Državljanska korekcija strankarskega parlamenta
Načela za spremembo monopolnega volilnega sistema
Ob neizpolnjevanju predvolilnih zavez je mogoč odpoklic poslanca. Tako se še poveča odgovornost do volivcev. Za povečano vlogo volivcev v postopku odločanja pa je treba sprostiti še dostop posameznika do kandidiranja (ustrezno »prost« dostop državljanov do kandidiranja smo imeli leta 1990 za volitve v Zbor občin; tako izvoljeni poslanci so tudi omogočili slovensko osamosvojitev). Volilni sistem, ki je bil leta 1992 uveljavljen za »enkratno uporabo«, a je potem zaradi politične preračunljivosti ostal v veljavi do danes, je dodobra deformiral ustavno načelo, po katerem so poslanci predstavniki ljudstva.
Upoštevajoč te in še druge razloge predlagamo strankarsko pluralen državni zbor z močno državljansko korekturo. To je korak k temu, da parlament začne funkcionirati drugače, ne več kot glasovalni stroj pozicije nasproti opoziciji, pač pa po načelu strankarsko neobremenjene presoje.
Z zastopstvom strankarsko nevezanih poslancev v državnem zboru in z upoštevanjem teritorialne zastopanosti z izvoljivostjo poslancev na nivoju volilnih okrajev odpade potreba po obstoju državnega sveta. Takšna sprememba bi v praksi uveljavila aktivno državljanstvo, ki je nujnost sedanjega časa, saj politične stranke v določenih primerih niso funkcionalno in opravilno sposobne doseči sprememb, čeprav so te nujne. Predlagani sistem tudi odpravlja bipolarnost obstoječe ureditve. Z namenom, da se nezdravo stanje spremeni, predlagamo:
1. Poslanca volimo in izvolimo na nivoju volilnega okraja
S tem se Slovenija decentralizira, vsak od 88 okrajev pa dobi svojega poslanca. Po zadnjih volitvah je kar 18 volilnih okrajev (tj. več kot 200 tisoč volivcev) ostalo brez poslanca.
2. Izvoljen je tisti, ki dobi največ glasov
Sedanji volilni sistem ni prilagojen volji volivca, da neposredno voli izbranega kandidata. Predlog zato ukinja nedemokratično naknadno prerazporeditev ostanka glasov mimo volje volivcev, kar se dogaja v proporcionalnem sistemu. Volitve bi potekale v enem krogu za okraje, v katerih bi zmagovalni kandidat dosegel vsaj 10 odstotkov prednosti pred drugouvrščenim pa tudi vsaj 35 odstotkov glasov (argentinski sistem), sicer pa bi bile dvokrožne. Izogibanje drugemu krogu je utemeljeno z medijskimi manipulacijami, korupcijo in pritiski na favorite – zmagovalce prvega kroga.
3. Kandidiranje
Odpravi se diskriminacija državljanov nasproti poslancem, ki zdaj lahko s samo tremi podpisi predlagajo kandidate za poslance v vsej državi, državljani pa le z 8.000 podpisi. Dostop do kandidature naj se omogoči tudi državljanom, s tem da je treba zbrati najmanj 50 podpisov podpore v volilnem okraju. Za neparlamentarne stranke se zdaj zahteva 50 podpisov na volilno enoto, pa je volilna enota enajstkrat večja od volilnega okraja. Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 so državljani kandidirali celo s samo 20 podpisi.
4. Odpoklic poslanca
V primeru nespoštovanja volilnih zavez se s podpisi najmanj 10 odstotkov volilnih upravičencev iz volilnega okraja sproži postopek ugotavljanja osebne odgovornosti poslanca, kar ima za posledico glasovanje o nezaupnici in istočasno volitve naslednika.
5. Podržavljenje volilne kampanje in volilnih postopkov
S podržavljenjem se ne le formalno, pač pa dejansko zagotovi enake možnosti izvolitve vseh kandidatov. Onemogoči se velike in drage strankarske kampanje in poveča se obveščenost volivcev o političnih programih vseh, ki kandidirajo. Vsak dom od državne volilne komisije dobi programe vseh kandidatov v volilnem okraju.
6. Medijska enakopravnost kandidatov
Vsi kandidati se obravnavajo enakopravno. To velja tako za javne kot za zasebne medije. Za kršitve se uvedejo visoke denarne kazni. Sedanji sistem favoriziranja parlamentarnih strankarskih favoritov v medijih nacionalnega pomena s pomočjo denarja davkoplačevalcev je nedemokratičen.
7. Omejitev števila mandatov
Po dveh zaporednih mandatih poslanec izgubi pravico ponovne izvolitve. Lahko pa kandidira po istem pravilu v naslednjih mandatih. Poslancem se imuniteta ne prizna.
8. Omejitev števila nestrankarskih mandatov
Politična stabilnost se zagotovi tako, da se število državljanskih mandatov omeji na 30 + 1. S tem se ohranja strankarski parlament. Omejitev »državljanskih« mandatov se izvede tako, da se izloči tiste poslance nad kvoto 31 nestrankarskih poslancev, ki so na nacionalni ravni dosegli najslabši odstotek (če bi bilo glede na rezultate izvoljenih npr. 35 poslancev, bi mandat dobili štirje najbolje uvrščeni kandidati političnih strank, ne pa štirje najslabše uvrščeni »državljanski« poslanci.
Prednosti takšnega sistema
Predlagani volilni sistem je učinkovit popravek sedanji monopolni strankarski ureditvi. Je razumljiv in enostaven. Ponuja jasne alternativo sedanjemu glasovalnemu stroju v državnem zboru. Z državljanskimi poslanci bo vsak zakon projekt za sebe, za katerega bo moral predlagatelj prepričati tudi nestrankarske – državljanske poslance. Zagotovljen bo tudi večji nadzor nad delom strankarskega dela parlamenta. Osebna odgovornost poslanca do volivcev se poveča, ker ima vsak tak poslanec lasten program, neizpolnjevanje pa sproži odpoklic poslanca. Brez dejanske osebne odgovornosti poslancev so vse obljube staro-novih obrazov zgolj reprodukcija obstoječega.
Zdaj je čas za spremembo. Naj se ta zgodi na miren način, po postopku, ki ga predlagamo. Praviloma državljanski samokandidati ne bi bili del vladajoče koalicije, pač pa tisti del parlamenta, ki si bo upal uporabljati razum. V tem smislu bo predstavljal državljansko konkurenco preostalemu delu parlamenta, ki ostane strankarsko profiliran. Predlog ni revolucionaren, je pa korenit zasuk k novemu profilu državnega zbora. Z njegovo uvedbo odpade tudi potreba po obstoju državnega sveta, njegov strokovni del pa bi lahko postal služba strankarsko nevezanih državljanskih poslancev.
Pogledi, let. 5, št. 8, 23. april 2014