Zakaj je film Sufražetke aktualen?
Sestre, ki so se borile za nas
05. 04. 2016
Še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bi bil film Sufražetke režiserke Sarah Gavron zgolj zgodovinski prikaz bork za enakopravnost žensk, danes pa govori tudi o dejanskosti. Pa ne le o ženskah. Najmanj plačana delovna sila v globalnem svetu so še vedno ženske in otroci, vedno večje socialne težave in revščina so prav tako na plečih »drugega spola«, pravice vseh vrst izginjajo. Vsak mesec lahko beremo zgodbe o sužnjelastniškem izkoriščanju delavcev tudi v Sloveniji.
Scenarij za film je napisala ena najbolj uspešnih in produktivnih britanskih scenaristk Abi Morgan, ki je avtorica scenarijev za filme, kot so Železna lady, Sramota, Brick Lane in Nevidna ženska, ki govori o skrivni ljubici Charlesa Dickensa. Najprej je razmišljala o tem, da bi morda napisala življenjsko zgodbo o Emmeline Pankhurst (v Sufražetkah jo v čisto kratkem prizoru odigra Meryl Streep), ki je bila voditeljica gibanja za ženske pravice, vendar se je odločila, da ima po Dickensu in Thatcherjevi dovolj biografij. Zato se je odločila, da bo v središče filma postavila izmišljen lik mlade perice Maud Watts (Carey Mulligan), da ne bo govorila le o izobraženih aristokratkah, ki so predstavljale temelj gibanja sufražetk, ampak o ženski iz najnižjega razreda in o njeni politični angažiranosti.
Kot mi je pred leti na edinburškem literarnem festivalu pripovedovala Rachel Holmes, avtorica biografije o najljubši hčerki Karla Marxa, Eleanor Marx, so sufražetke v svojem boju za volilno pravico mnogokrat pozabile na delavke in ženske nižjega stanu. V nasprotju z Eleanor, ki je ustanovila prvi ženski delavski sindikat in na neki način združila socializem in feminizem, saj je verjela, da je boj za delavske pravice tudi boj za ženske. Spodbujala je delavce, naj stojijo ob strani svojim ženam in naj se borijo zanje, da ne bodo plačane veliko manj kot moški, saj gre pri tem le za manipulacije kapitalista. Delavke so bile namreč najbolj brez pravic, mnogokrat nepismene in brez glasu.
V filmu Sufražetke nam kmalu postane jasno, da so aristokratke, ko so se priključile gibanju ali ga financirale, mnogokrat tvegale veliko manj kot revne delavke. Ko je na primer policija na demonstracijah aretirala sufražetke iz višjih slojev in jih strpala v zapore, so njihovi možje sicer jezno škripali z zobmi, a so vseeno prišli zanje položit varščino, tako da so lahko bile že čez nekaj ur doma. Revne borke pa so morale ostati v zaporu in odsedeti kazen, in če niso prišle na delo, so izgubile službo. Zapor pa ni bil nujno najslabša kazen; včasih je policijski inšpektor svojim možem ukazal, naj jih s policijskim kombijem odpeljejo v delavska naselja in jih vržejo ven, vsako pred njenim domom. Mnoge so potem možje pretepli, saj so jim naredile veliko sramoto. Nič ni bilo bolj groznega za moški ego kot žena, ki se v javnosti bori za ženske pravice.
Opeka v okno
Film se začne, ko se sufražetke odločijo, da bodo po petdesetih letih mirnih demonstracij postale militantnejše. »Zelo se mi je zdelo pomembno, da izpostavim to, kako različne ženske je združevalo to gibanje, ne le bogate in revne, temveč tudi miroljubne in militantnejše.« Strateginje gibanja so bile iz višjih slojev, delavke pa so bile predvsem pehota. Gibanje postane agresivnejše: ženske razbijajo izložbe, v nabiralnike spuščajo bombe in ponoči z dinamitom v zrak mečejo poletne rezidence aristokratov, vendar se prej pozanimajo, da ni nikogar doma.
Maude začne zaradi politične angažiranosti počasi izgubljati prav vse: dom, moža, otroka, ki ga mož da v posvojitev. In ko nima več ničesar izgubiti, ji preostane le še boj. Perice so v začetku prejšnjega stoletja živele kratko in naporno življenje. V službi so bile po deset ali celo dvanajst ur na dan in delale so z zelo škodljivimi kemikalijami, tako da je bila njihova povprečna življenjska doba zgolj dvaintrideset let. Maude je postala delavka v pralnici pri dvanajstih letih. Takoj jo je začel zlorabljati njen nadrejeni, tako kot to počne zdaj z dvanajstletno hčerko njene prijateljice. Ko se pridruži sufražetkam, je eden njenih glavnih motivov, da reši to mlado deklico.
V filmu je odlično prikazana njena preobrazba, kako se iz prijazne perice spremni v artikulirano in odločno upornico. Glavni trenutek te metamorfoze, razlaga scenaristka, se zgodi nekega večera, ko se zvečer v postelji pogovarja z možem, kako bosta dala ime hčerki, če se jima rodi, in ko se Maude naglas sprašuje, kakšno življenje bo imela. Ko ji mož reče, da takšno kot ona, se v njej nekaj zlomi. Naslednji dan se pridruži sufražetkam. »Kot bi rekle feministke, je šlo za politično spremembo na osebni ravni,« pravi Morganova.
»Kaj pa feminizem danes? So vse bitke že dobljene? Vedno bolj konservativna politika, ki prihaja na oblast po Evropi, spet mnoge pravice, ki so jih izborile feministke, postavlja pod vprašaj. Pravica do splava je že ena takšnih.«
Zgodovina kot preprosta zgodba
Morganova, ki je tudi avtorica najnovejše angleške televizijske nadaljevanke o detektivu Johnu Riverju, se je odločila, da bo zdaj pisala scenarije le še o ženskah in ženskih temah. Filmu Sufražetke kritiki očitajo, da je preveč klišejski, da so v njem same že znane reči, a scenaristka je, ko se je pogovarjala z dekleti, ugotovila, da sploh ne vedo, kdo so bile sufražetke. Zato se je odločila, da bo film govoril o boju za ženske pravice, in da bi bil čim bolj jasen, je poenostavila zgodovino. »Kadar bi radi nekaj razložili, potrebujemo zelo enostavno zgodbo. Čeprav vsak večer gledam poročila, dolgo nisem razumela konflikta v Siriji, potem pa sem nekoč pogledala kratek animirani film, ki mi je na preprost način vse razložil.«
Zato je v zgodbo vključila vse najbolj pomembne akterke in dogodke gibanja sufražetk. Ena od resničnih junakinj, ki je prav tako upodobljena v filmu, je bila tudi rdečelasa Emily Davison, zelo verna kristjanka, ki je oboževala sladkarije in je delala kot guvernanta. Bila je goreča sufražetka, večkrat obsojena vandalizma, in je v zaporu večkrat gladovno stavkala. Te feministke so nasilno hranili s pomočjo gumijaste cevi in lijaka. Angleški zdravniki so pisali celo peticije, naj takšno »hranjenje« takoj prekinejo.
Davisonova je 4. junija 1913 prišla na največji vsakoletni dogodek v Britaniji, na znamenite konjske dirke Epsom Derby, kamor je hodila vsa smetana in kjer so bili vsi mediji in celo kamere. Prebila se je čisto do ograje in se vrgla pod kraljevega konja v diru. Javnost je najprej zaskrbelo za konja, potem za džokeja; oba sta grdo padla, vendar čudežno preživela. Džokej je deset let kasneje storil samomor. Davisonova je bila zelo poškodovana in ni nikoli prišla k zavesti, štiri dni kasneje je umrla.
Za mnoge moške je njeno dejanje le potrdilo to, kar so vedno mislili – da so ženske histeričarke, ki so premalo uravnovešene, da bi lahko volile. Na BBC so pred leti posneli dokumentarni oziroma skoraj detektivski film, v katerem z najnovejšimi forenzičnimi metodami in analizo starinskih posnetkov raziskujejo, ali je Davisonova naredila samomor oziroma je svoje življenje žrtvovala, da bi zgodba o sufražetkah prišla na naslovnice časopisov, ali pa je morda le želela na konja obesiti vijolično-belo-zeleno tribojnico sufražetk in se je zgodila nesreča. V njenem žepu so namreč našli povratno vozovnico za vlak, saj je naslednji dan želela obiskati sestro na deželi.
Njen pogreb je bil največje zborovanje sufražetk v zgodovini. Komaj so našli cerkev, kjer je lahko potekal obred, saj so duhovniki drug za drugim odklanjali sodelovanje. Na tisoče žensk, oblečenih v belo, z zastavami in belimi lilijami je preplavilo London. Med njimi je bilo le za peščico moških. Na transparentih, ki so jih nosile, je med drugim pisalo Svoboda ali smrt.
Čez štirinajst mesecev se je začela prva svetovna vojna. Ženske so v Veliki Britaniji volilno pravico dobile šele leta 1928, na londonsko borzo pa so jih sprejeli šele leta 1973. Finska je prva država, v kateri so ženske leta 1906 dobile volilno pravico, Švicarke pa so se na volišča lahko odpravile šele leta 1971, Kuvajtčanke leta 2005, Slovenke leta 1946.
Sedanjost in prihodnost
Kaj pa feminizem danes? So vse bitke že dobljene? Vedno bolj konservativna politika, ki prihaja na oblast po Evropi, spet mnoge pravice, ki so jih izborile feministke, postavlja pod vprašaj. Pravica do splava je že ena takšnih. Krčenje socialne države prav tako najbolj prizadene ženske. Feminizem bi danes moral razširiti perspektive in podpirati teme v sodobni družbi, ki so povezane s humanizmom, od ekologije do pravice do istospolnih porok. Predvsem pa bi se morala obuditi medsebojna ženska solidarnost, ki je ni več.
Ali bi bile stvari boljše, če bi bile v vladi sedelo še več žensk? Ni nujno. Vedno pravim, da bi se ženske lahko veliko naučile od gejevske skupnosti – tudi če se med seboj ne prenašajo, se bodo v javnosti ali profesionalno vedno podpirali in si pomagali. Ženske smo druga drugi mnogokrat največje sovražnice. Mnoge, ki se znajdejo na vodilnih položajih, zelo redko pomagajo drugim ženskam. Še slabše, mnoge jih z veseljem onemogočajo. Temu pojavu pravijo sindrom čebele matice. Zavist očitno nima spola.
Pevka Taylor Swift se rada fotografira v družbi slavnih lepih prijateljic (Selena Gomez, Cara Delevingne, Karlie Klos ...), ki jim reče moj squad in se zaradi tega že ima za feministko. Na drugi strani so v zadnjih letih izjemno glasne hollywoodske igralke, ki se borijo, da bi bile plačane tako kot njihovi moški kolegi, ne pa polovico manj od njih, kot velja zdaj.
Politična klima je izjemno konservativna. Ljudje nimajo več predstave o prihodnosti. Morda tudi družbena omrežja danes dajejo vtis, da sodelujemo v sooblikovanju družbe, vendar je to laž. Potuha.
Pred kratkim sem prebrala knjigo spominov ameriške feministke Glorie Steinem z naslovom My Life on the Road, v kateri med drugim piše o tem, da je bilo feministično gibanje (pa tudi druga mirovna gibanja) v ZDA uspešno tudi zato, ker so se feministke usedle v avtobuse in potovale od države od države, od dvorane do dvorane, od knjižnice do knjigarne in drugim ženskam govorile o feminizmu, o tem, da se morajo upreti, o njihovih pravicah.
»Če želiš, da te ljudje poslušajo, moraš tudi ti poslušati njih. Če upaš, da bodo ljudje spremenili življenje, moraš vedeti, kako živijo. Če želiš, da te ljudje vidijo, moraš sesti skupaj z njimi in jim pogledati v oči. Na poti po Ameriki sem se naučila, da mediji niso realnost, da je realnost samo realnost.« So ti nomadski načini politike, ki se približuje ljudem, inspiracija za prihodnost, za spremembe?
* * *
A najbolj pomembna stvar, ki se jo je Gloria Steinem naučila od feminizma, je, da je, kot pravi, nenadoma spoznala, da ni nujno, da vsi ljudje živijo enako. Ženske so danes lahko marsikaj! Maude bi si za svojo hčer želela prav to – da ima življenje, kakršno si želi.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
