Smo že na dnu, da bi se lahko odrinili navzgor?
Oblikovanje – med estetiko in industrijo
13. 02. 2012
Izraza design ali oblikovanje označujeta dejavnost, ki ni nastala naključno in pred nekaj leti ali desetletji, odkar se o njej občasno govori in (pre)malo piše, prav tako pa tudi ne izvira le od tukaj, kjer živimo Slovenci. Označuje namreč dejavnost, ki je od nekdaj edini mogoč odgovor na temeljne potrebe človeštva.
Začela se je nekje daleč nazaj v pradavnini in je človeku dala drugačno vlogo, kot jo imajo še zdaj vsa druga bitja v naravi. Ko je naš prednik prvič pobral kamen s tal, se je že v naslednjem trenutku počutil močnejšega in učinkovitejšega. Kmalu je ugotovil, da se drug kamen bolje prilega roki (in nastala je ergonomija), da z ostrejšim kamnom lažje premaga žival, da z njim lahko naredi črto na steni, naslika žival in morda celo strateški načrt lova (s tem pa so nastale tudi vizualne komunikacije). Ugotovitev, da lahko kamen priveže na palico, mu je povečala moč in podaljšala roko, z namestitvijo osti na konec daljše palice pa je že postal nepremagljiv, obvladal je svoj planet.
Kmalu so ljudje začeli organizirano izdelovati predmete, nastajale so delavnice, prebivalci celotnih območij so se specializirali za izdelovanje posamezne vrste izdelkov. Slovenija, ali bolje rečeno, »naši kraji« v tej tisočletni pripovedi nastajanja izdelkov v nobenem obdobju niso prav nič zaostajali. Delovale so fužine in glažute, ustvarjali so pletarji, strojarji, glavnikarji, oglarji, Urban iz Ribnice pa je zobotrebce, brente, rešeta in še marsikaj ponesel tudi po svetu. Šestdeset let Društva oblikovalcev Slovenije (DOS) v tej dolgi in bogati razvojni pripovedi pomeni temeljno točko lastnega industrijskega in ustvarjalnega samozavedanja.
Udarniško na trdnih temeljih
Čas pred drugo svetovno vojno je pri nas zapustil izjemno globoke industrijske korenine, ki so izhajale iz različnih izumov in izdelkov: črpalka za vodo, »štirna«, iz Auerspergove železarne pri Žužemberku je bila verjetno med najslavnejšimi izdelki dežele Kranjske, tudi zunaj meja nekdanje monarhije, Naglasovo pohištvo je krasilo notranjost številnih rezidenc po vsej Evropi in številnih luksuznih ladij, v Podnartu so izdelovali prvo sodobno zobno pasto na svetu in Thonetova tovarna na Duplici pri Kamniku je izdelala več milijonov stolov iz krivljenega bukovega lesa.
Po drugi svetovni vojni je bila vsa Evropa pogorišče, gozd brez krošenj in s poškodovanimi debli, a preživele so jo globoke in močne korenine. Tako je bilo v Italiji, Angliji, Nemčiji in tudi pri nas. Potrebe novega časa so bile precej drugačne od prejšnjih. Ljudje so se množično priseljevali v mesta, potrebovali so uporabno, kakovostno, poceni in hkrati estetsko opremo doma, praktične obleke in vrsto novih izdelkov, ki so hitro postajali temelj sodobnemu življenju.
To je bil hkrati čas, v katerem se je našla skupina ustvarjalcev, večinoma diplomantov ljubljanske šole za arhitekturo in nekdanjih študentov arhitekta Plečnika. Plečnik je izkazoval izjemno pozornost vsakemu detajlu in je enakovredno obravnaval arhitekturo, opremo prostorov, obdelavo površin. Drobnih stvari ni omalovaževal kot nekateri njegovi kolegi tedaj in tudi danes. Njegovi študenti z Edvardom Ravnikarjem na čelu so hitro razumeli nove razmere in skušali nanje podati ustrezne odgovore. Ravnikar je na arhitekturni šoli ustanovil tedaj imenovano »smer B«, ki se je posvečala bolj izdelkom in opremi kot pa stavbni lupini. Niko Kralj, ki je prihajal iz mizarskega okolja, je postal razvojnik v oživljeni Thonetovi tovarni, ki so jo po novem imenovali Stol. Bila je še vrsta drugih, ki so prej študirali v tujini, predvsem pa jim je bil v pomoč in temeljno podporo tedanji župan Ljubljane, prav tako arhitekt Marjan Tepina. Razmere so terjale strokovno delo, strokovno delo pa je terjalo medsebojno izmenjavo informacij in izmenjavo s svetom, sistematično posredovanje novih zamisli ter izobraževanje celotne družbe. Nastala je slovenska nacionalna strokovna organizacija za design – Društvo oblikovalcev Slovenije (DOS).
Zlato obdobje v šestdesetih
Kar takoj je sprožila vrsto pobud, nastajali so novi izdelki, ki jim je organizacija pomagala doseči tudi mednarodno prepoznavnost. Sočasno z organizacijo je nastal tudi prvi stol Rex, simbol novega časa, ki je zrasel na temeljih vrhunske slovenske lesarske tradicije in bil obenem popoln odgovor na zahteve časa: praktičen, udoben, lahkoten, enostaven, a ne pust, bil je poceni, a nikakor ne cenen …
Sledila so desetletja rojevanja vrste izjemnih industrijskih izdelkov: pohištvo, mikrofoni, motorna kolesa, vrtalni stroji, likalniki, telefonski aparati, tekstil … Vsi ti izdelki so še v današnji luči napredni in zato ni nobena uganka, kako jim je uspelo prodreti na tuje trge in v tuje kraje, celo tiste, ki so nam bili takrat politično vsaj napol sovražni. Izdelki so premagovali ovire človekovih predsodkov in širili našo prisotnost, z njo pa tudi našo gospodarsko moč.
Vizualne komunikacije so bile v tistih povojnih letih bolj uveljavljene, vendar intenzivno vpletene, celo ukleščene v splet tedanje politične propagande. Sicer vrhunski grafični izdelki in njihova vsebina so bili večinoma povezani z dogodki, ki jih je narekovala oblast. Prav z ustanovitvijo strokovne oblikovalske organizacije pa se je tudi ta veja oblikovanja začela povezovati z industrijo, nastali sta Cockta in množica katalogov, revij, plakatov za različne poslovne prireditve in sejme, kmalu se je udejanjil tudi pojem sistemskih rešitev označevanja podjetij.
Slovensko oblikovanje je tedaj sledilo svetovnim tokovom, s posameznimi deli pa je stopilo celo v svetovno elito. Samozavest, ki se je porodila iz uspehov prvega desetletja dela DOS in s podporo mesta Ljubljane pa tudi državnih organov, je oblikovalcem postopoma dala tisti občutek za umirjeno lebdenje rahlo nad stvarnostjo, ki ga vsak vizionar nujno potrebuje. Ideje novega desetletja so bile izjemno smelo, a tudi upravičeno usmerjene v odkrito in tekmovalno soočenje s svetovnimi oblikovalskimi in seveda tudi gospodarskimi velesilami. Pojavila se je ideja vrhunske mednarodne oblikovalske prireditve, ki so ji nadeli ime Bienale industrijskega oblikovanja (BIO). Sodelovanje Društva, ljubljanske mestne občine in Moderne galerije, ki je tedaj že zavzemala aktivno mednarodno vlogo na področju grafične umetnosti, je pripeljalo do mednarodne razstave, ki v precej manj pomembni obliki in s precej drugačno organizacijsko zasedbo še danes nadaljuje tedaj začeto tradicijo.
Prvi razstavi BIO leta 1964 je pot tlakoval ustanovni kongres ICOGRADA (Mednarodnega sveta združenj grafičnih oblikovalcev) na Bledu leto poprej. Obe prireditvi sta pomenili izjemna dosežka, slovensko oblikovanje pa je bilo takrat z njima nedvoumno postavljeno v sam svetovni vrh. To je pomenilo odprto pot gospodarstvu in seveda tudi nadaljnjemu razvoju stroke.
Pojemanje sape
Začetke tretjega desetletja slovenske oblikovalske organizacije je na osnovi zelo očitnih rezultatov zaznamoval politično podeljeni naziv »akcijski sekretariat za razvoj industrijskega oblikovanja SFRJ«. Torej nekaj precej podobnega, kot je bil tedaj Design Council (Svet za oblikovanje) v Veliki Britaniji. Začelo se je globoko prepleteno sodelovanje politike, industrije, znanosti in oblikovalske stroke. Rodil se je izjemno smelo naravnan projekt povezanih vsebin znotraj enega natečaja – AS design. Ta projekt je pod okriljem Društva v kratkem času v novo zgodbo oblikovalskega razvoja povezal vrsto podjetij, državne razvojne sklade, politično oblast in seveda posamezne ustvarjalce. Na stežaj je odprl vrata številnih podjetij in organizacij ter s tem začrtal pot prihodnjemu ustvarjalnemu razmišljanju oblikovalskih strokovnjakov. Naenkrat v tedanji državi skoraj ni bilo več podjetja, ki bi se temu tekmovanju za uspeh želelo izogniti. Več jih je bilo sicer v Sloveniji kot na drugih območjih tedanje države, kar pa se je kmalu krepko odrazilo tudi v gospodarskih rezultatih posameznih okolij.
Številni jugoslovanski izdelki iz tistega časa so bili konkurenčni tudi v globalnem okolju. A uspeh je seveda vedno bil in bo hkrati tudi nevarnost. Novih konceptov je počasi začelo primanjkovati in v začetku sedemdesetih nastali baročno bahati počivalnik Gondola je bil ravno pravšnji za simbol novega položaja. Sredi tega desetletja je bilo oblikovanje z uvrstitvijo na prestižno razstavo treh povojnih desetletij slovenske umetnosti postavljeno na najvišjo stopnico. Skupina oblikovalcev znotraj DOS je nekaj let pozneje pripravila temelje in pomagala udejanjiti program oblikovalskega izobraževanja na Akademiji za likovno umetnost – a to je sočasno tudi oslabilo stanovsko organizacijo in predvsem povzročilo medsebojno polarizacijo.
Dekonstrukcija v devetdesetih
Z novo državo so se izpostavile nove okoliščine. Naenkrat so vse liberalne ideje postale nekaj vsakdanjega, torej vulgarnega. Po prav neverjetnem spletu okoliščin je bil ena prvih žrtev gospodarskega razkroja prav Rex, desetletni simbol razvoja in mednarodne prepoznavnosti. Z novo industrijsko revolucijo je velika tovarna Stol takrat ustavila velik del svoje proizvodnje – in skoraj ugonobila vse svoje stole. V vsevednem okolju, polnem lepih besed in še številnejših votlih idej, se je postopoma izgubljal potencial prejšnjih štirih desetletij. Kmalu skoraj ni bilo več izdelka, ki bi nadaljeval uspešno pot slovenske industrijske tradicije. Menda je bil razlog v odklonu od balkanskega trga, a v resnici ta nikoli ni veljal za najpomembnejši trg naših podjetij in dejanske odvisnosti od njega sploh ni bilo. Tovarne so se počasi razgradile ali pa so kar preprosto shirale. Sočasno se je ustavilo tudi prej ustaljeno financiranje strokovnega društva oblikovalcev, ukinjena pa je bila tudi njegova dolgoletna vloga temeljnega merilca vrednosti oblikovanja.
V teh izjemno kontroverznih okoliščinah so leta 1992 za las in z izjemnimi organizacijskimi (beri: finančnimi) težavami nekako le še uspeli v Ljubljani izpeljati kongres ICSID (Mednarodnega sveta društev za industrijsko oblikovanje). Učinkov na našo industrijo pa ta kongres ni več imel.
Pravi simbol temu ponovno nastajajočemu času bi lahko bil Lajt. Stol, ki je razgaljen do popolnosti, nima več ničesar na sebi in res popolnoma ničesar preveč, torej je resnično nag! Na prvi pogled sicer ne deluje prav prepričljivo ali varno, čeprav je seveda na njem mogoče povsem dobro sedeti, morda ne prav zelo udobno, torej tudi ne prav dolgo, vendar pa je stol res lep. Poseben je tudi v tem, da nikoli ni pripadal industriji. Verjetno zato, ker avtor ni našel razlogov, da bi vanjo sploh še verjel, preostala lesna industrija pa tudi ni imela vizije napredka, še manj pa za prodajo usposobljenih ljudi.
Društvo je v novih časih, polnih navzven deklariranega optimizma, v okoliščinah, kjer se je venomer spreminjalo praktično in popolnoma vse, poskušalo najti sogovornike. Tudi BIO, ki sicer že več let ni bil več projekt društva, je v tem času prej večkrat skoraj propadel, kot pa kdaj zares znova nastal. Čeprav smo bili sočasno priča nekaj zanimivim in celo uspešnim izdelkom, je slovensko oblikovanje počasi izgubljalo svoj zagon in kljub množici strokovno usposobljenih in šolanih oblikovalcev je bilo dobrih rešitev postopno vedno manj. Izjema je bilo le še grafično oblikovanje, ki mu je kljub vedno večji komercializaciji uspelo, predvsem znotraj kulturnih in celo bolj ali manj samim sebi namenjenih projektov, še nekaj naslednjih let ohraniti prejšnji zagon.
V tem obdobju razvoja se je čez Slovenijo začel obilno razraščati oblikovalski in tudi moralni plevel. Kaj lahko se nam celo primeri, da bo vrhunsko oblikovalsko strokovno znanje uporabljeno za promocijo sodobnejše in (komu že?) prijaznejše definicije besede janičar ali sintagme domači izdajalec.
Društvo se je le počasi spreminjalo. Ponovno, morda še čvrsteje se je ukoreninilo in začelo ustvarjati nove poganjke, brez omembe vredne podpore okolja in včasih celo s prikritim nasprotovanjem tudi nekaterih stanovskih kolegov. Negotovost je postala temeljni element okoliščin, skupaj z indolenco kompetentnih sogovornikov pa je odprla prostor za razmislek in uveljavitev načel ter za močnejšo željo po napredku. Pojem dobrega oblikovanja se je sočasno preselil na najnižjo možno raven oziroma na nekaj lokacij v tujini, kjer je tako ali drugače celo preživetje nekaterih naših kolegov. Seveda so to večinoma veliki talenti, a vendar, kje pa je naše gospodarstvo, kje pa smo mi? Kaj je slovensko oblikovanje, kaj je v Sloveniji dober izdelek in kaj je vrhunska grafična rešitev?
Ponovno postavljanje temeljev
Prav zato smo se pred dvema letoma v Društvu odločili obnoviti strokovni izbor resnično najboljših del, opozoriti javnost na najodličnejše ustvarjalce in predstaviti delo članov na vrsti razstav v Sloveniji in tujini. Nastala je že druga velika razstava v Cankarjevem domu, prisotni smo bili na razstavah 100% DESIGN v Londonu in na vrsti razstav v Franciji, Italiji, Nemčiji, Avstriji in drugod. Napisali smo dolge spise predlogov politikom, državi in gospodarstvu, organizirali delavnice, predavanja in natečaje, razmišljamo celo o organizaciji kongresa IDA – svetovne federacije vseh oblikovalskih področij – čez nekaj let. Delujemo v izjemno skromnih okoliščinah in z zelo grenkim priokusom, da država tako pomembnemu področju za razvoj in prihodnjo blaginjo namenja celo manj sredstev, kot jih nameni za varnost ježev v cestnem prometu.
Pred kratkim smo bili priča tudi vnovičnemu rojstvu Rexa, ki je kot feniks poletel iz dvajsetletnega groba, skoraj sočasno se je odvijala napol uspešna prenova državnih simbolov, nastala je razstava Oblikovanje države – 20 let oblikovanja, pri kateri so avtorji uspešno spregledali vrsto pomembnih eksponatov, a prav s tem je razstava razgalila pravo stanje – globoko revščino.
Ali so vse to znanilci novega obdobja, bodo pokazala prihajajoča leta. Bo to še vedno predvsem romantično razmišljanje in iskanje samopodobe ali bo to precej širša zgodba, ki se bo morda postopoma vrnila prav k tistemu na začetku s tal pobranemu kamnu? Ali bomo mi stopili v senco ali bo senca vstopila v nas?
Dogajanje vsepovsod okoli nas, pa tudi znotraj Društva, kaže vedno bolj težavno sprejemanje odločitev o skupnih poteh. Razlike v osebnih pogledih so Slovenijo že pripeljale do stanja, v katerem silnice, ki bi nas vzpostavljale kot učinkovito celoto, niso več jasne. Nejasnost smeri naše poti se je pokazala za temeljno lastnost našega časa in klavrno gospodarsko stanje je le realna slika vseh drugih dogajanj. O izhodih iz gospodarske krize je izrečenih veliko besed, dejanj pa pravzaprav ni. Za doseganje blaginje je najprej potreben uspešen proizvod, teh pa je vedno manj. Preostanek kapitala, če ta sploh še kje je, je skoncentriran na neproduktivnih področjih, gospodarstvo pa očitno ni dovolj učinkovito, da bi zmoglo nadaljnje financiranje bank in cele vrste drugih neproduktivnih dejavnosti. Zato ga je tudi vedno manj in brezposelnost je vsak dan večja. Za pravo oceno stanja bi bilo seveda dobro vedeti, koliko smo v tem trenutku še oddaljeni od dna. Toda, ali je sploh zares gotovo, da ima vsako brezno dno, od katerega bi se bilo mogoče odriniti nekam navzgor?
Slovenija samo z izvozom svoje hlodovine, prodane popolnoma brez vsakršne dodane vrednosti, izgubi letno vsaj milijardo evrov. Ob tem je seveda treba tudi upoštevati, da vrsta izdelkov, celo iz naših surovin, prihaja na naš trg od drugod. Vsa dodana vrednost se ustvarja in ostaja nekje drugje, celo zaslužek številnih trgovin, ki so tukaj in katerih gradnjo smo financirali mi. Nič čudnega torej ni, da je naenkrat denarja za pokojnine premalo. Nekateri celo vidijo našo prihodnost v »uspešni« popolni in dokončni razprodaji vsega, kar še imamo. Morda res tujci znajo precej bolje gospodariti kot mi – toda zanesljivo je, da tujci ne bodo gospodarili za nas in nam v korist, ampak predvsem zase. Zanesljivo je tudi, da bodo zase ohranili vso poslovno smetano in najdonosnejši del vsake dejavnosti, to pa je razvoj – torej design, kjer vsak vložek prinaša največ. Nekateri bodo skušali svoje početje argumentirati z razlago, da pri nas ni ustreznih in dobrih rešitev. Morda bodo temu pritrjevali tudi naši poslovneži, ki žal nimajo ustreznega znanja ali vsaj samozavesti. Ali je torej design sploh še dejavnost, ki ima pri nas svojo perspektivo?
Začetki Društva oblikovalcev Slovenije pred šestimi desetletji so sovpadali z nastajanjem novega gospodarstva, cele vrste tovarn, podjetij ter tudi javnih in kulturnih ustanov, ki so bile le del vsesplošne rasti. Takrat odigrana aktivna vloga slovenskih oblikovalcev je našo skupnost čez desetletje ali celo več pripeljala do izjemno pomembnih poslovnih rezultatov. To dejstvo je hkrati upanje, da se kljub hektičnemu vsakdanjiku lahko zgodi trenutek resničnega samozavedanja in nastane kolektivna in ponotranjena odločitev, ki pelje skupnost le navzgor. Morda smo že tik pred njo, morda pa je do nje še daleč in bo prej naše življenje moralo postati še bolj podobno tistemu v Vorančevem Boju na požiralniku.
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
