Kaj je filozofska fakulteta?
Šolski sistem je zaradi svojega mesta eden od najboljših indikatorjev stanja neke družbe. Vsi premiki v njenem delovanju se z železno nujnostjo pokažejo v šoli, ki poleg tradicionalnih vlog danes opravlja vrsto funkcij, ki so jih preobremenjeni akterji prelagali nanjo, ne da bi upoštevali, da ima tudi šola svoje meje vzdržljivosti. Toda če je spremembe na področju osnovnega šolstva vseskozi spremljala teoretska refleksija, ki je pomagala usmerjati prizadevanja države, sistem visokega šolstva v veliki meri deluje kot divje odlagališče družbenih protislovij. V zadnjih dvajsetih letih, z delno izjemo Nacionalnega programa visokega šolstva, ni bilo resne analize, ki bi tehtno opredelila problem univerze in določila smeri njenega razvoja, leta 1995 pa je bila dokončno ukinjena še edina institucija, ki se je sistematično ukvarjala s tem vprašanjem. Danes ne samo ne vemo, kaj naj naredimo z univerzo, še celo centra za razvoj univerze nimamo.
Bolonjska reforma je bila glede tega predvsem zamujena priložnost. Kljub nekaterim prednostim – nesmiselno bi jih bilo zanikati – je bila že v izhodišču pod prevelikim vplivom podjetniškega modela, ki obljublja krajši študij in se prilagaja potrebam gospodarstva, da bi mogla rešiti nakopičene probleme univerze. Z zamenjavo vednosti s kompetencami, ukrojenimi po merah trga, in standardizacijo znanja, neposredno prevedljivega v kreditne točke, se je vse prej odpovedala ideji univerze, kakor smo jo poznali. Bolonja je imela v slovenskem prostoru negativne posledice tudi zato, ker je bila reforma izvedena s konformistično nejevoljo, v kateri je vsakdo prelagal odločitve na drugega, brez strateškega premisleka in nazadnje še ob čudni predstavi, da je mogoče sistem prenoviti z ničelnimi stroški. Duh, v katerem je bila izvedena reforma, dobro ponazarjajo izjave Jožeta Mencingerja, ki se ob vsaki priložnosti ponorčuje iz bolonje, čeprav je bil rektor naše največje univerze v času uvajanja te reforme.
Značilno je tudi, da je večina ukrepov, ki so bili v zadnjem obdobju sprejeti na področju visokega šolstva, in to povsem neodvisno od bolonje, povzeta iz arzenala nove javne uprave, ki naivno privzema, da bo vpeljava načel prostega trga na področju izobraževanja samodejno zagotovila kvaliteto. Izkušnje so drugačne. Uvedba glavarine se je izkazala za sistemsko korupcijo, ki spodbuja fiktivni vpis in nižanje standardov. Ustanavljanje novih visokošolskih zavodov je ne samo zmanjšalo sredstva za obstoječe javne zavode, temveč je obenem pokazalo (kako presenetljivo), da v ima v konkurenčnem boju prednost ne toliko najkvalitetnejši izdelek, temveč predvsem tisti, ki prinaša večji dobiček. Nacionalnemu programu visokega šolstva je treba priznati, da si je vsaj zastavil vprašanje kakovosti študija. Vendar je, rečeno na hitro, zaradi pomanjkljive analize stanja in nadaljnjega pristajanja na diskurz nove javne uprave njegov učinek vsaj zelo dvomljiv. Po intelektualnem in moralnem kolapsu pravoverne ekonomske teorije je danes morda napočil čas, da na univerzo pogledamo drugače in bolj upoštevamo emancipacijsko razsežnost vednosti.
Kako se v tej perspektivi kaže današnji položaj univerze? Zaradi stalnega poviševanja dosežene izobrazbe na eni in hiranja državne blaginje na drugi strani se je javna univerza znašla pod pritiski, ki postavljajo pod vprašaj njeno zmožnost za opravljanje nekdanjega poslanstva. Prav nič presenetljivo se te napetosti najbolje kažejo v primeru filozofske fakultete, saj je zanjo že od Kanta značilno, da se v nasprotju z drugimi posveča javni rabi uma in z uveljavljanjem načela svobode pravzaprav uteleša idejo univerze. Tudi problem Univerze v Ljubljani se tako na privilegiran način manifestira v težavah njene Filozofske fakultete.
Njena kriza – torej kriza Univerze nasploh in filozofske fakultete posebej – je po mojem najprej konceptualna kriza. Humboldtska univerza kot odmaknjeni kraj svobode, kjer se učitelji in študentje družno posvečajo iskanju in posredovanju vednosti zaradi nje same, je bila zasnovana v nekem drugem času in v nekih drugih razmerah, in če nič drugega, že zaradi množičnosti študija danes ne more delovati na enak način. Toda kakšna naj bo potem univerza, da bo omogočala dostop do študija kot javne dobrine, vsekakor za tiste, ki so tega zmožni, in da bo hkrati zagotavljala kvaliteten študij ter ohranjala prostor za svobodo mišljenja, še zdaleč ni jasno. Kljub nekaterim naporom v okviru Nacionalnega programa visokega šolstva si je treba priznati, da modela nimamo.
Druga je finančna kriza. Sredstva za Univerzo v Ljubljani nasploh in Filozofsko fakulteto posebej so se glede na povečan vpis nenehno zmanjševala, razmerje med učitelji in študenti se je, še zlasti ko upoštevamo neizbežno razvejanost programov, porušilo, nepremišljeni modeli financiranja so negativne učinke okrepili. V tej zvezi se je veliko govorilo o avtonomiji, ki pa se je izkazala predvsem za zvijačo, kako odgovornost za položaj preložiti na najšibkejše. Avtonomija univerze se namreč v prvi vrsti nanaša na svobodo znanstvenih disciplin, da v skladu z občimi kriteriji uma določajo vsebino svojega dela; za to pa morajo biti izpolnjeni nekateri strukturni pogoji, med katerimi je na vidnem mestu ravno stabilno in zadostno financiranje. Fakulteta, ki se mora namesto z razvojem ukvarjati zlasti s pridobivanjem minimalnih sredstev za lasten obstoj, ne more biti avtonomna.
Tu je nato prostorska kriza. Kdor je kdaj stopil na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, ve, o čem govorim. Zasedenost predavalnic od 7.10 do 20.30 je gotovo primerljiva z zasedenostjo sedežev pri nizkocenovnih prevoznikih, nekaj podobnega pa velja za specifično gostoto profesorjev na kabinet. Naveličani pisem o namerah in obljub z raznih strani smo se nekako vdali v takšno stanje, kot da bi bilo dano po naravi. Pa ni. Je rezultat delovanja države in Univerze v Ljubljani, ki sta vljudno, a vztrajno spregledovali enako vljudna opozorila Filozofske fakultete. Posebej je treba poudariti, da gre pri tem za več kot le za fizični prostor, gre za samo idejo univerze. Zaradi prostorske stiske danes namreč Filozofska fakulteta ni kraj, kjer bi se srečevali študentje in učitelji, temveč se vedno bolj spreminja v obrat, ki ga skušamo vsi čim prej zapustiti. Ob vsej gneči in zaradi nje filozofska fakulteta sameva.
Nazadnje lahko govorimo še o organizacijski krizi. Filozofska fakulteta je precej drugačna od drugih članic Univerze. Ne samo da je največja, da ponuja največ programov in da ima, kot pravi slogan, smisel, morda celo misel, Filozofska fakulteta je tudi organizacijsko daleč najbolj kompleksna: če odmislimo skupne centre in organe, jo sestavlja 21 oddelkov, ki so si v marsičem zelo različni – po vsebini, po zgodovini, po velikosti, po vizijah in problemih. Zaradi te raznoterosti je izjemno težko najti skupni imenovalec, ki bi ob kakem konkretnem vprašanju poenotil celotno fakulteto, ali udejaniti pozitivno pobudo, ki ne bi prizadela nikogaršnjih interesov. Neposredna posledica takšne organizacijske strukture z zapleteno razdelitvijo pristojnosti sta imobilizem in akcijska neodzivnost, ki je eden od razlogov, zakaj Filozofska fakulteta izjemno redko uveljavi svoj stališče v odnosu do Univerze in družbe. In ker odločitve vendarle morajo biti sprejete, se v takšnih okoliščinah to pogosto dogaja na demokratično pomanjkljiv način, kot nekaj zgolj tehničnega ali preprosto neizbežnega, to pa spet vodi v sistemski konformizem in posledično samo še dodatno krepi splošen umik študentov in učiteljev v zasebnost. Kot ponazoritev načina delovanja lahko tu navedemo nedavni dvig šolnine za doktorski študij. Paradoksno je javna raba uma, s katero se sicer radi postavljamo, ravno na tej fakulteti vedno bolj redek pojav.
Zasedba Filozofske fakultete je zato pravzaprav olajšanje.
Že simbolno je dogodek prelomen. V nasprotju z utečeno prakso študentje tokrat ostajajo na fakulteti! Jemljejo jo za svojo in ravno z njeno zasedbo odpirajo prostor za odprto razpravo. S svojimi dejanji so sicer zmotili potek nekaterih predavanj, in toliko je nezadovoljstvo deloma razumljivo, še zlasti, ker so nekateri oddelki prizadeti v nesorazmerni meri. Vendar sem osebno prepričan, da je bila motnja nujna, ker vsaj glede na izkušnje karkoli manjšega ne bi imelo učinka, in da nezadovoljstvo prej prikriva nelagodje spričo dejavnega kvietizma, ki je s tem postal očiten. Kolikor lahko presodim sam, so zasedbeniki, in to ne glede na neizkušenost, ki je na začetku povzročila nekaj zmede na obeh straneh, vse prej pokazali neobičajno visoko mero vljudnosti, pa tudi poguma in inteligentnosti, ko so prostore napolnili z raznolikimi vsebinami, postavili na dnevni red temeljna vprašanja, ki jih vsi skupaj običajno pometamo pod preprogo, ter v svojem delovanju ohranili odprt način odločanja. Tu bi se morali mi učiti od njih. Jaz jim izrekam priznanje.
Ampak to v resnici ni tako pomembno. Pomembno je, kako se bosta na zasedbo odzvali Fakulteta in Univerza. Najslabše, kratkovidno bi bilo, če bi jo hoteli končati kot neprijetno motnjo, za katero da so krivi razvajeni nergači, ki ne vedo, kaj hočejo. Kajti gre za veliko več: gre za vprašanje, kaj je filozofska fakulteta. Zato bi morali tako Fakulteta kakor Univerza sprejeti zasedbo za svojo in jo hvaležno izkoristiti za to, da to vprašanje odkrito zastavita sami sebi in državi kot celoti.
Dr. Zdravko Kobe predava nemško klasično filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011