Spolzka kava s skupino Laibach
Foto: Jože Kos Grabar ml.
Ob plakatu za razstavo Laibach Kunst Perspektive
22. 04. 2011
Na mariborskih ulicah (pa tudi drugod po Sloveniji) že dva meseca visijo plakati z vabilom na razstavo Ausstellung / Laibach Kunst / Perspektive / 1980–2011. Na plakatu je osrednje mesto namenjeno beli skodelici s črnim kljukastim križem – nacistično svastiko. Glede na znane pomene tega simbola je bil vsak mimoidoči pozvan, da o sporočilih plakata vsaj malo razmisli.
»Psihološki vir motivacije za tvorbo takšnega plakata je lahko tudi prezir, vzvišenost, oblastnost, podrejanje drugih lastni samozvani (mišljenjski, nazorski, družbeni) poziciji ali pa vsaj odnos do drugih v smislu "požvižgam-se-na-vaše-(ničevo)-mnenje".«
Na plakatu je pod skodelico napisano »Umetnostna galerija Maribor / 24. februar–17. april 2011«, na dnu plakata pa so poleg galerije navedene še druge organizacije, ki so razstavo podprle: ministrstvo za kulturo, Mestna občina Maribor, Nova kreditna banka Maribor in Europlakat.
Večina besed na plakatu je v tujem jeziku, nemščini, manjši del pa v domačem jeziku, slovenščini. Barve plakata so nekako puščobne, nič živahne. Iz bele skodelice se ne kadi in je po vsem sodeč prazna. »Kaj neki je umetnik hotel reči?« se nehote vprašamo ob pogledu na plakat. Saj je vendar očitno, da ne gre za povabilo v novo mariborsko kavarno, imenovano Laibach Kunst. Del sporočil na plakatu je torej dvoumen in (pol)prikrit. A kako in zakaj?
I.
V zvezi z začrtanim problemom se velja spričo njene izpostavljenosti na plakatu najprej posvetiti skodelici z nacistično svastiko. Na kaj bi lahko takšna skodelica spominjala? Na Cankarjevo črtico o skodelici kave zagotovo ne. Na skodelico kave na sliki kofetarice, delu slikarke Ivane Kobilce, tudi ne. Prav tako ne na skodelico kave, ki je bila pred časom osrednji razpoznavni znak spletnih strani slovenskega ministrstva za kulturo. Upodobitev skodelice na plakatu pa bi lahko spominjala na izdelek nacistične uporabne umetnosti, ki je razstavljen v muzeju eksponatov iz obdobja nacizma, ali na del vitrine v skriti sobi ostarelega nacista, ki k sebi vabi le zaupne prijatelje.
Večina besednih vsebin plakata je jasno pripovedna, velja pa se pomuditi pri besedi Perspektive. Ta je množinska oblika besede perspektiva, ki ima v slovenščini naslednje pomene: (a) kar nakazuje dober razplet, kar obeta, kar vzbuja upanje; (b) vtis zmanjševanja oddaljenih predmetov in njihovo stekanje v točko; (c) vidik, zorni kot, položaj pri opazovanju. Beseda perspektive je tudi »nemška« različica »slovenske« besede perspektiva in ima v osnovi enake pomene. Ta beseda v kombinaciji z nacistično svastiko na skodelici in z logotipom slovenskega ministrstva za kulturo, odtisnjenim na dnu plakata, tvori naslednji možni združeni pomen: »Dragi slovenski državljani! Naša perspektiva, obet, pozitivno pričakovanje je v tistem, kar simbolizira nemška nacistična svastika!« Hm.
Če upoštevamo zgoraj navedeno asociacijo na skodelico v vitrini ostarelega nacista, si lahko plakat razlagamo tako, da je njegov opazovalec tarča (Laibachove) sugestije, naj svoj pogled poistoveti z razneženo nostalgičnim pogledom ostarelega nacista na njegovo naci-skodelico. Ta sugestija lahko v opazovalcu plakata vzbudi enega od naslednjih možnih učinkov: pri protinacistu odpor, razburjenje, jezo (v smislu »Hej, plakat, ti zveruh in baraba, zakaj mi vsiljuješ misli in čustva nacista?«); pri (neo)nacistu oz. simpatizerju (neo)nacizma pritrjevanje, zadovoljstvo, ugodje (v smislu »Hej, dragi plakat, kako lepo, da si se pojavil na ulicah našega, v bistvu (pro)nemškega mesta!«); pri anacistu, tj. opazovalcu plakata, ki je glede nacizma nazorsko neopredeljen, neizoblikovan ali nepoučen, pa negotovost in spraševanje (v smislu »Hej, nejasni plakat, kaj mi hočeš povedati?«).
»Obravnavani plakat s svojimi dvoumnimi pomeni in neizraženostjo negativnega stališča do nacizma kaže na tisto značilnost aktualnega slovenskega prostora, ki bi jo lahko opisali z besedno zvezo »vse gre skozi«.«
II.
Glede na to, da plakat vabi na razstavo del politično-umetniške skupine Laibach, se zastavlja vprašanje, zakaj skupina na plakat ni namestila svojega znaka, črnega križa v zobatem kolesu, temveč znak nekoga drugega, nacistično svastiko. To dejanje namreč ni »logično« – saj vendar plakat vabi na razstavo del skupine Laibach in ne na razstavo del (neo)nacistov oz. umetnikov, ki so simpatizerji (neo)nacizma. Izbor svastike bi bil »logičen« le ob diskutabilni oz. težje dokazljivi interpretaciji, da je skupina Laibach simpatizer (neo)nacizma. Prvo od možnih pojasnil za izbiro nacistične svastike namesto Laibachovega znaka je, da hoče skupina z njim opozoriti na lastno razstavo s pomensko bolj »močnim«, bolj »kričavim«, večjo pozornost vzbujajočim propagandnim simbolom. Druga možnost je, da hoče skupina z nacistično svastiko pri opazovalcu plakata doseči miselni in čustveni odziv, razglabljanje, spraševanje ipd. Tretji potencialni odgovor je, da je Laibach v prvi vrsti hotel »uporabiti« okoliščino, da v času razstave mineva sedemdeset let od napada nacistične Nemčije in njenih italijanskih, madžarskih in bolgarskih zaveznikov na Kraljevino Jugoslavijo in s tem tudi na slovensko ozemlje. V okviru tretjega odgovora je možnih več interpretacijskih različic, in sicer, da je Laibach hotel na krvavi šestoaprilski naci-fašistični napad (a) zgolj spomniti; (b) nanj svarilno opozoriti; (c) obletnico napada počastiti. Poleg naštetih treh zagotovo obstaja še kakšen dodatni možni odgovor na vprašanje o izboru osrednjega likovnega simbola za plakat. A iz samega plakata ni docela razvidno, za katero od prej navedenih ali morebitnih drugih interpretacijskih možnosti se naj opazovalec plakata odloči.
Kot iz povedanega izhaja, so možne tudi takšne interpretacije sporočilnosti plakata, ki pri opazovalcu plakata vzbujajo resne, za avtorje in promotorje plakata kompromitirajoče pomisleke. Da je pri nekaterih opazovalcih plakata dejansko prišlo do takšnih interpretacij, je razvidno iz »likovnih intervencij«, ki so jih bili deležni nekateri od plakatov. Tako je nekdo na primerku plakata, ki »krasi« vhod v Umetnostno galerijo Maribor, nacistično svastiko premazal s črno packo. Zelo zanimivo pri tem je, da vodstvo galerije tako dorisanega plakata ni zamenjalo z »neomadeževano« različico. Morda je tako postopalo zato, ker je – sicer res nenavadno pozno – ugotovilo, da je takšna dodelava plakata pravzaprav imenitna, povsem upravičena.
III.
Pomembna zastavka v zvezi z rabo, prikazovanjem in pogledom na nekje upodobljeno nacistično svastiko sta: (1) opazovalčeva zmožnost empatije (vživljanja, vednosti), ki se nanaša tako na nekdanje in sedanje protagoniste (neo)nacistično usmerjenih nazorov kot tudi na ljudi, ki so (bili) žrtve protagonistov teh nazorov; (2) (ne)kakovost opazovalčevega poznavanja zgodovine, nazorov in delovanja družb(e). Kdor prej omenjene empatije in poznavanja ne premore (v zadostni meri), bo nacistično svastiko bral in/ali uporabljal »lahkotno«, »neobremenjeno«, npr. kot popkulturni znak ali tako kot otrok uporablja svoje igrače. Takšnega človeka običajno ne zanimajo možni družbeni učinki njegovega premalo domišljenega ali nepremišljenega »rokohitrstva« z nacistično svastiko.
S prenekaterimi družbenimi danostmi, med njimi tudi s pojmi, pomeni in simboli, ne moremo ravnati tako, da pri tem ne bi upoštevali njihovih pomembnih razsežnosti – seveda če hočemo biti pri tem do svojega družbenega okolja (so)odgovorni, empatični, vedoči. Upoštevaje to izhodišče je problematično dejanje tisto, pri katerem nekdo uporabi nacistično svastiko v javnem prostoru tako, da pri tem z ničemer ne pokaže ali opozori na pomembne negativne sopomene tega simbola. Še bolj pa je problematično tisto dejanje, ki ta simbol neposredno poveže v prvi vrsti s prijetnostmi – prav s takšnim primerom imamo namreč opravka pri obravnavanem plakatu. Na njem upodobljena skodelica namreč (brez svastike!) asociira predvsem na prijetnosti, kot so pitje kave ali čaja, arome, domačnost, kavarna, pomenek s prijatelji, ličnost skodelice kot lončarskega izdelka ipd.
V problematizirani tip dejanj je vključen redukcionistični prijem, tj. odvzem ali neprikazovanje imanentnih delov obravnavanega objekta oz. subjekta. Tudi v zadevnem primeru načina uporabe nacistične svastike imamo opraviti z redukcijo, tj. z (namernim) odvzemom ključnih pomenskih konotacij svastike – s temi konotacijami so mišljeni nacistični rasizem, imperializem in uničevanje ter predvsem mnogoštevilne nedolžne žrtve nacizma. Ob uporabi trika oz. manipulacije »redukcionizem« pa imamo pri obravnavani plakatno-skodelični rabi svastike opraviti še z vzporednim trikom, in sicer s premišljenim izborom »ustreznih« sopomenov: opazovalcu plakata so namreč v »branje« ponujene samo tiste pomenske konotacije nacistične svastike, ki so (bile) »dobre« ali »prijetne«, a seveda le za pristaše (neo)nacizma ali za do (neo)nacizma strpne ljudi, »nazorske nevtralneže«.
V zvezi z omenjenimi »nevtralneži« in »učenim« zagovarjanjem plakata je treba opozoriti na – tudi na plakatu in v njegovi uradno podprti rabi izraženo – družbeno, nazorsko in vrednostno držo »ne tič ne miš«. Ta drža je spričo preračunljive neopredeljenosti ugodna, varna in koristna za njenega nosilca pri kakršnem koli razpletu družbenih dogodkov. Drža zgodovinsko spominja na držo tistih, ki so jih med naci-fašistično okupacijo v naših krajih imenovali »skrivači«. Ti so s svojo ne-proti-okupatorsko oz. ne-proti-nacistično držo odvzemali del političnega, idejnega, praktično bojnega, legitimizirajočega in simbolnega prostora protiokupatorjem in jim torej (ne)posredno škodili. Nekaj podobnega bi lahko ugotovili tudi za družbene učinke obravnavanega plakata – s svojo izraženo ne-proti-nacistično držo odvzema oziroma oži prostor protinacistični drži. Plakat namreč najširši javnosti med vrsticami sporoča, da v nacizmu ni nič problematičnega, nič slabega, nič »posebnega«.
V zvezi s prej povedanim se zastavlja vprašanje, ali je ob »branju« nacistične ikonografije z vidika »pozitivne« etike in »družbeno konstruktivne« estetike dopustno doživljati užitek, zadovoljstvo, prijetnost? Je kaj takega na mestu, opravičljivo, neobsceno? Plakat namreč k omenjenemu zadovoljstvu napeljuje, ga priporoča. V zgodovinsko podkovanem in nazorsko razgledanem bralcu plakata se to napeljevanje nujno sprevrže v njegovo zaprepadenost, upor, bes. Tak bralec namreč plakat prebere npr. na način »zadovoljen pogled na trupla v nacističnih taboriščih, ki so nagrmadena izza nacistične svastike, ni le možen, temveč je celo priporočljiv«. V bralcu brez ali s siromašno zgodovinsko in/ali nazorsko vednostjo pa do tega vprašanja oz. pomenskega obrata ne more priti – njega plakat ne more ujeziti, pač pa nanj deluje na dobesedni, primarni pripovedni ravni, torej kot nacistična ali nacistično-umetniška propaganda.
»Snovalcem plakata je pomembnejše prikazovati atribute zločincev kot pa njihovih nedolžnih žrtev. Plakat najširši javnosti med vrsticami sporoča, da v nacizmu ni nič problematičnega, nič slabega, nič »posebnega«.«
IV.
Zgoraj omenjena možna interpretacija plakata kot učinkovito »kričavega« načina opozorila na razstavo z eksistencialno-biologističnega zornega kota vsebuje podmeno, da gre pri tem v osnovi za željo po »propagandi lastnih genov«. Ali povedano drugače: z uporabo svastike na plakatu ima skupina Laibach osrednji namen ekonomsko propagandno (EPP) čim bolj učinkovito poročati najširši javnosti o lastnem psiho-socialno-biološkem obstoju, delu, nazoru, vrednotah ... In da hoče s tem omenjeno javnost opozoriti na »nujno potrebo«, da jih ta upošteva, jim odmeri »dolžen« del svojega časa, pozornosti, priznanja in predvsem ter zlasti denarnih vložkov.
Da je (bil) obravnavani politično-umetniški način »propagande lastnih genov« izveden ob pomoči nacistične svastike, torej znaka skrajne medčloveške neenakosti, nestrpnosti, množične morije in genocida, posredno nakazuje na v Laibachovo plakatno propagando vpisano noto brezobzirne napadalnosti, nasilnosti, narcisoidnosti in individualizma. Vse naštete »odlike« se prilegajo s plakatom izraženi neempatiji do izkušnje žrtev nacizma oz. do tega pomembnega dela evropske in občečloveške družbenovrednostne ter simbolne dediščine.
V zvezi z razmišljanjem o razsežnostih motivacije avtorjev obravnavanega načina rabe svastike je možna tudi teza, da so v to motivacijo vpisani »sadistično« intonirani užitki, izraženi skozi provociranje, draženje, »stopanje na žulj« (neki) prevladujoči družbeni vrednoti in pojmovanju. Povedano drugače: psihološki vir motivacije za tvorbo takšnega plakata je lahko tudi prezir, vzvišenost, oblastnost, podrejanje drugih lastni samozvani (mišljenjski, nazorski, družbeni) poziciji ali pa vsaj odnos do drugih v smislu »požvižgam-se-na-vaše-(ničevo)-mnenje«. V zvezi s to tezo se zastavlja vprašanje, koliko je vse to zavestno in nadzorovano dozirani notranji del umetniško-političnega diskurza skupine Laibach in koliko morebitni del psihosocialnih osebnostnih struktur posameznikov, ki skupino sestavljajo.
V zvezi z zgornjim razmišljanjem se poraja širše vprašanje, kakšna neki je (ne)kakovost sinteze misli in čustev tvorcev ter promotorjev zadevnega plakata? Vprašanje je seveda zelo kompleksno, a vsaj del odgovora nanj bi lahko bil naslednji: omenjena (ne)kakovost sinteze njihovih misli in čustev je takšna, da ji je v imenu »politične umetnosti« na plakatu bolj pomembno prikazovati nacistično svastiko kot npr. krematorij v Auschwitzu. Ali povedano drugače: bolj pomembno je prikazovati atribute zločincev kot pa njihovih nedolžnih žrtev.
V.
Obravnavani plakat s svojimi dvoumnimi pomeni in neizraženostjo negativnega stališča do nacizma kaže na tisto značilnost aktualnega mariborskega in slovenskega kulturnopolitičnega ter družbenega prostora, ki bi jo lahko opisali z besedno zvezo »vse gre skozi«. Torej: vse je (etično) možno, dopustno, najširša javnost »požre vse«, kar ji ponudiš ali vsiliš – brez komentarja, nasprotovanja, negodovanja, kakor da ji je za vse vseeno. To je posledica nekakšne splošne vrednostno-nazorske nedodelanosti, nejasnosti kriterijev, idejne izgubljenosti, zmedenosti in anemičnosti. Javna pamet globoko pod pokrovko! Zadevni plakat je pokazatelj, simptom in hkrati eden od generatorjev vsega tega.
Napis Laibach (slovensko Ljubljana) na javno izobešenem plakatu kulturno-umetniško-političnega značaja dandanes v splošnem v Sloveniji ni (več) dojet provokativno – kot je bil spričo svoje okupatorsko-nemške konotacije pri marsikom dojet sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v takratni protifašistični Sloveniji/Jugoslaviji in tudi v Ljubljani, »mestu heroj«. Danes je ta napis v poplavi tujih napisov, ki smo jim priča v tukajšnjem pro-germano-romansko in kapitalistično usmerjenem gospodarskem, kulturnem, občevalnem in fizičnem javnem prostoru slovenskega naroda, pač še en tuji napis več. Morda le s to razliko, da je napis Laibach eden tistih, ki so tej poplavi – pa naj se tega skupina Laibach zaveda ali ne – utirali pot.
VI.
Izhajajoč iz zapisanega lahko sklenemo, da gre pri obravnavanem plakatu po eni možni interpretaciji za pronacistično propagando, po drugi za »pač-neko-uporabo-naci-svastike« in po tretji za opozarjanje pred nacizmom. Tako se zdi, da skupina Laibach opazovalcu svojega plakata govori: »Odloči se za eno ali drugo ali tretjo možnost, nam je vseeno.« In prav ta vseenost je tista, ki upravičeno zaskrbljuje. Opazovalcu plakata namreč sporoča o (hoteni) vrednostni neopredeljenosti, neizoblikovanosti, nezmožnosti ali nezainteresiranosti ustvariti jasno družbenovrednostno sintezo, nauk, cilj, smer, pot. Da je to morda problem skupine Laibach, ni vredno posebne skrbi. Bolj je zaskrbljujoče, da je omenjeno značilnost družbe, v kateri tu in zdaj živimo.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
