Srbski film: ground zero
Vtipkajte »srbski film« v katerikoli spletni brskalnik in med zadetki ne bo skoraj nobenega srbskega filma razen – Srbskega filma. Zemlja je dobro preorana.
08. 02. 2011
Pisati o Srbskem filmu ni lahka naloga. Prav tako ni bilo lahko pisati scenarij zanj in ga snemati. Mnogim ni bilo lahko, ko so ga gledali. Mnogi si ga niso upali ogledati. V Srbiji že nekaj časa ni lahko živeti in ta čas traja neskončno dolgo. Za nekoga, ki je star med petindvajset in trideset let, skoraj od začetka zavedanja svojega obstoja.
»Groza, ki na začetku zajame gledalce, je v tem filmu samo sredstvo, pot je triler, cilj pa dosežena drama.«
Tisti, ki so film videli, so se nanj pogosto burno odzvali: bili so žalostni, prizadeti, prestrašeni, številni so bili jezni, govorili so, da bi morali avtorje zapreti, da bi jim bilo treba prepovedati ukvarjati se s filmom, da jim ne bi smeli dati denarja zanj … Njihovega besa nisem razumela, ker so film posneli z denarnimi sredstvi zasebnikov, razumela pa sem njihove frustracije, saj sem jih občutila tudi sama. Zaplet je – in to je najmanj, kar lahko rečemo – šokanten. Deloma se strinjam tudi s tistimi, ki se sprašujejo, kje so meje etike v umetnosti. Po pravici povedano, poznam tudi par ljudi, ki so ob filmu ostali ravnodušni. Tudi z njimi imam nekaj skupnega. Najbolj pa se poistovetim s tistimi, ki so bili žalostni.
Nič skupnega nisem imela z ljudmi v Srbiji, ki nikoli niso obsodili vojne in nikoli niso rekli, da bi nekomu bilo treba prepovedati ukvarjati se s politiko ali da mu vsaj ne bi bilo treba dati denarja. Takšne ljudi je še vedno najti v Srbiji, in to več, kot bi jih bilo po parametrih civilizacijskih norm mogoče prenašati. Mislim, da z njimi tudi avtorji Srbskega filma niso hoteli imeti nič skupnega.
Največ pa je takih, ki so se tako navadili, da je življenje v Srbiji težko, da so že otopeli. Ne čutijo, da ne bi zblazneli, ne vidijo, da jim ne bi bilo treba priznati svoje nemoči, spijo in, kot je videti, se najraje sploh ne bi prebudili.
Iz zanesljivih virov vem, da avtorji Srbskega filma dobro vidijo, da veliko čutijo in da so zaradi tega zelo malo spali. Mislim, da so prav zato naredili Srbski film, film o posiljevalcih in posiljenih, da se ne bi več počutili posiljene; film o zombijih, da sami ne bi bili eni od njih … film o resničnostnem šovu, da sami ne bi pristali v njem. Ta srbski krik, ki presega filmske okvirje, je klic na pomoč in budnica, je atomska bomba, ki ruši celotno kinematografijo, je katarza, ki je srbski narod v resničnosti nikoli ni doživel. Niti takrat, ko so ubili Đinđića!!!!!!!
Ta film uspavanim in slepim razbija možgane in razpira oči, da bi spregledali, tolče po njihovih najdražjih, da bi se odzvali, sedež v malomeščanski kinodvorani jim spreminja v čeber, poln izbruhanega žolča, v katerem se utapljajo. Na kratko: prevrača vse norme videnega in nevidnega, da bi se vprašali … da bi se izrekli, da bi zavzeli stališče: »Če je samo delček tega, o čemer govori ta mularija, resničen ali če obstaja vsaj nekdo, ki resnični svet okoli sebe doživlja tako – da je vse prostitucija, da so vsi v tej državi zvodniki, da bi za majhen denar prodali celo lastnega otroka za seks in da so cele generacije splavili, še preden so se rodile –, ali naj se takoj ubijem ali naj najprej pobijem vse okoli in potem še sebe?«
Vojna je zahtevala svoje žrtve, tranzicija prav tako. Kmetije in Veliki bratje nas pozdravljajo s televizijskih zaslonov, neokus in banalizacija resničnosti presegata pomen katerekoli umetnosti, dogaja se degeneracija generacije. Mladi politiki v karirastih srajcah so videti, kot bi vstali izza bančnega okenca v reklami, ki daje pojem uspešnosti na piedestal vseh kozmičnih vrednot. Duhovna pornografija je nacionalna meditacija. Še vedno se prodajajo samo cigarete, alkohol, droge, hamburgerji in zdravila. Novinarji so slišati kot napihljive seksualne lutke, ki se jim je pokvaril ventil. Ne vsi, skoraj vsi. Še vedno največ dobička ustvarjajo stavnice in lekarne. Hrana ni več zdrava tako kot nekoč. Pa tudi dražja je kot v Sloveniji. Govorim o stanju leta 2011. Srbija, glede na vse, sploh ni rabila krize. Saj bo bolje, pravijo. In res je veliko bolje, kot je bilo včasih. Toda če sem iskrena, v to nisem ravno prepričana. Proces, ki se je začel že davno, se ni nikoli ustavil, je mutiral, a ni odmrl. Potrpeti je eno, zavihati rokave pa drugo. Seveda, vedno se lahko odločite ali pa ste mladi, urbani in lepi. Lahko se tudi odločite, da boste nesrečni. Lahko pa posnamete film, če vam država za to nakloni denar. Lahko ga posnamete tudi z lastnim denarjem. Če ga seveda imate. In če premorete dovolj poguma.
Rane so posneli leta 1998!!!!!!
Ne vem, kaj vse so posneli odtlej. Vem, a ni pomembno. Enako nedefinirano je, kot je nedefinirana celotna družba, enako banalno je, kot je banalna resničnost. Srbski film se je v zadnjem desetletju, tudi kadar je bil z obrtniškega stališča solidno narejen, kar je bila prav tako redkost, spremenil v eskapizem, vrnitev v stare dobre čase, ki – roko na srce – kljub vsemu zaudarjajo po zatohlem. Ena od priljubljenih serij v Srbiji ima naslov Selo gori a baba se češlja (Vas gori, babnica pa se na to požvižga).
Številni so se požvižgali … Film ni in ne sme biti eskapizem. In ni samo igračkanje. Srbski film je, o tem sem prepričana, tudi odgovor na motnost kinematografske vode, v kateri se je dolgo časa plavalo, ne da bi kamorkoli prišli. Zato je vzvaloval onkraj srbskih meja. Ker je iskreno in intimno odgovoril na zgoraj popisano stvarnost, in to brutalno odkritosrčno. Odgovoril je na zgoraj popisano mlačnost v umetnosti, in to po najboljših močeh. In če nekdo s talentom naredi nekaj po resnici in iz srca, se ljudje preprosto morajo odzvati. Vsak po svoje.
Zaradi česa se ljudje še odzivajo na ta film in kateri parametri so temelj kontroverznosti, ki ta film poganja?
Najprej je manifest, čeprav je cilj film.
Marketing je neločljiv del resnice.
Metafora oblikuje realnost.
Žanr prebuja zavedanje o realizmu.
Posttravmatski stresni sindrom je vojna napoved travmam.
Filmski prvenec z vsemi svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi si jemlje pravico, da menja smer kinematografije.
Filma ni financirala država, ukvarja se s tako imenovano trash tematiko, v vseh ozirih pa je videti kot izdelek mainstreamovskega Hollywooda.
V njem igra prva liga igralcev srbske mlade generacije, čeprav je vsaka vloga dovolj tvegana, da bi lahko ogrozila celotno njihovo nadaljnjo poklicno pot. Nekatere vloge pa so najboljše, kar so jih doslej odigrali.
Groza, ki na začetku zajame gledalce, je v tem filmu samo sredstvo, pot je triler, cilj pa dosežena drama.
Eksplicitnost brutalnosti, s katero je film prežet, in dobesedna simbolika, zaradi katere se ljudje jezijo, sta pravzaprav žalostni, katarzično se prelivata v sam film in puščata gledalca, naj si to hoče priznati ali ne, v stanju nedolžne čistosti, v katerem je dovzeten za nekaj novega.
Film je izraz upora, a je predvsem žrtev. Srbski film je namenoma narejen tako, da bi uničil srbski film. Vse, kar je v zadnjem času veljalo za srbski film, je zdaj mrtvo. Vtipkajte »srbski film« v katerikoli spletni brskalnik in med zadetki ne bo skoraj nobenega srbskega filma razen – Srbskega filma. Zemlja je dobro preorana.
Film v Srbiji je mrtev, živel film!
Hvala scenaristu Aleksandru Radivojeviću, režiserju Srdjanu Spasojeviću in celotni pogumni ekipi Srbskega filma, ki je nase prevzela tako težko breme. In če sem zaradi česa žalostna, potem sem žalostna zato, ker je Srbski film sploh bilo treba posneti. Toda treba ga je bilo.
Zaradi nekega filma, ki šele prihaja, ki bo imel moč ne le za dokumentiranje, temveč tudi za spreminjanje resničnosti, pozneje pa, kot upam, tudi filma, ki mu v svojem prečiščenem filmskem jeziku ne bo več mar niti za resničnost, niti za to, od kje je, niti za beli svet, v katerega bo prišel. Štelo bo le to, kar je v sebi in na sebi: film brez predznakov, film kot svet. Srbski film odpira vrata takemu filmu v Srbiji.
(Objavljeno bo v Pogledih, št. 4, 9. februar 2011.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
