Pogovoriti se morava o koncu sveta
Foto: Blaž Samec
02. 01. 2012
Tako kot svoboda je tudi represija istočasno družbena in osebna, intimna kategorija, zato se dandanašnji v času brez voditeljev oziroma v času smrti voditeljev vedno več ljudi sprašuje, kdo je sploh tisti, ki bi nas lahko osvobodil. V svetu brez boga in bogov, brez dobrega in zla, je človek bolj kot kdajkoli prej prepuščen samemu sebi, kar je sicer pisalo že v staroindijanskih prerokbah: »Mi smo tisti, na katere smo čakali.« V času čakanja, nekje v razcepu med tistimi, ki smo izgubljeni, in tistimi, ki se prebujajo in se prepoznavajo kot bogovi, leži strah današnjega človeka. Tisto, kar je bilo in kar je, ni več dobro. Čutimo, da potrebujemo nekaj več, da zmoremo več, a nastajajoči čas je neraziskan, neznan, je brezno možnosti, v katerem se danes le malokdo znajde – odgovornost je pač prevelika.
Filmska umetnost je kot medij, ki kot le redko kateri zmore razpreti prostor za ontološki čas, v odhajajočem letu kot živi epitaf besno zadajala zadnje udarce temu umirajočemu času. Občutljivi filmski režiserji, ki so vedno v produktivnem razmerju s časom, v katerem ustvarjajo, čutijo, da se nam vsem spodmikajo tla pod nogami. Tako so se na tej točki preloma med dvema časoma, točneje na sledi opredelitve novega časa, letos srečali mnogi med njimi: britanska režiserka Lynne Ramsay s filmom Pogovoriti se morava o Kevinu, ruski režiser Aleksej Balabanov v Kurjaču, mladi ameriški režiser Jeff Nichols z (tudi na Liffu nagrajenim) Zakloniščem, pa madžarski maestro Béla Tarr v Torinskem konju, britanski debitant Paddy Considine s Tiranozavrom, britanski režiser Steve McQueen s Sramoto, ruski veteran Aleksandr Sokurov s Faustom in seveda Američan Terrence Malick z Drevesom življenja ter danski kontroverznež Lars von Trier z Melanholijo. To so le nekateri izmed filmov in avtorjev, ki odštevajo minute do konca sveta. V tem morda najbolj relativnem trenutku naše civilizacije imajo ti avtorji v svojem stilu nekaj skupnega, pa čeprav se ukvarjajo z različnimi temami in jih obravnavajo na različne načine. A nihče med njimi ne relativizira realnosti, ne pušča odprtih možnosti; človeka postavijo na rob in ga pahnejo v brezno, brez poti vrnitve, brez upanja. Zanj v teh filmih ni več rešitve ne v vicah ne v nebesih in niti v peklu ne. Ni kazni in ni kesanja. Ko ni več sveta, tudi ni več življenja. Ni več človeka.
A če že mora biti, naj bo konec sveta vsaj najlepši možni konec, naj bo najlepši konec sveta na svetu! Zakaj ga ne bi počastili in mu darovali simfonije? – In prav Melanholija Larsa von Trierja, ki je bila nedavno razglašena za najboljši evropski film leta, je ta simfonija. Je pravzaprav opera, napisana in izvedena za konec sveta. Skupni projekt od mrtvih vstalega Richarda Wagnerja in Larsa von Trierja, skupni projekt na antidepresivih. Von Trierja, velikega čarovnika menjave predpostavk, ni strah konca sveta, temveč lastnega pekla. Melanholija je intimni spektakel, ognjemet lepih kadrov, ki jemljejo sapo. Lepih in žalostnih. In kakšen je še konec sveta, poleg tega, da je lep? Intimen je in topel. Predvsem pa subtilen, kar so lastnosti, s katerimi von Trierja doslej nismo opisovali. Očitno ni ničesar, česar Lars von Trier ne bi znal – to je po njegovih številnih filmskih manipulacijah že dolgo jasno –, da pa ima tudi čustva, je resnično presenečenje.
Von Trier pravi, da je zgodba o Justine, mlajši sestri in nevesti, ki kljub »najsrečnejšemu dnevu v življenju« ne more premagati svoje globoke depresije, zgodba o njem, o njegovem lastnem spopadu z depresijo, in morda je prav ta prispodoba depresivnega sodobnika, človeka, ki ne more najti niti enega razloga, da bi vstal iz postelje, najbolj brezizhodna prispodoba konca sveta, kar smo jih videli v omenjenih filmih. Zakaj karkoli, če ni ljubezni? Ali morda vseeno ljubezni ni ravno zato, ker se človek prej vpraša – zakaj karkoli? Konec je neizogiben, to je jasno, vendar pa to, kako bomo prišli do tja, vseeno ni nebistveno vprašanje! Odgovor nanj spreminja vse. Lahko izbiramo.
Za začetni motiv svojega filma je von Trier vzel znano tragično zgodbo o nemogoči ljubezni med Tristanom in Izoldo. Nevesto Justine svatje prepričujejo, da z njo nekaj ni v redu, ona pa se vse bolj zaveda sebe in tone vedno globlje. Ko je pokopana vsaka možnost za srečen razplet, pa von Trier obrne tezo in nas vpraša, če ni morda Claire, njena starejša »prizemljena« sestra in organizatorka poroke, tista, ki je »nenormalna«? Zakaj? Zato ker se »normalni« ljudje v nenormalnih situacijah ne znajdejo, tako kot se očitno tudi Claire ne znajde, saj jo strah paralizira, in ker »nenormalni« ljudje morda sploh niso nenormalni, ampak so kanali, stkani iz električnosti univerzuma, s katerim so v nenehni povezavi. Medtem ko se Melanholija, planet, ki bo trčil v Zemljo, vedno bolj približuje, je edina, ki ohrani prisebnost, prav Justine, to pa zato, ker ve, ker je vseskozi vedela – da prihaja konec. Absolutni konec. Življenje, reče Justine, obstaja samo na Zemlji in nikjer drugje. Ko napoči tema, bo napočila v vsem vesolju, za vedno. Depresija in konec pravzaprav še enkrat ležita v nesmislu, v naključnosti življenja, v neobstoju univerzalnega načrta. Boga nikoli ni bilo.
V tem trenutku film transcendira na raven artefakta. Če je bog kadarkoli slučajno obstajal, Melanholija dokazuje, da se je prikazal samo v umetnosti, saj je le ta večna, ni podvržena razkrajanju in človeški ničevosti, samo umetnosti se lahko pripiše, da je lepa, v popolnosti lepa. Absolutno lepa. Vsa umetnost pa je stkana iz nečesa med melanholijo in depresijo. To je tudi povezava med trpljenjem in lepoto pri von Trierju.
Zdaj, na koncu sveta, je konec tudi umetnosti. To boli še bolj kot konec sveta. Zato je von Trier postal čustven. Seveda pa tudi malo manj depresiven, ker je doumel, da sicer je konec, »vendar pa sem jaz tisti, ki na njegov konec postavljam piko – to je moja izbira! Z umetnostjo nesmislu vračam smisel.«
Ana Lasić je scenaristka in dramatičarka. Rojena je bila v Beogradu, zadnje desetletje večinoma živi in dela v Sloveniji.
Pogledi, št. 24-25, 14. december 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
