Štiri generacije zbirateljev umetnosti
05. 10. 2013
August Thyssen (1842–1926) je bil nemški industrialec, ki se je navduševal nad upodabljajočo umetnostjo.
Z nakupom sedmih marmornih skulptur takrat najbolj slavnega francoskega kiparja Augusta Rodina je začel znamenito zbirko, ki jo je njegov sin Heinrich Thyssen širil in bogatil predvsem s starimi mojstri (ker je ostal likviden celo v kriznih časih med obema vojnama, je znal izkoristiti finančne težave ameriških milijonarjev in evropske aristokracije, ki so bili prisiljeni v prodajo umetnin). Zaradi preteče nevarnosti se je iz Nemčije umaknil v Švico in ob Luganskem jezeru odprl galerijo, kjer je bila družinska zbirka na ogled do začetka druge vojne. V vili Favoriti ga je nasledil sin Hans Heinrich, ki je leta 1949 ponovno odprl razstavne prostore. Zbirko je začel dopolnjevati z impresionisti 19. stoletja, zatem pa se je posvetil nemškemu ekspresionizmu in umetnosti, ki so jo nacisti označili za »izrojeno«. Pozneje ga je navduševala vsa moderna umetnost – od ruske avantgarde in francoskih kubistov do italijanskih futuristov. Ob ugodni priložnosti je kupil velik del ameriške predvojne umetnosti, drugače pa impulzivno kupoval tisto, kar ga je trenutno navdušilo. Vila je za vse sčasoma postala pretesna; začelo se je obdobje posojanja del po vsem svetu.
Družina je od prve razstave v münchenski Pinakoteki leta 1930 svojo zbirko kazala javnosti, ko pa mesto Lugano in kantonska oblast nista bila pripravljena podpreti širitve galerije, se je ta novica razširila na obeh straneh Atlantika in za pridobitev zbirke sta se poleg Američanov zavzemala nemški predsednik Richard von Weizsäcker in britanska premierka Margaret Thatcher. Ko je baron Thyssen z vsemi štirimi otroki podpisal sporazum, da mora po njegovi smrti glavnina zbirke ostati neokrnjena, je leta 1992 v največjem transportu umetnosti po Napoleonovem plenjenju umetnin Švico zapustilo okoli 900 predmetov. Odpeljali so jih v Madrid in Barcelono in po večletnih pogajanjih s fundacijo družine Thyssen-Bornemisza je španska vlada prešla od plačanega najema k odkupu privatne zbirke, ki jo po številu in vrednosti prekaša samo zbirka angleške kraljice Elizabete II. Skrb za uveljavitev zbirke in omogočanje ogleda čim večjemu številu ljudi nista bila le filantropično dejanje, kajti umetnostni trg je trg kot vsi drugi, umetnine pa so dobra naložba. Francesca von Habsburg, pravnukinja Augusta Thyssna, si je kuratorske izkušnje nabirala med domačo zbirko v vili svojega očeta. Ukvarjanje z umetnostjo so leta 1993 nekoliko zavrli poroka s Karlom Habsburškim, najstarejšim sinom zadnjega avstro-ogrskega prestolonaslednika, in rojstva treh otrok, toda že leta 2002 je ustanovila fundacijo Thyssen-Bornemisza Art Contemporary – TBA21. Na Dunaju je fundaciji zagotovila prostor za redno dejavnost in razstave, sicer pa gre kot mecenka in raziskovalka povsod, kamor jo zanese radovednost.
Zbiratelji so dolga leta obiskovali predvsem sejme, kjer pa je ponudba dandanes preširoka in vsebinsko nepregledna. »TBA21 nikoli ni zanimal lov na umetnine po sejmih, in ker nakupovanje nasploh postaja vse hitrejše, zbiranje pa vse manj povezano, smo se odločili za drugačen tempo. Spremljamo postopek dela in iščemo stične točke med različnimi vejami umetnosti, arhitekture in znanosti,« razlaga baronica, ki se tako največkrat odloči za dela po naročilu, pri katerih sodeluje od zamisli naprej. Pri zahtevnih naročilih ni pričakovati velikih dobičkov, zato se je treba odreči utečenim načinom trgovanja in najti rešitve, kot so izposoja ali najem. Tako je bila Legenda, videoinstalacija južnoafriške umetnice Candice Breitz (trideset monitorjev s pojočimi privrženci Boba Marleyja), na ogled tako v londonski White Cube kot v Kingstonu na Jamajki in je na turneji že vrsto let. Medtem ko so nekatera dela na ogled na vseh koncih sveta, se zbirka širi, saj petnajst umetnikov spremljajo na daljši rok. Sčasoma so se v ateljeju dunajskega parka Augarten oblikovali inovativni kuratorski pristopi, ki jih razen na rednih razstavah predstavljajo tudi na bližnji zelenici. Pod imenom ephemeropterae 2013 letos potekajo izvrstni petkovi večeri poezije, literature in performansa s poudarkom na besedi in slavnih nastopajočih. Vstopnine ni in v mestu ni videti plakatov, ki bi vabili na kraj, o katerem predsedujoča pove: »Na tem izjemnem prostoru lahko zbirko prikazujemo, kot je treba; lahko se posvečamo umetnikom, s katerimi smo tesneje povezani. Deset let dela pomeni deset let spremljanja posameznih ustvarjalcev in vsaka razstava poskuša biti prikaz njihovega celotnega razvoja. Vedno so nas privlačili veliki prostori; nismo tako navdušeni nad White Cube, raje gledamo, kako dela nastajajo v svojem vsebinskem kontekstu in času.« Samostojne razstave so tudi priložnost za predstavitev kakšnega od umetnikovih soustvarjalcev, saj »dela po naročilu omogočajo združevanje in iskanje novega«, je prepričana mecenka, ki nadvse rada povezuje likovnike z glasbeniki ali arhitekte z znanstveniki.
Namesto še enega velikega muzeja Thyssen-Bornemisza sta Francesci von Habsburg za zdaj ljubši mobilnost in nestalnost, kar je tudi značilnost umetniških paviljonov, ki na specifičnih lokacijah postanejo del javnega prostora. Prvi tak paviljon po naročilu sta ustvarila svetlobni umetnik Olafur Eliasson in arhitekt David Adjaje, po predstavitvi na 51. beneškem likovnem bienalu je našel svoje mesto na dalmatinskem otoku Lopud. Dopustniki tam dan in noč zrejo proti neizmernemu morskemu horizontu, na oljčnem griču pa v paviljonu Your Black Horizon doživijo umetniško interpretacijo svoje izkušnje. Povsem drugačen, dvajsettonski »antipaviljon« The Morning Line si je zamislil umetnik Matthew Ritchie. Po predstavitvi na arhitekturnem bienalu je skulptura stala v Sevilli, Istanbulu in skoraj dve leti na ploščadi ob Visokem vodometu na Dunaju. Meščani, navdušeni nad instalacijo zvočnih prostorov sodobne eksperimentalne glasbe, so bili prepričani, da tja tudi sodi. Toda peticija mestni upravi ni obrodila sadov, konstrukcija je zdaj zasidrana pred Centrom za umetnost in medijske tehnologije v Karlsruheju. Habsburgova je prepričana, da je javni prostor »pomemben zato, ker dosežeš drugačno skupino ljudi. V tem primeru dejansko nagovarjaš otroke, starše, sprehajalce psov, mame ... Ko sem na javnem prostoru priredila koncert v The Morning Line, sem ljudem predstavila glasbo, ki je doslej še niso slišali ali jo komaj poznajo. Intenzivno so prisluhnili nečemu, za kar ni bilo treba kupiti vstopnic ali oditi na koncert. Tako lahko predstaviš nove zamisli. Umetnost bi rada naredila dostopnejšo, kar bi pomagalo ljudem razmeti, kako pomemben del našega življenja je. Vsakdo hoče trgovati z umetnostjo, filantropski čut ostaja v ozadju.« Veliko aktivnosti TBA21 ima socialno, politično ali okoljsko noto. Von Habsburgova sama pozorno spremlja razmere v kurdski skupnosti v Turčiji. Vse to vidi kot del svojega življenja in dela, ki »je od vsega začetka pomenilo odpiranje svetu umetnosti«.
Piratska akademija
Eden od stebrov dejavnosti TBA21 je manj znana »piratska akademija«: ladja Dardanelle pluje po morjih z znanstveniki, raziskovalci in umetniki na krovu. Teme in področja raziskav, pri katerih sodelujejo različne univerze, umetniške institucije, pomorska raziskovalna središča, muzeji in naravovarstvene organizacije od vsepovsod, so ogroženost koralnih grebenov in posameznih vrst, ribištvo, pomen biološke raznovrstnosti, življenje obmorskega prebivalstva …
Med letošnjimi raziskavami zvokov v Karibskem morju so snemali vse, kar prihaja iz morskih globin: vzdihovanje kitov, tleskanje delfinov, škrtanje rakov, zvočne značilnosti potresnih sunkov in vetra na površini morja. S tem so prispevali k razvoju na določenih področjih znanosti, oblikovalcem zvoka pa širili izkustva. Morja in otoki baronico von Habsburg posebno privlačijo, že vrsto let na otoku Lopud nadzoruje obnovo frančiškanskega samostana, ki ji ga je uspelo dobiti v zakup od krajevne oblasti. »Tu prirejamo delavnice, v prenovljenem objektu bomo imeli razstave, v utrdbi za samostanom si zamišljam manjši filmski festival. Želim obuditi tamkajšnje kulturno življenje,« pravi. Sodelovanje s hrvaško občinsko upravo je uspešno, še pomembnejši so dobri odnosi z domačini. Podobno navezana je na Jamajko, vendar je tam težje, saj vlada ne kaže tolikšnega razumevanja za umetniška prizadevanja evropske »princese«. Jedro dejavnosti predstavlja zbirka, kjer izstopajo ženska imena – Jenny Holzer, Janett Cardiff, Sarah Lucas, Šejla Kamerić, Sharon Lockhart, Annete Kelm, Tracey Emin, Kristina Leko, Francesca Woodman ... TBA21 redno sodeluje s Sanjo Iveković, Marino Abramović, Candice Breitz, Jano Winderen, Renato Poljak in drugimi ustvarjalkami, s čimer ne zapolnjuje le vrzeli, temveč poskuša najti nova razmerja do prevladujočega statusa kolegov.
Na tematskih pogovorih beseda teče o vprašanjih, ki se porajajo ob naročilih, denimo o revolucionarnih znanstvenih raziskavah, kakršne potekajo v švicarskem CERNU, o tehničnih aspektih izvajanja elektro-akustične glasbe v specifičnih prostorih ipd. Sprva so bili odprti za javnost, po novem pa smejo sodelovati samo aktivni razpravljavci, zato so sodelujoči pri enem pogovoru največkrat občinstvo pri naslednjem, kar gotovo sprosti vzdušje in omogoča svobodnejše izražanje misli. Francesca von Habsburg še dodaja: »Če imate občinstvo, ki samo posluša, se ostali ne odprejo. Poleg tega nočemo predstavitev v Powerpointu, kajti znanstveniki, politiki, celo umetniki, vsi, ki so povabljeni na predavanja, zdaj redno prinašajo vnaprej pripravljene predstavitve in jih potem samo malo prilagodijo. Zato sem to prepovedala. O svojem delu lahko govoriš tudi brez takšnih pripomočkov.« Prvih deset let TBA21 je minilo v hitrem razvoju nosilnih stebrov in vsega, kar se vrti okoli njih, ter v iskanju pozicij na trgu, kjer Francesca von Habsburg ni edina, ki ji je ljubše zbiranje umetnosti po naročilih. Prednosti, kot so tradicija, izkušnje in znano ime, so očitne, v naslednjem desetletju, najpozneje pa ob predaji naslednikom, bodo jasni dosežki in pomen prizadevanj ene vidnejših mecenk našega časa.
Pogledi, let. 4, št. 18, 25. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Kultura in mediji:
|
komentarjev: 1
05.10.2013 Prispevki avtorja
Kultura in mediji:
|
komentarjev: 1
05.10.2013 Dialogi:
|
komentarjev: 1
03.03.2014 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
