Svobodnjaški duh v primežu slovenskega paradoksa
Peter Vodopivec: Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2013, 162 str., 15 €
21. 03. 2014
Ta nepristranska zgodovinarjeva pripoved razkriva prenekatere neprijetne – in zato največkrat vešče prikrite, zamolčane ali vsaj na rob zgodovinskega interesa potisnjene – podrobnosti, neprijazne lastnosti in mišljenjske in vedênjske značilnosti tradicionalne slovenske formae mentis v soočenju z drugačnim, tujim, neprivajenim …
Na prvi pogled se nemara zdi, da dvojezična (slovensko-francoska) knjižica priznanega slovenskega zgodovinarja dr. Petra Vodopivca z naslovom Francoski inštitut v Ljubljani 1921–1947 govori o tematsko dovolj specialnem in časovno ozko zamejenem poglavju s področja francosko-slovenskih kulturnih stikov in ob tem nekolikanj razgrne tudi ozadja kočljivih, nelagodnih, za koga celo »nevarnih« ideološko-političnih razmerij med tedanjimi jugoslovanskimi (in še posebej slovenskimi) državnimi oblastmi in francoskimi interesnimi prizadevanji za večjo kulturno, gospodarsko in – čemu tudi ne? – politično prisotnost in vpliv na sicer tradicionalno nemško zaznamovanem duhovno-gospodarskem prostoru nekdanjih Ilirskih provinc sredi prejšnjega stoletja (v zagatnih letih naraščajoče fašistične in nacistične nevarnosti neposredno pred drugo svetovno vojno in v prvih, pri nas še zlasti burnih in prevratnih povojnih letih) in bi zato mogla zanimati le peščico preostalih frankofilskih zanesenjakov in zvestih ljubiteljev francoskega jezika in literature na Slovenskem. Vendar videz – kot ponavadi – vara!
Stvarna, objektivna, nepristranska, znanstveno distancirana zgodovinarjeva pripoved (oprta na bogato arhivsko in dokumentarno gradivo – kolikor ga je za povojno obdobje štiridesetih in petdesetih let v arhivih nekdanje UDV ostalo ohranjenega – in pričevanje ene ključnih protagonistk tedanjega dogajanja, francistke in bibliotekarke gospe Radojke Vrančič) o relativno kratkotrajni, čeravno dovolj razburljivi epizodi delovanja Francoskega inštituta v Ljubljani med letoma 1921 in 1947 nam skozi usodo njegove osrednje direktorske postave, Jean-Yvesa Lacroixa, ki je inštitutu načeloval med letoma 1932 in (s prekinitvijo v času vojne) 1947, razkriva veliko globlje in širše zgodovinske in socialne, posamične in skupinske vzroke, silnice in razsežnosti takratnega prelomnega političnega, kulturnega, idejnega in duhovnega dogajanja na Slovenskem in hkrati objavlja prenekatere neprijetne – in zato največkrat vešče prikrite, zamolčane ali vsaj na rob zgodovinskega interesa potisnjene – podrobnosti, neprijazne lastnosti in mišljenjske in vedênjske značilnosti tradicionalne slovenske formae mentis v soočenju z drugačnim, tujim, neprivajenim …
Ljudsko-frontovski »frajgajst«
V nepolnih petnajstih letih, kolikor mu jih je bilo odmerjeno službovati kot lektorju za francoski jezik in literaturo na ljubljanski Univerzi in direktorju Francoskega inštituta, je Jean-Yves Lacroix izkusil in prehodil svoj slovenski križev pot od navdušenega sprejema in blage naklonjenosti v krogu predvojnih liberalnih političnih veljakov, meščanskih izobražencev, prostozidarskih razsvetljencev, prokomunističnih simpatizerjev, levičarskih antidogmatikov in svobodomislecev kar tako – izpričana frankofilija je bila v teh krajih tudi svojevrstno znamenje odpora zoper italijanski fašizem in nemški nacizem, ki sta se v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja zlovešče zgrinjala nad evropskim obzorjem – do ozkosrčne zamerljivosti in zapečkarske nazorske zavrnitve iz konservativnih katoliških vrst v predvojnem obdobju, pa vse do licemernega molka, dogmatske nestrpnosti in enoumja zmagovite komunistične nomenklature, ki je po prevzemu oblasti čez noč pozabila na predvojno prijateljstvo in neštevilne usluge, ki jih je izpričani levičar, neortodoksni marksist in simpatizer jugoslovanske partizanske résistence ter zagovornik – in po svojih skromnih prevajalskih močeh tudi podpornik – slovenskih ozemeljskih interesov v pogajanjih okrog razmejitvene črte z Italijo prispeval k »naši stvari«, in se ga na prav nečeden, poniglav, zaplotniški način ob prvi priložnosti nečastno odkrižala.
»Za človeka takšnih lastnosti, kakršne je Lacroixu v svojem ovaduškem poročilu naprtil prizadevni Piette, v povojni slovenski revolucionarni srenji, ki si je zadala preoblikovati svet in skovati novega Človeka, pač ni bilo prostora.«
Lacroixu ob prihodu v Ljubljano ni bilo treba orati ledine, med slovenskim liberalnim izobraženstvom je že prej vladalo precejšnje zanimanje za francosko kulturo in civilizacijo, o čemer med drugim priča nenavadno veliko število in razvejenost vsakršnih francoskih krožkov, ki so v času med obema vojnama delovali po številnih slovenskih mestih, ne le v Ljubljani in Mariboru; s prihodom tega naprednjaškega »frajgajsta«, ljudsko-frontovskega simpatizerja in poznavalca sodobne francoske umetnosti pa so se navdušenju nad francoščino, njenim kulturnim izročilom in še zlasti modernim leposlovjem – pod vse večjim pritiskom totalitarne pameti, ki je pljuskala čez meje tretjega rajha in sosednje Italije – pridružile še politične simpatije za republikanske vrednote svobode, enakosti in bratstva. Francoski inštitut v Ljubljani je v drugi polovici tridesetih let postal eno od žarišč antifašističnega mišljenja, svobodomiselno središče in gojišče odprtega dialoga in relevantnih debat o najbolj aktualnih družbenih, kulturnih, zgodovinskih, idejnih, nazorskih in političnih vprašanjih tedanjega časa.
Bolj ali manj zvesti sopotniki
Nemara ne bo odveč, če naštejemo vsaj nekaj znamenitih imen, ki so bolj ali manj redno zahajala na predavanja in pogovore v Inštitutu ali si izposojala knjige iz njegove bogate knjižnice (ki jo je s finančnimi sredstvi francoske vlade pridno pomagal zalagati in izpopolnjevati prav kulturno in estetsko razgledani in pretanjeni direktor), saj nam njihov idejno barvit in politično pester spisek dovolj zgovorno kaže vso duhovno širino, institucionalno odprtost, nazorsko strpnost in mišljenjsko pluralnost ustanove, kakor jo je utemeljil in vodil Jean-Yves Lacroix: Dinko Puc, Albert Kramer, Vladimir Ravnihar, Boris Furlan, Stanko Leben, Izidor Cankar, Fran Zwitter, Josip Vidmar, Oton Župančič, Ferdo in Juš Kozak, Ciril Kosmač, Vera Albreht in Lili Novy, Vito Kraigher, Joža Vilfan, Dolfe Vogelnik, Vera Hreščak, Marica Dekleva, Alfred Šerko, Črtomir Nagode, Branko Vrčon, Dragotin Hribar in številni drugi. Spisek je avtor, dr. Peter Vodopivec, deloma sestavil tudi na podlagi pisnega pričevanja ene od stalnejših obiskovalk inštituta, nesrečne pedagoginje in predvojne komunistke Angele Vode, ki je morala še v letu 1951 – se pravi štiri leta po Lacroixovem »tihem izgonu« in zaprtju Francoskega inštituta (sic!) – za Upravo državne varnosti v rajhenburškem zaporu pisati poročila o dogajanjih in pogovorih na predavanjih in družabnih večerih, ki sta jih prirejala francoski konzulat in Lacroixov Inštitut.
Pozornemu očesu seveda ne bodo ušla nekatera imena, ki so se v prvih burnih letih po komunističnem prevzemu oblasti na Slovenskem kmalu znašla na spisku politično sumljivih, nezaželenih in celo sovražnega delovanja obtoženih (in v številnih primerih tudi na najhujše kazni obsojenih in eksekutiranih) oseb. Paradoks slepega nemira zgodovine, kot bi rekel eden Lacroixovih bližnjih znancev, pesnik Edvard Kocbek, tudi sam svojevrstni padli angel revolucije, je hotel, da se je imel preverjeni slovenofil in odkrito levičarski naprednjak in medvojni glasni zagovornik jugoslovanskega narodnoosvobodilnega odpora v francoskih rezistenčnih medijih Jean-Yves Lacroix prav prijateljski zvestobi tem predvojnim sopotnikom, znancem in sodelavcem, ki jih je nova komunistična oblast brez krivde krive stigmatizirala in anatemizirala, v veliki meri zahvaliti, da so neki drugi nekdanji idejni simpatizerji in progresivni sopotniki iz Inštitutovih predvojnih let – ki so se čez noč preobrazili v zmagovite tovariše – tudi njemu prilepili etiketo persona non grata.
Ker je torej »frajgajstovski« ravnatelj tudi po vrnitvi v Ljubljano leta 1946 poskušal neizključujoče in nepristransko ohraniti in vzdrževati stike in prijateljske vezi z vsemi predvojnimi prijatelji in simpatizerji, se je ne kriv ne dolžen znašel v precepu slovenskega povojnega političnega protislovja: prenekateri med njegovimi znanci so se po zmagoviti revoluciji znašli na strani zmagovalcev, se pravi oblastnikov, spet drugi so se po volji zgodovine znašli na drugi strani barikade, med opozicionalci in nevarnimi »notranjimi sovražniki«. In izkusil je vso poniglavost, ozkosrčnost, ekskluzivnost, zatohlost in togo sektaštvo slovenske politične pameti, ki je marksistično misel kot svobodno in odprto znanstveno kritiko družbenih in zgodovinskih procesov zamenjala z dogmatično veroizpovedjo – kot je sam pronicljivo zapisal v razočaranem, bridko zbadljivem poslovilnem pismu predsedniku Prezidija ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije Josipu Vidmarju tik pred odhodom iz Slovenije, 16. decembra 1947 –, vero pa namesto doktorjem in duhovnikom prepustila v roke nestrpnim in robatim cerkovnikom, da so v njej prevladali »avtoriteta, pekel in inkvizicija«.
Čeravno se je s svojim antiklerikalizmom in neskritim levičarstvom hudo zameril katoliški strani, ki ga je v svojem glasilu Straža v viharju še leta 1939 ovajala, češ da »kot nevaren boljševik hrani francoske štipendije le za komuniste«, je postal zavoljo obnovljenih prijateljskih stikov s komunističnimi oporečniki (s t. i. meščansko reakcijo, razvpitimi gnilimi liberalnimi buržuji in arbitrarno razglašenimi sovražnimi agenti) v očeh svojih še dovčerajšnjih ideoloških simpatizerjev in nazorskih tovarišev, ki so medtem vzeli v roke vse vzvode moči in vajeti absolutne oblasti, naenkrat sumljiv, nevaren in nezaželen. Za vrat so mu obesili udbovske špiclje in ovaduhe, budno so nadzirali delovanje Francoskega inštituta in preverjali obiskovalce njegove knjižnice, med najzvestejšimi sodelavci so iskali zaupnike, z zaslišanji in preiskavami nadlegovali uslužbence Inštituta, na vse pretege so se, skratka, trudili, da bi mu mogli naprtiti in dokazati protisocialistične ideje, protijugoslovansko zarotništvo, obveščevalno vohunjenje, kakršno koli že sovražno delovanje.
»Knjižica Petra Vodopivca prerašča v univerzalno veljavno, čeprav zato nič manj bridko in hkrati malce smešno pripoved o naši vekomajšnji pritlehnosti, zadrtosti, ozkosrčnosti in samozadostnosti, ki v svoji čistunski sredi ne prenesejo uživaškega duha.«
Popolna podoba narodovega sovražnika
Kako pritlehno, maliciozno in arbitrarno, kako samovoljno, izmišljeno in z nikakršnimi otipljivimi argumenti in stvarnimi dokazih podprto, kako drobnjakarsko, ozkosrčno in zaplankano je bilo nezaupanje novopečenih oblastnikov do še včerajšnjega sopotnika in dobrodošlega zaveznika v antifašističnem in protiklerikalnem boju, najbolje dokazuje tragikomična prigoda enega osrednjih udbovskih zaupnikov, ki je bil zadolžen za Francoski inštitut in za njegovega direktorja, izkušnja agenta pod kodnim imenom Piette, za katerim se je skrival kasnejši znani slovenski pisatelj Jože Javoršek. Ta je bil dovolj inteligenten, da je vedel in svoje delodajalce tudi vestno opozarjal, da je pretirani in grobi ovaduški nadzor nad Lacroixom kontraproduktiven, zato je svetoval subtilnejši pristop: opazovani naj se počuti kolikor je le mogoče svobodnega, pa se bo slej ko prej razkrila prava narava njegovega poslanstva med Slovenci! V pomanjkanju kakršnih koli oprijemljivih indicev, kaj šele dokazov o Lacroixovem domnevnem sovražnem razpoloženju do novega režima v Ljudski republiki Sloveniji – še več, Piette sam poroča, da je bil Lacroix pred vojno »kritičen do režima v Jugoslaviji« in da je »spravil v Pariz skoraj same napredne ljudi« ter »ilegalcem oskrbel potrebne dokumente«, »pozitivno« pa naj bi bilo tudi njegovo delo v Inštitutu po vrnitvi leta 1946, saj naj bi pridobival »samo politično neoporečne knjige«, med njegovimi obiskovalci in sodelavci pa so bili ljudje, ki se v času »NOB niso kompromitirali« – se je zaupnik zatekel k preizkušeni ovaduški metodi, k moralno-značajski kleveti; namesto z ideološkimi zastranitvami in partijsko-političnimi stranpotmi in odkloni s »prave linije« je svojim naročnikom postregel z moralističnim zgražanjem nad Lacroixovim svobodnjaškim značajem in vedênjem. Tako je v poročilu Državni varnosti decembra 1946 Lacroixa označil za zvitega, lažnivega, »avanturista, častihlepneža, ženskarja in uživača …, ki ljubi predvsem ljudi«, ki mu lahko izpolnijo njegove želje, ki so »anarhisti, kot je on,« ter »duhoviti« in »podkovani v literaturi in splošnih zadevah, ki se tičejo Francije«. Javoršek je sestavil kompleten seznam »naglavnih grehov«, ki jih je na Slovenskem od nekdaj mogoče in priporočljivo naprtiti zoprniku, ki se ga (iz tega ali onega razloga) želimo odkrižati, zlasti če je tujega rodu: zvitost, lažnivost, avanturizem, častihlepnost, uživaštvo, ženskarjenje pač sodijo v železni repertoar in tradicionalni arzenal »verodostojnih« dokazov za moralno in osebnostno diskvalifikacijo nevšečnega osebka; če pa k temu dodamo še anarhizem in – bognedaj! – duhovitost in podkovanost v literaturi pa ščepec francoskega esprija, dobimo popolno podobo narodovega sovražnika par excellence!
In s čim si je nesrečni direktor Francoskega inštituta nakopal tolikšno ogorčenje in zamero pri oblastnih dušebrižnikih tedanjega burnega časa? Navkljub svoji nesporni pripadnosti republikanskim idejam socialne enakosti in bratstva med ljudmi, navzlic navdušenju za ljudsko-frontno politiko Bloomovih socialistov v Franciji druge polovice tridesetih let in kljub jasni in glasni opori na Sovjetsko zvezo kot najčvrstejši steber antifašističnega odpora pred in med drugo svetovno vojno, je Lacroix ohranil intelektualno distanco do marksistične ideologije kot udejanjene dogmatične prakse v deželah »ljudskih demokracij« v Vzhodni Evropi s SZ na čelu. Za vsakršno novo, pravičnejšo družbeno ureditev prihodnosti je v članku Francija in čut za mero iz leta 1934 terjal nujni odmerek kritičnega duha, »brez katerega je Leviathan le še slepa pošast«. »V tej novi družbi je potreben čut za mero in vsi njegovi prijazni spremljevalci: čut za ironijo, zavest, da grešite zoper duha, če ste preresni, umetnost, kako uravnovesiti skrajnosti, božanska skromnost in metafizični skepticizem, ki se tako sijajno druži z umetnostjo dejanja.«
Vse to pa so atributi, ki so v nepomirljivem nasprotju s čednostmi, ki naj po tukajšnjem domačijskem prepričanju krasijo vsakogar, ki se peča s politiko, družbo in zgodovino: kritičen duh, ironična distanca, smisel za humor, zavestno preseganje bipolarnih skrajnosti, samoomejitev, metodična skepsa in dvom v avtoritete so za kleno slovensko pamet pač nezdružljivi z mišljenjem in ravnanjem, ki imata za svoj predmet in cilj urejanje javnih zadev, se pravi družbe in države. Za človeka takšnih lastnosti, kakršne je Lacroixu v svojem ovaduškem poročilu naprtil prizadevni Piette, v povojni slovenski revolucionarni srenji, ki si je zadala preoblikovati svet in skovati novega Človeka, pač ni bilo prostora. Uživaški »frajgajst«, ki je sam zase zapisal, da »ne prenese, če kdo preveč zares jemlje teorijo«, in da »se, namesto da bi otepal suho slamo te ali one doktrine, raje druži s prijatelji in še raje s prijateljicami«, in še, da ga »ob enoglasnem zborovskem petju vsakič prime, da bi zaplaval proti toku«, svobodno misleči individualist in kritični intelektualec pa duhovit dvomljivec in zbadljiv komentator se je bil že takoj ob prihodu v Ljubljano zameril ozkosrčnim zadrtežem in klerikalnim tercialkam v katoliškem taboru, nič manjše zamere pa si, vpadljivi bonvivan sredi zapovedane revolucionarne askeze, ni s svojo pokončno, zvesto in ljubeznivo prijateljsko držo nakopal niti pri varuhih edine prave Resnice v svetišču Zgodovine, kamor nikdar ne pade niti senčica skepse ali dvoma, pri brezmadežnih in nezmotljivih inženirjih duš in klenih kovačih novega, zresnjenega in nevprašljivega sveta.
Lacroixu niti ob žalostnem slovesu od dežele, ki jo je sprejel za svojo drugo domovino in ki mu je tako mačehovsko vračala ljubezen, da mu niti ob tej expulsion déguisée (prikritem izgonu) ni upala naravnost pogledati v obraz in mu iz oči v oči zabrusiti svojih očitkov in po moško utemeljiti krivične obtožnice, ni zmanjkalo smisla za humor in kančka francoske duhovitosti. Ne brez grenke ironije je v že omenjenem poslovilnem pismu Josipu Vidmarju ugotavljal, da so »klerofašisti lahko po osmih letih zadovoljni«, ker odhaja »nevaren boljševik«, hkrati pa je duhovito pripomnil, da ga na cesto meče direktor hotela Slon, »čeprav sem bil miren in pri plačilih reden gost … Francoski inštitut pa je bil razpuščen na zahtevo predsednika odbora, častnika francoske legije časti (Otona Župančiča, op. p.).« Njegovemu pronicljivemu očesu tudi ni ušlo: »Dovolite mi,« piše v omenjenem pismu, »da vam rečem, da ste ohranili mnogo klerikalnih potez in je v Sloveniji še čutiti sutano. Stari nasprotnik klerikalcev, kot sem, vam bom ponovil verz materialističnega pesnika Lukrecija: Tantum religio potuit suadere malorum.« Zato je povsem upravičeno sklenil, da »ozadje vsega tega« presega njegov osebni primer.
In zato tudi knjižica Petra Vodopivca o usodi Francoskega inštituta in njegovega »prikrito izgnanega« direktorja Jean-Yvesa Lacroixa ni le epizodna zgodba neke tuje kulturne institucije v slovenskem duhovnem prostoru v nekem konkretnem zgodovinskem trenutku, temveč prerašča v univerzalno veljavno, čeprav zato nič manj bridko in hkrati malce smešno pripoved o naši vekomajšnji pritlehnosti, zadrtosti, ozkosrčnosti in samozadostnosti, ki v svoji čistunski sredi ne prenesejo sproščeno uživaškega svobodnjaškega duha, pa naj bo že domače gore list ali prišlek iz belega sveta.
Pogledi, let. 5, št. 5, 12. marec 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
