Trohnenje pravne države
O sprenevedanjih in manipulacijah
12. 03. 2014
Ponujam pojmovni predlog za vpis v Slovar slovenskega knjižnega jezika:
»Legalistični -ega zakonizem -zma, m (i) Pravni in politični pojem. Nasprotje vladavine prava (kot vladavine logike, razuma, pravičnosti in tistega, kar je vsebina – in ne le forma – prava) in poustavljanja (prelivanje vsebine ustave na vse ravni in v vse dele pravnega sistema). Pretiravanje pri sklicevanju na zakon kot pogoj, da se določena vsebina (pravica, dolžnost, pravni institut, pravni koncept, pravno načelo, pravna doktrina), lahko tudi pravilo, prepozna in (deklarativno) prizna kot obstoječa znotraj ustavnopravnega reda. Pretvarjanje, da je ustava vsebinsko prazna forma, ki se ne more neposredno uresničevati v praksi. Nenehno in nazadnjaško vztrajanje pri tem, da sleherna vsebina, četudi izhaja iz ustave, pravno ne obstaja, če ni formalno in izrecno ponovljena in zapisana v nekem zakonu. Zmanjševanje pomena ustave, njene vsebine in njene pravne moči. Podcenjevanje ustave kot živega in razvijajočega se dokumenta potom njene razlage (interpretacije). Popolni spregled vsebine ustave v pravnih in drugih družbenih praksah. Ozkogledno in golo formalistično nepriznavanje, da je neka vsebina že urejena v ustavi, bodisi izrecno in neposredno bodisi tako, da iz posamezne določbe v ustavi, iz ustave kot celote ali iz duha ustave in ustavnosti nujno, logično, smiselno ali razumno izhaja. Pravniška, tudi politična drža tistih ljudi, ki ne želijo, ne uspejo ali ne zmorejo razumeti in v praksi neposredno uresničevati ustave kot pravnega dokumenta, še manj duha ustavnega reda kot celote. Prepoznavna in ovirajoča značilnost slovenske politike, pravne prakse in prevladujočega pravnega učenja.«
Bolje ne bo nikoli
Prvi, pravniško površen ali pa ne dovolj pravoslovno izostren pogled na aktualno družbeno dogajanje najverjetneje marsikomu dopušča (sicer nadvse varljiv) vtis, kot da je, predvsem v zadnjem času, vse približno tako, kot naj bi bilo. Ali kot da je to, kar je in kar se dogaja, povsem v redu, celo vedno bolje. Mislim na delovanje pravosodja. Pa na strokovno držo policije. Potem na družno početje nekaterih nosilcev odločevalskih funkcij v institucijah javne oblasti. Mislim na javno delovanje prepoznavnih predstavnikov pravniških poklicev. Ne nazadnje tudi na vlogo novinarskega poklica v javnem diskurzu o pravicah in dolžnostih pri javnem delovanju.
»Kakšna je sploh vsebina predloga za spremembo zakona o delu KPK in ali se vključenim akterjem res zdi dovolj, če o tem za zaprtimi vrati razpravljajo trije profesorji prava?«
Omejil se bom na nekatere zgodbe, ki se mi zdijo vzorčno pomembne, četudi jih je vsakodnevno preveč in v seštevku osupljivo ogromno. Tem zgodbam je skupno tudi to, da jim mediji namenijo prime-time pozornost. Novinarji pred kamere vabijo v te zgodbe vključene akterje, jim postavljajo prizanesljiva vprašanja in sodelujejo pri njihovi družbeni promociji kot pomembnih osebnosti velikih idej in obče koristnih dosežkov. Javnost te javne uprizoritve, tako se zdi, odobravajoče spremlja. Nekateri prepoznavni komentatorji družbenega dogajanja, tudi tisti iz pravne stroke, prikimavajo temu dogajanju in ga opisujejo tudi kot novi val aktivizma ali glasnika sprememb. Oziroma kot premikanje stvari na bolje. Najbrž niti ne pomislijo, da so morda v precejšnji zmoti. Za kaj v resnici (in v povezavi z uvodnim predlogom za vnos novega gesla v SSKJ) gre?
Kadar policija, tožilstvo in sodišča nenadoma začenjajo kazati večjo odločnost, v tem smislu tudi več poguma pri začenjanju sodnih postopkov zoper posameznike s privilegiranim družbenim statusom (kot so javni funkcionarji, vplivni gospodarstveniki in premožneži), bi morali biti še bolj pravno dlakocepsko pozorni na njihovo delo in do tega dela še bolj kritični. Hitro se namreč lahko zgodi, da ti organi uberejo katero od bližnjic za to, da bi javnost prepričali v učinkovitost svojega dela. Bližnjica pomeni zavestno in premišljeno kršenje strogih procesnih (in hkrati ustavnih) pravil v kazenskih in drugih sodnih postopkih. To so postulati vladavine prava.
Ljudje, ki opravljajo tožilsko, policijsko ali sodniško delo, se vsekakor morajo zavedati, da so takšne bližnjice v pravni in demokratični državi, ki naj uresničuje vladavino prava, nedopustne. Vselej in brez izjeme! Če se tega ne bi zavedali, nikakor ne bi smeli opravljati takšnega poklica. Javnost, po izkušnjah pa tudi premnogi novinarji, pa se tega ne očitno zavedajo dovolj. Učinkovitost policije in pravosodja razumejo predvsem kot odstotek kazenskih postopkov, zlasti tistih zoper privilegirane in najvplivnejše posameznike, ki se končajo z obsodilno sodbo. In ki vključujejo tudi višino kazni, ki se čustveno razvneti javnosti in premalo načelnim novinarjem zdi primerna ali pravična. Vsakodnevno se ne le ponavlja, pač pa celo stopnjuje pričakovanje enih in drugih, da bodo organi odkrivanja, pregona in sojenja učinkoviti na takšen, »obsodbeno kaznovalni« način.
V zadnjem času smo lahko prepoznali nove razloge za skrb, da so policija, tožilstvo in sodišča pripravljeni kdaj pa kdaj uporabiti tudi takšno bližnjico. Le redki javni razpravljavci in komentatorji, žal tudi sila redki pravniki so odločeni na to javno opozarjati in se temu upirati. Takšno dogajanje ne ustreza filozofiji, kulturi in etiki sodobnega demokratičnega ustavništva, vodi v razkroj pravne civilizacije in pomeni vračanje v neke druge, na primer srednjeveške čase.
Populizem o svetih kravah
Zdelo se je skoraj paradoksalno, ko so se nedavno policijski in pravosodni organi odločili za uradni preiskovalni poseg v osebno in poklicno sfero nekaterih odvetnikov. Preiskovalni ukrep so populistično utemeljili s krilatico, da »tudi odvetniki niso več svete krave«. Novinarji so bili do tega pristransko prijazni, javnost se je zdela zadovoljna, nekaterim učiteljem (kazenskega) prava pa se ni zdelo etično nedostojno, da o tem niso želeli dajati izjav.
»Nikakršne razprave ni o tem, katere zakone je treba preurediti ali na novo sprejeti, da bodo skupaj z zakonom o delu KPK tvorili učinkovito in uravnoteženo sistemsko celoto.«
Seveda so tudi odvetniki, njihovi spisi in prostori lahko predmet preiskav. A samo v primeru, če so preiskovalci, ki od preiskovalnega sodnika dobijo nalog za preiskavo, skoraj prepričani, da odvetniki skrivajo dokumente ali informacije, ki so pomemben dokaz v kazenskem postopku in ki jih, glede na jasne zakonske določbe, odvetniki ne smejo skrivati. Ali pa v primeru, ko je sam odvetnik utemeljeno osumljeni preiskovanec. Zakonodaja in doktrina določata še druge kategorične pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se sme preiskovalno poseči v odvetnikovo osebno ali poklicno integriteto. Nikakor pa se ne sme odvetnikov preiskovati zato ali tako, da bi se pri njih »morda našlo kaj uporabljivega«. Ne sme se pregledovati njihovega dopisovanja s strankami ipd. Pravno skrajno nedopustno je, če se to stori. To so učbeniška ustavnopravna vprašanja in skorajda matematični aksiomi sistemske vloge in pravne zaščite odvetnikov. Njihovo neupoštevanje pomeni že skoraj perverzno avtoritarnost in popoln spregled prava kot kulture.
Sprevrženo sprevračanje
Ugotovljeno je bilo, da je policija skorajda neovirano pridobivala osebne podatke o klepetalcih in sledilcih na spletu. V nekaterih primerih celo o avtorjih in vsebini sms-sporočil. Informacijska pooblaščenka je podpisala uradno ugotovitev, da pri tem ni šlo samo za nezakonito ravnanje, ampak tudi za kršitev ustavne pravice do zasebnosti. Seveda je imela prav. Policija je ponudila pojasnilo, da je imela pri teh posegih v (komunikacijsko) zasebnost »dobre namene«, ker je želela preprečiti protipravna dejanja. Podobno so svojo odzivnost na policijske pozive in posredovanje takšnih podatkov opravičevali skrbniki spletnih in mobilnih komunikacijskih kanalov. Novinarji so se odzvali zadržano. Javnost se je zdela negotova. V izmenjavi stališč prvih in drugih je bila postavljena pravno ignorantska in ustavnopravno nesprejemljiva, ne nazadnje tudi civilizacijsko alarmantna teza, in sicer da bi morala domnevna koristnost policijskih ukrepov s posegi v ustavne pravice občasno odtehtati tisto, kar javnost in novinarji štejejo za »manjše« in »družbeno manj nevarne« ali celo »obče koristne« kršitve ustavnopravnih pogojev in zakonskih določb glede posegov v komunikacijsko zasebnost. Da naj bi torej takrat, ko ima (kot se je izrazil televizijski novinar) policija »dober namen« in želi preprečiti nastanek neke škode, vendarle lahko pogledali malo skozi prste, četudi je policija pri tem kršila kakšno zakonsko ali ustavno določbo glede pravne zaščite zasebnosti. Gre za nesprejemljivo in zelo nevarno nerazumevanje prava kot civilizacijskega dosežka.
Predstavniki policije so takšno civilnodružbeno vzdušje poskusili hitro izkoristiti. Točneje, zlorabiti. Ustvarili so vtis, da naj bi šlo (tudi) v tem primeru za izmuzljivo pravno vprašanje o tem, ali in kdaj policija sme poseči v posameznikovo zasebnost, četudi pred tem ne pridobi dovoljenja sodišča. Javna drža policije je bila posebej predrzna in »policijska«, ko so njeni predstavniki sicer pritrdili, da so seznanjeni z odločbo informacijske pooblaščenke, a so še glasneje dodali, da se z njo ne strinjajo. Dejali so, da naj bi obstajalo več pravnih razlag tega vprašanja in da bodo zato naročili izdelavo pravnega mnenja.
Sprenevedanje in manipulacija. Seveda tudi glede vprašanja o informacijski zasebnosti v ustavnopravnem pravoslovju ni nikakršnih dvomov in nejasnosti. Ustava je v tem primeru že po črki tako jasna, da niti ne potrebuje dodatnih ustavnopravnih razlag. Poseg v komunikacijsko zasebnost je dopusten le na podlagi odločbe sodišča, če je to nujno (!) potrebno zaradi kazenskega postopka ali varnosti države. O tem vprašanju ni kaj razpravljati, ni treba pisati pravnih mnenj in ni dostojno javno izražati dvomov. Vse je že bilo akademsko pojasnjeno, strokovno napisano in sodno odločeno. Takšno, ponavljajoče odpiranje enih in istih, že zdavnaj razrešenih vprašanj je zelo nekonstruktivna in neodgovorna politika.
Žal gre pri takšni javni drži policije za pogosto strategijo preusmerjanja pozornosti s problema in zanikanja odgovornosti. Ne uporablja je samo policija, ampak marsikatera javna institucija in prenekateri javni funkcionar. Dnevno in vedno znova. Pred novinarji in javnostjo se poskuša ustvariti vtis, da so vprašanja strokovno izmuzljiva in dvomljiva, četudi niso. Poskuša se ustvariti vtis, da je javna razprava o teh vprašanjih legitimna, četudi ni. Brez kakršnekoli potrebe se naroča pravna mnenja. Pri teh so prepogosto pomembnejši od njihove vsebine podpisi bolj ali manj istih avtorjev. Kritična javna razmišljanja na to temo so redka. Kot da bi šlo za legitimno sestavino pravne kulture in utečenost sprejemljivih pravnih praks.
Legalistični zakonizem
Minister za notranje zadeve, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije in informacijska pooblaščenka so pripravili tiskovno konferenco, kjer so napovedali skupno vztrajanje pri tem, da se sprejme nov zakon, s katerim bi podjetja in ustanove v lasti države, tudi Novo Ljubljansko banko, prisilili v javno objavo podatkov, ki bi jih opredelili kot informacije javnega značaja. Mednje bi uvrstili tudi podatke o odobritvah slabih kreditov, drugih škodljivih ravnanjih pri vodenju banke in o odgovornih osebah. Novinarji in javna RTV so z naklonjeno držo namenili trojki posebno pozornost, dodatno pa se je izpostavila informacijska pooblaščenka.
Kot ustavnik ponavljam, kar sem že izrekel v televizijskem pogovoru: takšna pravna obveznost ni pogojena s sprejemom posebnega zakona, v katerem bi bile takšne informacije izrecno opredeljene kot javne. Enako velja za pravno obveznost banke, da omogoči dostop do njih. Oboje že izhaja iz ustave in slovenskega ustavnega reda. Informacije o slabih kreditih NLB in odgovornih osebah so očitno, logično in same po sebi informacije javnega značaja. Če ne bi bile, bi bilo treba prepoznati izjemne, posebne in prisiljujoče razloge za njihovo javno objavo, ker bi sicer prišlo do pravno nedopustnega posega v neke druge pravice in interese. A to ni potrebno. Za njihovo javno objavo zadošča že zahteva novinarja ali pa stranke te banke, da se objavijo. Po potrebi potem sledi odločba informacijske pooblaščenke, ki ji po potrebi lahko sledi sodna odločba, ki ji po potrebi lahko sledi odločitev ustavnega sodišča. Tudi v tem primeru je mogoče vsebino ustave neposredno uporabiti v družbenih praksah. In tudi v tem primeru bi pravniki morali to vsebino v ustavi prepoznati in jo brez večjih težav razumeti.
»V zadnjem času smo lahko prepoznali nove razloge za skrb, da so policija, tožilstvo in sodišča pripravljeni kdaj pa kdaj uporabiti tudi takšno bližnjico.«
Takšni zakonodajni predlogi nosilcev javnih funkcij in spremljajoča retorika v nacionalno ustavništvo in demokratični proces vnašajo več škode kot koristi. Namreč, poglabljajo in stopnjujejo kronično in za obstoj družbe nevarno okuženost slovenske pravne kulture z golim formalizmom in »legalističnim zakonizmom«. Ob tezi, da se omenjena trojka tega zaveda, bi se morda lahko postavilo vprašanje, ali je iz njihove javne drže v takšnih primerih mogoče izključiti dvom, da ne gre morda za javno žrtvovanje strokovne suverenosti in pravoslovne pronicljivosti v funkciji osebne karierne promocije.
Občankin informator
Preiskovalci so, zaradi uvedbe kazenskega postopka, opravili preiskavo na domu ministra. Dogajanje je spremljala novinarka Večera, ki se je na kraju pojavila še pred preiskovalci. Potem ko je minister od sodišča zahteval kaznovanje odgovorne osebe zaradi posredovanja informacije o preiskavi novinarki, je sledilo živahno medijsko dogajanje. Pričakovalo se je poziv novinarki, da pride na zaslišanje pred preiskovalno sodnico. Domnevno zaradi zahteve, da bi razkrila svoj vir. Novinarka je opravila nekaj javnih nastopov in je z videzom poklicne odločnosti branila ustavno pravico novinarja do zaščite vira informacije. Sledili so komunikološki, novinarski in pravni komentarji. Tudi moj. Potem je sledil začetek in hiter konec njenega zaslišanja pred sodnico. Pred televizijskimi kamerami je očitno zadovoljni in nasmejani odvetnik predstavil svojo domislico, da je novinarka pred sodiščem nastopila kot občanka in ne kot novinarka. Sklicevala se je na pravico občana, da policiji ne daje izjav. To naj bi sodnico zadovoljilo. Sledil je večerni pogovor v Odmevih. Voditeljica je novinarko prosila za pojasnilo o zaslišanju in komentar. Z gledalci je dobila odgovor, da je novinarka govorila pred sodiščem kot občanka in se zato ni sklicevala na pravico do zaščite novinarskega vira. Voditeljica in znani odvetnik kot gost v studiu nista pokazala, da sta prepoznala konceptualno spremembo v zgodbi. Odvetnik je nastopil s predstavitvijo nekaterih odločb strasbourškega sodišča o zaščiti novinarskega vira, četudi to ni bila več osebna drža novinarke niti vsebina njenega nastopa pred sodiščem.
Nihče pa ni opazil bistvene spremembe pravnega vidika v tej zadevi. Namreč, če novinarka ni prispela pred hišo ministra kot novinarka, ampak kot občanka, če pred sodiščem ni nastopila kot novinarka, ampak kot občanka, in če se ni kot novinarka sklicevala na zaščito svojega vira, potem obstajajo prepričljivi razlogi za hipotezo, da je zlorabila svojo novinarsko vlogo za osebno samopromocijo in morda storila tudi kaznivo dejanje. Potemtakem tudi vir informacije o hišni preiskavi, ki je novinarki omogočil predčasen prihod na kraj hišne preiskave pri ministru, ne more več pričakovati zaščite svoje anonimnosti, minister pa je upravičeno zahteval obravnavo vprašanja o izdaji pravosodne informacije.
Podatek o hišni preiskavi pri ministru zaradi utemeljenega suma o njegovi vpletenosti v kaznivo dejanje kot takšen je informacija javnega značaja. Skrb informatorja in novinarja, da bi bila takšna informacija morda javnosti prikrita, vzpostavlja pravico javnosti do obveščenosti in dolžnost novinarjev do poročanja. Tudi prizadevanje novinarja, da do informacije pride prvi, je legitimno. A v kontekstu informiranja javnosti občani niso izenačeni s statusom novinarja. Anonimnih občanov o takšnem dogajanju ni dopustno kar tako obveščati, četudi se novinarje o tem sme obvestiti.
Mar res nihče ni opazil, da so bili v tej zadevi in ob koncu pogovora v Odmevih nenadoma podani prepričljivi razlogi za uvedbo disciplinskega postopka zoper informatorja in za postavitev hipoteze o obstoju kaznivega dejanja?
Sistemska kratkovidnost
Komisija za predlaganje kandidatov za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije in člane njenega senata je predsedniku republike predlagala nekaj imen za člane senata, ni pa predlagala bodočega predsednika KPK. Strokovna komisija, ki jo sestavljajo trije profesorji prava, ob tem snuje predlog sprememb zakonske ureditve delovanja KPK. Ni znano, da bi se kdorkoli od omenjenih ukvarjal z vprašanjem, kako popraviti protiustavne zakonske rešitve v obstoječem zakonu, ki je podlaga za delovanje KPK. Obstaja močan vtis, da ni bil slišan poziv k pripravi zakonskih rešitev, ki se zdijo nujne (o tem sem pisal v Pogledih, 19. 12. 2013).
Prvič, urediti bi bilo treba delo in položaj članov senata KPK tako, da ti nekaj let po prenehanju funkcije ne bi smeli opravljati druge funkcije v sistemu javne oblasti. Hkrati jim je treba zagotoviti pravno zaščito zaposlitve in pridobivanja osebnega dohodka po prenehanju funkcije.
Drugič, ni resne in izčrpne razprave o tem, katere pogoje naj bi izpolnjevali posamezniki, da bi bili legitimni kandidati za to funkcijo. Je res lahko nekdanji politični funkcionar, tudi državni sekretar, predsednik KPK ali član njenega senata? Je res lahko partner uspešne odvetnice predsednik ali član KPK, če je med strankami odvetnice tudi oseba, ki je pod nadzorom KPK? In podobna etična vprašanja.
Tretjič, lahkotno se je iz javne razprave izločilo vprašanje, če je res primerno, da je med člani(cami) komisije za izbiro kandidatov za senat KPK tudi kdorkoli iz zakonodajne ali izvršilne veje oblasti.
Četrtič, kakšna je sploh vsebina predloga za spremembo zakona o delu KPK in ali se vključenim akterjem res zdi dovolj, če o tem za zaprtimi vrati razpravljajo trije profesorji prava?
Petič, nikakršne razprave ni o tem, katere zakone je treba preurediti ali na novo sprejeti, da bodo skupaj z zakonom o delu KPK tvorili učinkovito in uravnoteženo sistemsko celoto. Le kako naj bi potem pravnik, ki stavi na strokovno suverenost in načelnost, resno razmišljal o prevzemu takšne funkcije brez tistih zakonskih in sistemskih sprememb, ki so za ustrezno delovanje KPK nujne?
Od abstraktnega nazaj h konkretnemu
S kompetentnimi sogovorniki pogosto izmenjujemo poglede in stališča glede abstraktnih in konceptualnih vprašanj, usmerjenih v odpravljanje pomanjkljivosti in težav pri delovanju in razvoju pravne države in demokratičnega procesa. Vselej smo postavljeni pred izziv, kako iz konkretnega dogajanja v pravnih in političnih praksah izrisati predloge sistemskih rešitev. Ob soočanju s tem izzivom pa vedno vztrajam pri tezi, da sta legalistični zakonizem in javno sprenevedanje predstavnikov oblastnih institucij, ki ju pogosto spremljata manipulacija in vsaj nekaj javnega nastopaštva, velik miselni, kulturni, izobraževalni in institucionalno sistemski problem. Analiziramo ga lahko tudi v njegovi neposredni odvisnosti od posameznikov, ki zasedajo najpomembnejše družbene funkcije in so nosilci najpomembnejših družbenih vlog. Ob tem pa se muhasto izmika prepoznanje učinkovitega, še bolj pa hitropoteznega načina, kako bi abstraktno, konceptualno in sistemsko razrešili družbene težave, ki so personalno in osebnostno (v tem smislu kadrovsko) pogojene. Zgolj s sprejemanjem pravnih predpisov in vzpostavljanjem institucij namreč tega problema ne bo mogoče razrešiti. Zato se zdi vztrajanje pri takšnem kritičnem komentiranju konkretnega družbenega dogajanja in vloge konkretnih posameznikov smiselno, tudi nujno početje.
_
Doc. dr. Andraž Teršek je ustavnik, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem.
Pogledi, let. 5, št. 4, 26. februar 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Komentar:
|
komentarjev: 1
18.04.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
