Usedline
Sobot se veselim že od nekdaj zaradi listanja prilog k sobotnim časopisom, predvsem njihove druge, »kulturne« polovice, in srkanja kave v kavarni. To dvoje je nerazdružljivo povezano. Pa tudi sred se veselim zaradi Književnih listov (nekoč so bili četrtki) in Pogledov pa ponedeljkov zaradi Večerove Čitalnice in torkov ... v glavnem me veseli literatura. Nasploh pa se veselim vsega, kar upočasnjuje divji ritem življenja.
No, včasih me kaj tudi osupne.
V zadnjem obdobju sem v medijih prebral nekaj kritiških zapisov, ki ocenjevanemu objektu priznavajo formalno-slogovno odličnost, vseeno pa izrekajo splošno negativno sodbo npr. zaradi temačnosti, morbidnosti, črnogledosti, ki vejejo iz ocenjevanega dela, ali kar zaradi same tematike, ki jo delo obravnava. V teh zapisih ocenjevalci svoje (ob)sodbe niti ne poskušajo kakor koli utemeljevati. Temeljijo najbrž na premisi, da mora umetnost prinašati v življenje njenih konzumentov luč in tolažbo, a o tem lahko samo ugibam. Nazorsko-idejna podstat takega verovanja – spet samo ugibam – ni krščansko ali kako drugo religiozno veselo oznanilo, ampak prej nekakšen znova oživljen razsvetljenski optimizem oz. prepričanje, da je življenje prelepo in prekratko za tratenje časa s slabimi novicami. Kakor koli že – in smrti ni!
Današnjim t. i. kulturnim medijem je v določenem smislu težje, kot je bilo tistim v prejšnjem režimu. Neprosojna govorica umetnosti in refleksija o njej je bila nekoč privilegiran kraj intelektualnega napora in upora proti režimu, v katerem so njegovi kritiki videli nosilca kulture smrti, v hrepenenju po (drugačnem) življenju so nepričakovani pomeni ves čas vznikali na najbolj nenavadnih mestih. Danes pa ni pomenljivo skoraj nič več, objekt kritike se izmika, krepi se le občutek nelagodja. Če kdo ta občutek še dodatno krepi, se mu lahko piše samo slabo.
Morda ni golo naključje, da v rumenem tisku ne najdemo osmrtnic, pa tudi posebnih rubrik o kulturi ne. Medijski čas, namenjen kulturi, pa je vedno tekel počasneje od medijskega časa, namenjenega politiki, zabavi, športu ipd., poleg tega pa so časopisne strani za kulturo od nekdaj bile nevarno blizu predzadnji strani (tisti, na kateri čas povsem obstane), televizijske oddaje o kulturi pa stisnjene v čas med zadnjo informativno oddajo in spanje (v preddverje male smrti, brezčasje drugačne vrste). Bulvarski tisk ve, da ljudje ne marajo nelagodja, predvsem smrti in dolgočasja ne, zato eliminira vse, kar ljudem vzbuja nelagodje. Ukinja področne rubrike in jih nadomešča z eno samo – z rubriko o zabavi. Redke novice o kulturi bodo odslej lahko pristale le še v tej rubriki, prav tako novice o umorih in pokolih. Naslovnik se mora na hitro pozabavati in še hitreje pozabiti – bodisi da se smeji bodisi zgraža.
Strategije zanikanja prezence smrti so po mnenju nekaterih tisti produkt zahodnega duha, ki smo ga zadnjih dvajset let najuspešneje uvažali na vsa področja življenja. Temu se niso mogli izogniti niti mediji, usmerjeni na področje kulture. Duh časa zmanjšuje krog potencialnih naslovnikov publicističnih besedil o kulturi, zato je po svoje razumljivo, da vonj po rumenem seže tudi do tja, kjer bi pričakovali zgolj dolgočasno analitičnost in previdno sintezo. A omenjeni duh ne prenese zoprno počasnega mezenja časa: soditi hoče po hitrem postopku, po vojaško, brez porote, refleksija je nepotrebna, samorefleksija nedopustna potrata časa.
Nagnjenje kritike, da bi po hitrem postopku sama postala umetnina, ni povezano samo z duhom modernih časov, najbrž je povezano tudi s staro romantično idejo ustvarjalnega genija, umetnika, ki ima sposobnost spontanega, intuitivnega uvida v bistvo pojavov. Kritik je njegov poustvarjalni brat, ki včasih vidi in ve več od samega umetnika. Morda sta se v zgoraj omenjenih kritiških (ob)sodbah le nesrečno združila romantični model in duh modernega časa, a vsako tako »spontano« sojenje brez porote (brez refleksije in samorefleksije) je ideološko sojenje. Če govorica spontanosti vendarle sme biti govorica umetniškega diskurza (za umetnika je najbrž ključnega pomena soočanje z nepopolnostjo govorice nasploh), pa to nikakor ne bi smela biti govorica kritike ali refleksije o umetnosti, kajti spontanost je vedno že poseljena z interpretacijami.
Znanec, ki ga podjetja plačujejo za izmišljevanje in ustvarjanje dogodkov, se je pohvalil, da mu je v nekem primeru proces medijske produkcije dogodka uspelo sprožiti z enim samim telefonskim klicem. Poklical je znanca novinarja in ga povprašal, ali ima kaj informacij o neobičajnem dogajanju v nekem podjetju, o čemer da mu je namignil neki drugi novinar. Znanec novinar je potem poklical drugega novinarskega kolega in ga povprašal o domnevnem dogajanju v podjetju itn., dokler se ni sprožila krožna veriga poizvedovanja o neobstoječem dogodku, ki pa ga je vsako zanikanje delalo bolj realnega. Šlo je pravzaprav samo za to, da bi na navadno promocijsko tiskovno konferenco zvabili čim več novinarjev. Če vsak sam zase ni verjel v obstoj dogodka, pa je verjel, da verjamejo drugi. In je šel tudi on, da ne bi kaj zamudil, da mu ne bi česa izpodmaknili izpod rok. Po tej in njej podobnih matricah se producirajo tudi dogodki na kulturnem področju. Bojim pa se, da se vsaj tu in tam na podoben način sproducirajo interpretacije umetniških del, ki jih potem kdo lahko dojema tudi kot tako zelo samoumeven in spontan uvid v bistvo stvari, da ne čuti več nobene potrebe po razčlenjevanju svojega uvida.
O zoprni temačnosti, morbidnosti, črnogledosti nekega konkretnega umetniškega dela je tekla beseda v naključnem in neformalnem, a uglednem gostilniškem omizju, še preden sem kritiški zapis o istem delu prebral v enem od medijev. Pa pod tistim zapisom, ki je s tako neizprosno gotovostjo označil temačnost, morbidnost in črnogledost kot estetsko hibo besedila, ni bil podpisan nobeden od tistih izza gostilniškega omizja. Med branjem ocene se vseeno nisem mogel znebiti vtisa, da je bila vsa gotovost iz kritiškega zapisa pravzaprav utemeljena v veri tistega prešernega gostilniškega omizja. Če ne, je omenjeni duh časa (tudi sam malo obrekovalski in gostilniški) zares vseprisoten.
No, nisem se dal zmesti, kavo sem mirno posrkal vse do usedline.
Bila je sončna sobota.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011