Na kaj spominja sv. Trojica na Kongresnem trgu?
Restavrirani spomenik sv. Trojice
08. 07. 2011
Spomenik sv. Trojice, ki je bil pravkar restavriran in postavljen na svoje mesto pred uršulinsko cerkvijo, je eden od treh javnih spomenikov v Ljubljani iz 17. stoletja. Zato je to, kar se z njim dogaja zadnja desetletja, še toliko manj razumljivo.
»V velikem potresu leta 1895 poškodovani spomenik je tri leta pozneje obnovila mestna občina in ga prestavila na njegovo sedanje mesto na Kongresnem trgu pred uršulinsko cerkev.«
Javni spomeniki so navadno narejeni iz trajnih materialov, da bi »ovekovečali« spomin na določene zgodovinske dogodke ali osebnosti. Da bi jih moglo videti čim večje število mimoidočih, pa so postavljeni na prometnih in vidnih mestih. Vendar navzlic temu ostanejo neopazni, zato njihovo sporočilo javnosti rado ostane brez sprejemnika.
Kakor je leta 1927 zapisal avstrijski pisatelj Robert Musil, pa so spomeniki dejansko bolj opazni iz drugih razlogov: »Najbolj bode v oči nekoliko protislovna stvar: namreč, da so spomeniki tako opazno neopazni. Na svetu ni ničesar tako nevidnega, kot je spomenik. Nedvomno so postavljeni zato, da bi bili vidni – celo da bi vzbudili pozornost. Obenem pa so impregnirani z nečim, kar odbija pozornost, kar povzroči, da pogled zdrsi z njih kot vodne kaplje na povoščenem platnu, ne da bi zastal za trenutek.«
Veljavnost povedanega lahko preverjamo tudi ob spomeniku sv. Trojice pred uršulinsko cerkvijo v Ljubljani. Ko so ga umaknili s podstavka zaradi gradnje podzemne garaže, večina mimoidočih tega niti ni opazila. Nič čudnega, da je ogromni večini ostalo povsem prikrito, da je spomenik večkrat spremenil svojo obliko in vsebino.
Je avtor res Robba?
Spomenik sv. Trojice (pravzaprav njegova kopija), ki je bil pravkar restavriran in postavljen na svoje mesto pred uršulinsko cerkvijo, je eden od treh javnih spomenikov v Ljubljani iz 17. stoletja. Postavitev spomenika sv. Trojice je povezana z razsajanjem kuge, te srednjeveške in novoveške »šibe božje«: leta 1693 je grof Herbert Auersperg dal ob stoletnici zmagovite bitke pri Sisku in v zahvalo, ker je bilo Ljubljani prizaneseno s kugo, ki je tedaj razsajala na Dunaju, postaviti leseno znamenje. Zanj je določil prostor sredi prostranega trga na Ajdovščini ob stičišču dveh pomembnih cest, današnje Gosposvetske in Slovenske ceste, in pred samostanom bosonogih avguštincev s cerkvijo sv. Jožefa. Na istem mestu je od leta 1675 stal lesen križ.
Herbertova vdova Konstancija je dala leta 1722 odstraniti leseno znamenje sv. Trojice in na njegovo mesto postaviti novo, kamnito znamenje. Izdelavo znamenja je naročila v kamnoseški delavnici Luka Misleja za ceno 1000 guldnov in 200 mernikov žita.
Zgodovinar Viktor Steska je postavil domnevo, da je kamniti kip sv. Trojice izklesal Mislejev zet, nihče drug kot Francesco Robba: »Fine oblike, natančno delo, lepi genovski marmor spominjajo na Robba. Res pa je delo prevzel Luka Mislej, kakor govori pogodba, sklenjena 13. marca l. 1721. s Konstancijo, grofinjo Turjaško, in ga dovršil l. 1722, a ne smemo pozabiti, da se je Robba tedaj že poročil z Mislejevo hčerjo, in jasno nam bo, da je bržkone figuralno okrasje Robbovo delo.«
Po potresu selitev pred uršulinsko cerkev
Razpadajoči spomenik so leta 1843 na novo napravili, od prejšnjega je ostala le (Robbova) plastika. Leta 1898 je po velikem potresu leta 1895 poškodovani spomenik obnovila mestna občina in ga prestavila na njegovo sedanje mesto na Kongresnem trgu pred uršulinsko cerkev.
Odločitev za prestavitev izpred kavarne Evropa je bila po nekaterih virih sprejeta iz prometnih ozirov, ker je bil spomenik »prometu na potu«, po drugih pa zato, ker je bil »pred kavarno Evropa postavljen tako, da se več skoraj niti ne opaža«. Kakor koli že, spomenik so leta 1927 prestavili na Kongresni trg v os glavnega vhoda nunske cerkve. Trg se obenem regulirali in uredili z robniki in pločniki, da bi spomenik prišel »do popolne umetniške veljave«. Sodobniki so ocenjevali, da bo novo urejeni trg »znatno prispeval k zunanjščini Ljubljane«, in celo pričakovali, da bo po Kongresnem trgu potekal kdaj še celo ljubljanski korzo, kakor se je svoj čas tam vršila ljubljanska promenada.
Pri odstranitvi so našli v temeljih kamnite plošče s prvotnimi napisi; izkazalo se je, da so bili dobesedno posneti na novem podstavku. Stare plošče so bile shranjene v temeljih spomenika, postavljenega na Kongresnem trgu. Starim napisom, ki so vsebovali dotedanjo zgodovino spomenika, pa so dodali napis o prenosu v slovenskem jeziku. Spomenik je z napisi, ki jih je dala vklesati vanj Konstancija Turjaška, stal kot »delo vdanosti« in izpoved vere grofov Auerspergov: »Krepost, slava in čast enemu edinemu in troedinemu vsemogočnemu Bogu, ki se mu turjaška družina popolnoma preda in podvrže ... Trikrat sveti Bog in presveta Devica, povrnita potomstvu!« Besed zahvale za odvrnitev kuge ni bilo več, pozabljen je bil tudi spomin na turške vojne.
Izgubljanje vsebine in oblike
Kip sv. Trojice na današnjem Kongresnem trgu potemtakem predstavlja enega izmed treh javnih spomenikov, ki so bili postavljeni v Ljubljani v 17. stoletju. Torej redkost, ki si zasluži pozornost in skrb. Dejstvo, da je pri njegovi izdelavi zelo verjetno tako ali drugače sodeloval največji ljubljanski kipar vseh časov, potrebo po pozornosti in skrbi dodatno povečuje. Na žalost temu ni tako.
Po premestitvi na Kongresni trg je spomenik sv. Trojice najprej izgubil svojo prvotno vsebino, pozneje pa še svojo obliko.
Spomenik je prestal vihro druge svetovne vojne, ki je izbruhnila dobro desetletje po njegovi prestavitvi. Konjeniški kip kralju Aleksandru I. Zedinitelju, delo kiparja Lojzeta Dolinarja, postavljen leta 1940 v njegovi neposredni bližini, ni imel te sreče: italijanske okupacijske oblasti so ga porušile že poleti 1941. Tako je spomenik sv. Trojice dobil novo nalogo, da je prikrival praznino v parku Zvezda, nastalo s porušenjem Aleksandrovega kipa.
Konec vojne je prinesel spremembo oblasti in vladajoče ideologije. Nova oblast je hotela narediti prelom s preteklostjo tudi na simbolnem polju. Ta proces se je dotaknil tudi spomenika sv. Trojice in v šestdesetih letih je bil (Robbov) kip umaknjen s stebra, na trgu, zdaj imenovanem Trg osvoboditve, je ostal le še visok podporni steber. Uradno razlaga je bila, da kot spomenik likovne zgodovine spada v Narodno galerijo. Po več letih so na steber postavili kopijo (Robbovega) kipa, vendar to pot brez križa. Sv. Trojica je bila dovolj skladna z okusom nove dobe, če njena simbolna povezava z versko vsebino ni bila preveč očitna. Zaradi gradnje podzemne garaže pod Kongresnim trgom so kip (pravzaprav njegovo kopijo) odstranili in jo nedavno »restavrirano« ponovno postavili pred nunsko cerkev. Tako »restavrirani« sv. Trojici pa so spet pozabili dodati – križ.
Taka »restavrirana« podoba (Robbovega) kipa sv. Trojice nagovarja mimoidoče s sporočilom, da je preteklost najbolje pozabiti in/ali zanikati. Saj je taka pozaba in/ali zanikanje preteklosti nujna predpostavka za to, da ignoranti ali ideologi lahko ohranjajo svoje prepričanje, da so bolj vešči v kiparstvu od Francesca Robbe. V danem kontekstu je sv. Trojica na Kongresnem trgu prevzela novo nalogo: ohranjati pri življenju naš nestrpen odnos do preteklosti.
Pogledi št. 13, 22. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
