Sončni otok in lažnivi jaz
02. 04. 2016
V Chanijo in pozneje v Kalyves na zahodnem delu grškega otoka Kreta sem prispel z mešanimi, vendar pitoresknimi občutki; najprej zaradi tega, ker se še nisem otresel pritiskov življenja v getu, kar Priština in Kosovo gotovo sta, zdaj pa prihajam v še eno pomembno Natovo oporišče, otok Kreta, ki je zaradi svoje lege med Evropo in Libijskim morjem izjemnega strateškega pomena.
Kaj počno svetovni kolonizatorji sodobnega časa Američani in Nato, je nekaterim jasno, drugim tega brezjajčna utripalnica ne da vedeti, večinoma pa smo tako ali tako vsi preobremenjeni z lažnim jazom, s katerim korakamo po belem svetu; Kosovci jih imajo recimo za odrešitelje in v Prištini ni bolj čislanega in z ulicami in spomeniki žegnanega naroda, osebno jih imam za uničevalce svobodnega in samosvojega evropskega duha. Ko sem se peljal z letališča v Chaniji proti Kalyvesu, majhnemu turističnemu mestecu, kjer me je čakalo stanovanje, sam se ustavil v pristaniškem kraju Souda. Takoj opazim, da je pristanišče polno Angležev, ki niso turisti, temveč prebivalci otoka, saj naokrog vijugajo s terenskimi vozili, na katerih so registrske tablice z začasno prijavo bivališča. Domačini so Angležem in angleščini izjemno naklonjeni, a ne gre samo za funte, bolj za silo spomina, kaj so za njih žrtvovali angleški vojaki med drugo svetovno vojno. Videti in slišati je, da hvaležnost še vedno obstaja brez ponižnosti in podrejenosti in svetega in nedotakljivega manipulantskega pravila daj-dam, edinega in predvidljivega mota politične trgovine. Souda je bila v drugi svetovni vojni strateška točka vitalnega pomena in tam se je odvila ena največjih kretskih bitk med vojaki Commonwealtha in Nemci; pokopališče oz. spominski center, ki ga imajo tam urejenega zavezniki, prav nič ne spominja na grško ležernost in anarhičnost, saj s svojo lego in filigransko zasnovo sodi med nekaj najlepšega, kar sem videl pokopališkega na svetu in kar je namenjenega rajnkim junakom, večinoma vsem po vrsti komaj polnoletnim mladeničem iz Avstralije, Nove Zelandije in Velike Britanije. Čas se tam primrzne in dodatno ga polepša prazno Sredozemlje, saj Grki danes niso kdo ve kakšni ribiči in jadralci.
Ker je doba obiranja in pobiranja oljk, me je Kreta nehote spomnila na mojo domačo Istro, ki se po več naravnih dimenzijah z lahkoto primerja s Kreto. A je razlika velika, predvsem v miselnosti in načinu življenja, čeprav smo iz istega, mediteranskega testa. Kakor smo mi, Slovani, okuženi z evropskim defetizmom in je modus operandi s fokusom popolnoma pri novcih, tako prebivalci Krete modus vivendi fokusirajo v zemljo in v to, čemur se reče naravno bogastvo. To čuvajo veliko bolj od denarja, in na Kreti se res vidi, da je ta le sredstvo, zemlja, prst, ki nas hrani, pa je sveta. Krečani se nimajo za Grke, prej ti bodo rekli, da so predniki Minojcev, kar je po svoje logična in pametna izbira.
Pozneje, čez nekaj dni, ko sem ležal v postelji v stanovanju v Kalyvesu, mi je na um nakapalo, da ne znamo več imeti svojih življenj, da sta nam narcizem facebookovskega tipa in pozicioniranje v družbi z lažnim jazom popolnoma oprala vizijo, ki pritiče človeku. To je odnos do zemlje, gole zemlje, in do telesa, golega telesa: ko sem prvič razbil avto, en teden nisem mogel spati, ko sem prvič vzel kredit, sem smodil cigareto na cigareto in razmišljal, ali me čaka osebni stečaj ali kakšna podobna nemarščina, zaradi katere te slovenska družba izloči, čeprav si recimo temu dober ali pa vsaj davčno lojalen državljan. In sem v tej bedasti miselnosti zapravil kar nekaj let, čeprav mi nikoli v odrasli dobi ni bilo prizadejano nekaj zares dejansko hudega.
Janis, lastnik nizov stanovanj in hotelov na Kreti, se vozi naokrog z razbitim mercedesom, avto kakor tudi drug živelj parkira na cesti in ga ne zaklepa (parkirnina je redkost), če razbiješ kozarec v njegovi restavraciji, ne bo niti trenil s kotičkom očesa, ničesar prav zares hektično materialnega ni v teh ljudeh, spoštovanje je drugje. In všečno je, da to niso klišeji iz priročnikov za duhovno rast ali rumenega tiska, vemo, kako je s tem in kako se to medi in kipi in razrašča, šviga kvišku kot mesija, kakor se vse bolj polni zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice Polje, ne zaradi resnih in dednih bolezni, temveč zaradi živčnih polomij, ko ljudem kožo in mentalno sliko ustroji družba in sistem, ki se mu ne zmorejo prilagoditi, saj ves čas lažejo sami sebi, ker nimajo jajc, da bi bili taki, kakršni v resnici so.
Občasno si sanje programiram sam in zadnje čase mi pogosto uspeva, če si za to vzamem čas. Večkrat pa mi tudi spodrsne in se zgodi kontra fokusu, ki si ga skušam programirati, preden se veke zaroletajo v nezavedno. Takole je bilo v Kalyvesu: krepko se je že zasvitalo, ležim v hiši nekje v slovenski Istri, ne spim, saj sem se okrog druge ure šele pripeljal iz Ljubljane in takrat večinoma delam do sedme ure zjutraj ali pač dokler koncentracija in volja zmoreta. V vasi so samo tri naseljene hiše, moja in dveh bratov. Brata se že desetletja ne pogovarjata med sabo, me pa eden pozdravlja, drugi pa nič, kakor da me ni. Razlog mi ni znan in me je v teku časa tudi nehal zanimati. Tako pogosto živimo v osamljeni vasi na robu sveta in cele tedne hodimo drug mimo drugega, kakor da sploh nismo živa bitja.
Vendar se je nekega jutra tisti sosed, ki me še nikoli ni pozdravil, po petih letih ojunačil in me posvaril, da sem se pripeljal ob 1.49 ponoči in da mu ne dam miru, on pa hoče miren spanec. Da je bila zemlja, ki jo je pred leti prodal, nekoč njegova in da naj to upoštevam, sicer se bova pogovarjala drugače, ker da je on tudi lovec. Da naj parkiram tam, kjer je označeno v zemljiških knjigah, in nikjer drugje, natančno mi je pokazal, do kod je moje in kaj je njegovo, prisolil je še, da veja moje mimoze štrli na njegov vrt in da mi jo bo porezal in celo posekal, če tega ne bom storil sam. Trik; avto sem parkiral nekaj kilometrov stran v bližini kretenčkovega ata kvazidomoljubnega narcizma Joška Jorasa in se domov odpravil peš, skozi mediteransko ščavje in hrastovje. Šel sem na podstrešje in skozi lino fokusiral vrt. Ni dolgo trajalo. Okrog desete ure zjutraj je nič hudega sluteči sosed vehementno vkorakal na moj vrt, in to celo s pomočjo svoje ponižne in lakajske žene, tiste vrste ženske, ki takoj skloni glavo, če začneš pičkarati ; ta je s škarjami za trto začela striči rožmarin, vrtnice, mimozo, sivko, lovor … Nato sta se še nekaj pomenkovala, zaprla vrata in se odpravila na svoje dvorišče. Tako gre to. Seveda temu sosedu nikoli ne bom omenil tega, saj dokler mi ne dela resne škode, da bi dejansko uničeval moj trud, lahko reže, karkoli je divjega zraslo na mojem vrtu. To je normalen sosedski odnos. In tudi čaj bi mu skuhal, saj svoje malvazije žal nimam, tisto malo grozdja pa mi pojedo ptiči.
Ta banalnost, ki sem jo sanjal na Kreti, je žal tudi resnica in ni bila programirana zvečer; s čim vse se ukvarjamo ljudje? Kajpak največ z lažjo samim sebi, da bi ugajali drugim ali pa jim delali škodo in jih nemara počasi in zanesljivo spravili v podrejeni položaj. Da, postaja mi jasno, kako nekateri preživijo svoj življenjski vek, svoj čas na zemlji, kakor da so nekdo drug. Kakor da jih nikoli ni bilo in so življenje prespali, saj taki zares in v resnici sploh niso. Ko sem to pripovedoval prijateljem Janisu, Funakisu in Sulisu, so se samo smehljali. Ubogo življenje, ki ga oni ne poznajo. Uboga nesproščenost, boga sebičnost in drobnjakarstvo. Da bi me potolažili, kar seveda ni bilo treba, saj me zadeva dejansko ni razburila in sem si dokazal, kar sem pričakoval (v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji in še kje), da sem vajen predvidljivosti človeških karakterjev – kadar gre za negativne dimenzije človeških lastnosti –, so me odpeljali v Frangokastello, čez gorati del Krete med kozami in ovcami na drugo stran k Libijskemu morju. Afrike kajpak ne boste videli, vendar si recite, da sem vam zdi, da jo, z vsemi begunci in diktatorji in sveže natisnjenim ameriškim denarjem in nafto vkup.
Na sončen dan, tu in tam pofrišan z blitzkrieg nevihtami, smo prišli v ta krasen, zabačen kraj, kjer sem si mislil, da ne bom srečal nobenega begunca. A sem se krepko zmotil. V taverni, kjer smo obedovali, smo bili edini gostje, le za mizo na drugi strani, scalnično distanco od morja, je sedel obilen možakar, ki se mi je zdel čudno znan, vendar se mi to dogaja večkrat, celo to, da koga zamenjam s kom drugim in mu veselo ponudim roko. Toda bil je on, D., znani slovenski tajkun in nategun, ki si je tukaj našel svoj dom in navkljub bankrotu in osebnemu stečaju ni bil videti nič kaj ubog. Delal sem se, da ga ne vidim, vendar me je opazil on in kar prisedel in kar naročal težko in oljnato vino, in lastnik me je čudno gledal, kdo ve, v kakšne posle se je D. zapletel na koncu sveta in še to na sončnem otoku. Pa naj kdo reče, da ima slovenska poslovnost mejo, da lovke tvorcev naše države iz devetdesetih ne sežejo v najbolj noro grško vas.
Ko smo se peljali nazaj proti Kalyvesu, me je Funakis vprašal, od kod poznam tega tipa. Odgovoril sem mu, da ga poznam le na ošvrk in iz nekih drobnih opravkov, kaj naj se drugega prenarejam, primerno je, da sodržavljanom v tujini nikoli ne delamo škode; nikoli in nikjer na nobenem literarnem gostovanju v tujini nisem psoval slovenskih avtorjev, če mi gre kdo na jetra, preprosto skomizgnem z rameni in je urejeno, ali pa enostavno rečem, da človeka ne poznam, kar je večinoma res, saj ljudi ne morem ocenjevati na ošvrk, kakor jih večinoma poznam. Trači iz Blatnega dola pri meni ne štejejo, to je pač zabavni program za v betulo.
In mi je Funakis rekel, da on ve zanj in da ga pozna cela Kreta in če je res, da ima na plečih mednarodno tiralico in če je ubežnik? Pa sem se spet izhomotal, da ne vem nič o tem, kaj pa naj? Zanimivo in po svoje strašljivo je, da so D.-ja pred kratkim našli mrtvega v počitniški prikolici, kake tri kilometre proč od mojega zaselka v Istri, smrt ni bila pojasnjena, torej je jasno, kako je bilo. D. je bil klasičen primer človeka, ki nikoli ni in zdaj tudi ne bo postal jaz, ki sem jaz, in čeprav je bil do neke mere spreten goljuf, se je na svoji življenjski poti izkazal kot človek, ki ne da nič nase in veliko na druge, slutil pa je, kje in kako živeti ležerno in po svoji volji. Vendar je zgolj slutil, kje je ta kraj. Vsaj to.
Ampak: vsakega človeka se najde, kadar se ga hoče. Vsakemu lahko prisluškujemo, ga gledamo, kako se hrani, kako seksa, kako karta, kako igra ruleto, kako se laže, kako krade, kako pretepa ženo in otroke, kako sosedu striže mimozo in rožmarin in lovor, vsako skrivanje in skrivnost je v današnjem svetu lahko razkrita, še tako bedasti in nesposobni in neizobraženi raziskovalci in vohuni, ki službujejo pri slovenski Sovi, te lahko zalezujejo in ti ponujajo drobiž za informacije. Zato je treba živeti po svoje in po svobodni volji, le tako si lahko koristen družbi; to, kakšno je danes življenje na Kreti, ve veliko Slovencev, ki pa bolj malo vedo in nič ne naredijo za to, da to ne bi bil samo turizem, temveč vsakdanji življenjski utrip. V tem primeru se življenje izboljša, takoj, brez priročnikov za duhovno rast in koktelja tablet, ne glede na razne dolarje, Nato, Cio in podobna združenja, službe in ustanove, ki navkljub temu, da te skušajo uničiti, danes postajajo že cirkuška točka, ki ne zmore iz normalnega človeka izvabiti niti ciničnega nasmeška več. Kvečjemu hiter odhod s predstave in potem potegneš še vodo in dobro počistiš z metlico. Osnažiti življenje lažnivega jaza in takrat, ko si še živ, postati to, kar si. Da ne bi bil drug in da si drugi ne bi mislili kaj drugega. In zaradi tega ni treba imeti literarnega večera na Kreti.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
