zdaj ni niti v obrisih. Za posamezna področja v vzgoji in izobraževanju je angažiranih 22 doktorjev znanosti s področja pedagogike. Morda lahko do 11. marca 2011 vsak izmed njih napiše svojo knjigo, da pa bi napisali nekaj skupnega, je nemogoča naloga, če jo vzamejo resno. Prav tako ni več mogoče, da bi se lahko angažirala strokovna javnost in kar koli kritičnega pripomnila. Od pripravljavcev do zdaj ni prišlo nobeno jasno stališče, ki bi bilo povod, da bi kdo nasprotoval. Drugače rečeno: nihče ne bo proti, nihče ne bo dal soglasja, ne ideja ne izvedba ne bosta ne plod sinteze ne prevlade. Če bodo vztrajali pri zastavljenem datumu in vsega pričakovanega ne bo, bo Bela knjiga razumljena kot literarni poskus, ki čaka na obujenje, če ga bo kdo hotel benevolentno prebrati. Funkcionirala bo kot žalna knjiga, saj ne bo imela v sebi nič drugega kakor podpise avtorjev in njihovo bolj ali manj poenoteno mnenje o pred njimi neposredno ležečem pedagoškem pokojniku.
Temeljno vprašanje za novo Belo knjigo je brez dvoma srednje šolstvo. Odgovor na, kako in zakaj, je zelo zapleten.
Učitelj naš vsakdanji v šoli vsakdanji
Zaradi sprememb v razumevanju odnosov med udeleženci vzgoje in izobraževanja po reformi osnovne šole in zaradi razvoja splošnih družbenih standardov se pojavljajo vprašanja, na katera je danes treba nujno na novo odgovoriti. Med njimi so zagotovo vprašanja o strokovnosti in avtonomiji: kaj učitelj sploh sme pri svojem konkretnem delu, o čem lahko odloča, v kaj lahko sploh posega, kaj sploh lahko reče o vzgoji in izobraževanju na konkretni, vsakodnevni ravni. Kaj lahko neposredno reče staršu, da bo učinkovit, in kako naj deluje, da bodo starši razumeli, da jim želi strokovno, človeško, pošteno in neposredno odkrito svetovati in da ima to velik pomen in veljavo. To je težka naloga, ker so učenec, učitelj in starši definirani z birokratsko, iz javne uprave prevzeto pravno logiko, ki je v sporu s pedagogiko. Za vse udeležence se procesi zožijo v birokratska dokazovanja in postopke.
V sedanjem stanju odnosov se učitelj raje potegne nazaj in si reče, jaz sem nemočen. V resnici postajajo učitelji apatični – njihovo stališče, ki se ne spreminja, je, ti lahko nekaj delaš, se trudiš, otroku lahko pomagaš na vseh področjih – če pa ne on sam ne starši tvojih prizadevanj ne sprejemajo kot delo strokovnjaka, ki otroka usmerja, potem takšna prizadevanja za učitelja upravičeno nimajo smisla. Šolska politika vse tri subjekte v vzgoji in izobraževanju pušča nemočne in neučinkovite.
Učiteljski poklic je notranje pogosto utemeljen na vrednostnem sistemu, ki je etičen, ki je del družbene strukture, ki ji zagotavlja obstoj. Res je, da je institucionaliziran, pa vendar hoče ostati človeški. Vedno je neposreden. Sedanji odnosi v šoli – med učitelji in ravnatelji, svetovalnimi delavci, učenci in starši, ki temeljijo na pravicah, prignanih do skrajnih meja in z vseh strani pravno zavarovanih, so krivični, ker predvidevajo same kršitve. Postali so breme in navlaka. Vsebujejo v temelju napačno predpostavko: učitelj krši pravice otrok in staršev, starši in otroci morajo biti zaščiteni brez vpogleda v svoj lastni delež odgovornosti, ne glede na svoj lastni neangažma in tako naprej. Na učnem področju pa se to hitro prevede v zahtevo, dolžni ste nam dati dobre ocene, da bomo uspešni v življenju.
Zato so pomembna vprašanja, kakšno je realno stanje učiteljeve strokovne avtonomije, kako je z avtonomijo sleherne šole posebej, kako jo sploh razumeta, ali jo potrebujeta, ali sta jo pripravljena uveljaviti in sprejeti kot odgovornost.
Zaradi številnih razlogov, ki jih vedno podkrepi sleherna šolska oblast, je res, da učiteljstvo prisega na avtonomijo (ki jo razume pogosto prevladujoče sindikalno) na verbalni ravni, v resnici pa si je ne želi in se je celo boji. To moramo razumeti: učiteljevo delo je strogo programirano, nadzirano na več ravneh – administrativno in dejansko ga nadzira šolska oblast, nanj pa pritiska tudi permanentna grožnja staršev, ki so jim podarjeni vzvodi pritiska, ne da bi bila definirana njihova odgovornost. Še slabše je stanje glede avtonomije pri šolah oziroma zavodih. Pravna normiranost in nadzor sta goščava, minsko polje, kjer je vse, kar koli bi hotel narediti, narobe, vsaka kretnja je kaznovana. Delo vodij šol je zadovoljevanje zahtev ministrstva in pedagoške amaterske logike staršev ter z drugih področij (predvsem javne uprave) vsiljenih zakonov. Tudi pedagoški vodje zaradi številnih razlogov nimajo niti potrebe niti si ne upajo storiti ničesar, kar bi lahko škodilo njim ali zavodu. Ne morejo, ne znajo in tudi nočejo voditi zavoda kot avtonomne strokovne institucije. Pot bi bila preveč tvegana, če ni celo nemogoča.
Vzgoja za institucije in vzgoja institucij za ljudi
Osnovni in glavni problem v šolstvu je vzgoja, ki definira bodočnost. Temeljna vrednostna predpostavka razumevanja svobode in demokracije, na kateri mnogi starši vzgajajo svoje otroke, in v tem jih z vsem pravnim aparatom podpira tudi država, je, da institucije nad otroki izvajajo nasilje, da so škodljive in da je treba vsak trenutek uporabiti vsa sredstva, da se temu nasilju uprejo. Večina to opredeljuje kot – svobodo. Seveda je žrtev te predpostavke v vzgojnem odnosu otrok. Vrednote družbe in šole se mu zdijo neumne, sovražne, ne samo zato, ker je recimo v puberteti, pač pa, ker je tako vzgajan. Lahko jih negira, ne da bi izoblikoval svoje lastno stališče in ne da bi se moral soočiti s posledicami. Te vrednote mu v resnici izoblikujejo družina, ki je v krizi, ulica in seveda še marsikdo, le šola ne.
Zato imamo na šolah, pa tudi na ministrstvu in na inšpekciji permanentno opravka s starši in mladimi državljani, ki so vzgajani v napačnem, sovražnem odnosu do institucije. Vsebinska podoba istega problema je, da mora, po prepričanju pedagoških politikov, institucija a priori zadovoljevati vse potrebe po užitku, prehrani, materialnih dobrinah učencev in dijakov. Otroci ne smejo biti zadovoljni z ničimer, kar se jim ponuja, nič ni dovolj dobro zanje – oropani so celo možnosti, da bi imeli željo: to je eden večjih vzgojnih grehov našega šolskega sistema in družin. Dane so jim izbire, ki jih uveljavljajo, ne da bi lahko ali morali utemeljiti svojo odločitev. Zanje se jim ni treba niti malo prizadevati. Zelo pogosto so zato nezmožni izražati ali sprejeti izbiro.
Nedopustno je, da institucija, kot je šola, z učiteljevim delovanjem (lahko pa tudi drugače) uveljavi nasilje, ki se kaže in deluje kot posmeh in zaničevanje, ali da otroku stori krivico. Zato morajo obstajati vse pravne varovalke, da se takšno nasilje sankcionira oziroma prepreči. Brez dvoma pa mora imeti šola tudi samoobrambne mehanizme, da se zloraba instrumentov za zaščito otrok ne uporablja zoper njo samo. Teh pa nima. Šola kot skupnost ljudi je brez moči pred zlorabo pravnih sredstev, ki varujejo otroka. Če pošteno pogledamo na posamezne primere, jo v podrejeni položaj zaradi popolnega nadzora šolskega sistema in njegove birokracije sili tudi država. Šola kot strokovna in avtonomna ustanova ostaja tako brez moči tudi pred zahtevami staršev in birokratskim aparatom države. Odvzeta ji je moč vzgajanja in izobraževanja.
Povedano na kratko: temeljni problem vzgoje v slovenskih institucijah je zloraba pravic in dolžnosti institucij in udeležencev v procesu – zavodov, učiteljev in otrok oziroma staršev. Stvari očitno niso pravilno definirane. V ustanovi vsi držijo fige v žepu. Glavni krivec je gotovo nekompetentna šolska oblast, ki ni sposobna redefinirati svojega stanja, svojega odnosa do lastnega delovanja, ki ga je dolžna po definiciji izvajati. Očitno je, da do tega nima avtorefleksivne distance. Njeno bistvo je, da ne ve, kaj počne, sebe pa razume zgolj kot oblast.
Stroka in politika
Matrica kvazistrokovnega delovanja ministrstva je definirana le kot politična volja. Že dolgo je v osnovi vedno enaka in temelji na več zmotnih prepričanjih. Dve najočitnejši sta: najpomembnejša stranka na oblasti sluti, da naj bi bilo za njeno ideološko podstat najpomembnejše področje šolstvo, saj naj bi vzgoja in izobraževanje zagotavljala preživetje svetovnemu nazoru, ki ga stranka zastopa. Gre za napačno prepričanje, ki je v resnici staromodno in za javno šolo škodljivo. Druga predpostavka pa je, da nadzor nad vzgojo in izobraževanjem posredno in neposredno vpliva na povečanje števila volivcev, ker je število ljudi, vezanih na šolstvo, zelo veliko, verjetno največje v državi. Tudi to ni povsem točno.
Dejstvo je, da so politične stranke preračunljive prav na področju šolstva; dovolj je, da pogledamo samo produkcijo zakonov posameznih vlad oziroma ministrov. Kaj je takoj v tej smeri dosegla SDS, ko je bila na oblasti, in kaj je takoj zrušila SD, ko je prišla na oblast? Število zastopnikov učiteljev v svetu zavoda. Prva stranka je uzakonila brezplačno prehrano za srednješolce, druga jo je raztegnila in prerazporedila še na osnovno šolo. Prva stranka je igrala na karto staršev, ki naj bi bili bolj zadovoljni, če je učiteljev v svetu manj, povečala naj bi se moč staršev, druga na karto učiteljev, ki naj bi bili zadovoljnejši, če imajo več oblasti v svetih šol. Povsem neumno početje obeh ministrov (pri obeh je boleča nekompetentnost zaradi nepoznavanja področja in sistema vzgoje in izobraževanja). In kakšen je izplen teh sprememb? Scela bedast.
V dolgem obdobju po uveljavitvi devetletke šolske oblasti niso niti ene spremembe v šolo uvedle zaradi strokovnih razlogov, vse spremembe so politične. Strokovnih niso bile zmožne.
Zaradi teh dogajanj smo prišli v veliko stisko. Stroka je nema, kot da ne bi več obstajala, šola kot institucija za vzgojo in izobraževanje pa je žalostna podoba družbe in države, ki ne ve, kaj bi, kaj hoče, kakšne so njene vrednote.
Pogledi, junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
