V čakalnici
Od demonstracij, ki so se končale z metanjem granitnih kock v parlament, je minilo ravno toliko časa, da jih je mogoče obravnavati s kritične distance: brez gneva, vznesenosti, obtoževanja in posmeha. Ugibanja, ali so sploh demonstrirali resnični študentje in koliko so bili za svoje demonstriranje plačani, so odveč. Kar šteje, je gnev mladih ljudi, tako nezadovoljnih s svojim življenjem in besnih na svet, da se ne morejo izraziti drugače kot z granitnimi kockami. In verjetno jim nihče, z družino, šolo in družbo vred, ni nikoli zares prisluhnil. Norenje mladih ljudi pred parlamentom je skrb zbujajoče, ne zaradi malega dela, ampak ker so očitno generacija (ali pa morda družbeni sloj – pa naj bodo vzkliki, da ni pravično govoriti o razslojenosti družbe, še tako glasni!), ki je nihče ne posluša. Ne starši, mogoče celo deloholični, zapiti ali pa brezposelni, ne šolniki, ozkogledi in preobremenjeni z lovljenjem učnega načrta, in ne prijatelji, ki so dosegli zgornjo mejo družbene pasivnosti. Granitni demonstranti so izgubljena generacija v brezizhodnem položaju. Kaj pa študenti, tisti, ki so med demonstracijami (ob začetku izpitnega obdobja) sedeli za knjigami, kje je njihovo mesto, za kaj se je vredno bojevati in v koga bi morale leteti njihove granitne kocke?
Študent že ob začetku svoje študijske poti spozna, da so profesorji vsemogočni in nedostopni. Na tehnološko naprednejših in sodobnejših fakultetah so študenti brezimna gmota, ki sedi v predavalnicah, piše izpite (na katere se največkrat podpisuje s šiframi) in profesorji jim nato oceno vnesejo v elektronski indeks. Brez enega samega stika. Na humanističnih in družboslovnih fakultetah je, vsaj v višjih letnikih, nekoliko drugače – študenti imajo namreč čast spoznati svoje profesorje pri ustnih izpitih, ki so včasih prav prijetno kramljanje, ob katerem je mogoče sproščeno pokazati svoje znanje, spet drugič pa je študent poligon, na katerem neuravnovešen osebek s titulo vsemogočnega rednega profesorja razkazuje figure, ki bi si jih kak ljubitelj skrajnih duševnih stanj z veseljem zapisal in jih preučeval. Vodstvo fakultete ob morebitnih pritožbah (ki pa so redke, kajti gorje ti, če se pritožiš in se razve tvoje ime!) z žalostjo sporoči, da za ugoditev študentom primanjkuje podkrepljenih dokazov, redni profesor pa je nedotakljiv in tako se zgodba zlepa ne konča z dobrim izidom za študenta. Tudi če je splošno znano, da neka oseba ne zadostuje moralno-etičnim kriterijem za poučevanje na instituciji, ki sodi pod Univerzo v Ljubljani, se nič ne spremeni.
Pred slabim desetletjem je v tedniku Mladina izšel intervju (dostopen na http://www.mladina.si/tednik/200115/clanek/lampic/) s Primožem Lampičem, ki na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani predava zgodovino fotografije. Primož Lampič je takrat govoril o tem, da noče imeti ničesar skupnega s Srbi, da bi morali iti vsi tja, od koder so prišli, in jih krivil za čefurokomunizem, ki naj bi vladal v Sloveniji. Med drugim je dejal tudi: »Ne maramo vas, Srbov, in vsega, kar prihaja od tam spodaj.« Takratni dekan Filozofske fakultete Ludvik Horvat se je od izjav distanciral. A tej distanci navkljub ali pa zaradi nje je doc. dr. Primož Lampič na spletni strani Oddelka za umetnostno zgodovino še vedno naveden med predavatelji. In če je sodelavec humanistične fakultete, ki bi ji moralo biti spodbujanje strpnosti in širine osrednje vodilo, lahko nekdo, ki si je izliv nestrpnosti dovolil celo v javnosti, potem pri izbiri profesorjev res ni nikakršnih moralno-etičnih meril. Lampič seveda ni osamljen primer, je pa verjetno najbolj znan. No, morda je Primož Lampič deset let kasneje povsem drug človek, kot je bil ob intervjuju za Mladino, in danes med študente seje ljubezen, strpnost in znanje. Moja štiri leta študija je zaznamovalo tarnanje, češ da bo bolonjski program študiju vzel vso kredibilnost in bomo iz resnih študijskih programov dobili površinske tečaje o vedah, ki jih študiramo. To bi bilo res, če se skladno s časom ne bi spremenila tudi oblika in namen študija. Minili so časi, ko so se študenti v univerzitetnih mestih, denimo v Heidelbergu ali Jeni, zbirali, razpravljali o svojih opažanjih in prepričanjih ter eden drugega navdihovali. Prav tako pa tudi ne živimo več v času, ko bi širino vedenja lahko merili po količini podatkov, ki jih nosimo v glavah. Učenje letnic, členov pogodb in zakonov je danes brezpredmetno, saj se do večine informacij lahko dokopljemo z nekaj kliki. Zato enciklopedičnega znanja ne potrebujemo več – pomembnejša je sposobnost povezovanja podatkov in njihove uporabe ter zavedanje o širini znanosti.
Bolonjski študijski program seveda ne more biti uspešen, če se mu predavatelji ne prilagodijo. In prilagoditi se ne pomeni stlačiti tistega, kar so predavali prej, v drugačno razporeditev ur ali po možnosti celo združiti dva semestra v enega, ampak pozabiti na stari koncept in predavanja zasnovati drugače. Naloga predavatelja naj ne bo več nizanje čim večje količine podatkov, ki jih študenti tako ali tako lahko preberejo v študijski literaturi, ampak ustvariti forum za pretok idej. In – to je najpomembnejše – predavatelji naj vodijo h kritični distanci. Vsak dan smo bombardirani z informacijami in podatki, zato je temeljna naloga razmišljajočega človeka, v katerega naj bi mlade oblikoval študij, med ponujenim kritično izbrati. Profesorji bi morali, sploh na družboslovnih in humanističnih študijih, težiti k temu. A bolj kot s tem, kako prilagoditi študijski program, da bi bil koristen za študente in primeren današnjemu času, se predavatelji ukvarjajo s pisanjem strokovnih člankov, ki jih po možnosti nato vsi skupaj združijo v sterilen in neberljiv zbornik, namenjen samo njim samim. V Ljubljani kot osrednjem slovenskem univerzitetnem mestu pa tudi razmere za študij niso sanjske. Kdor nima razmer za študij doma, je v drugi polovici maja, junija in septembra prisiljen študirati v eni izmed knjižnic. Nekatere fakultete imajo krasne knjižnice, ki ponujajo optimalne študijske razmere. A velika čitalnica osrednje – Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani je v obdobju izpitov napolnjena s pregretimi študentskimi telesi in slabim zrakom. Že dopoldne so vsa študijska mesta zasedena in prazen stol je velika sreča. Razumem, da graditev nove osrednje knjižnice ne sodi, tako kot stadion, med tiste predvolilne obljube, ki bi prinašale glasove volivcev, a prestolno mesto pač mora imeti dostojno knjižnico. Da o prostorskih razmerah na treh Akademijah in na Filozofski fakulteti ne govorim.
In iz razmišljanja o neprimernosti študijskih prostorov se nemudoma rodi novo vprašanje: V čem je smisel študentske organizacije, ki priredi demonstracije zaradi študentskega dela in ne zaradi slabih študentskih razmer? Ali ni to zadosten razlog za njeno ukinitev? In kakšna je študentska organizacija, ki podpore ne išče pri akademikih in intelektualcih, ampak pri sindikatih? Včasih je veljalo, da se mora študent bojevati skupaj z delavcem, ker je bil delavski glas prešibak in ker so bili študenti kot mladi, še ne okosteneli intelektualci vedno na strani človekovih pravic. Študenti so se borili za ideale in boljšo družbo, k temu je sodila tudi podpora zahtev delavcev po dostojnejšem življenju. A da se sindikat in študentska organizacija podpirata, je absurdno: saj študenti, ki sploh ne bi smeli biti delovna sila, ampak naložba države v prihodnost, s svojim študentskim delom pravzaprav zmanjšujejo možnost zaposlitve brezposelnim, za katere bi se morali zavzemati sindikati!
A kje so akademiki, predavatelji in intelektualci, ki bi ob zahtevah po boljših razmerah za študij stopali ob strani študentov? Ali si je mogoče predstavljati, da bi po cesti skupaj s študenti korakali njihovi profesorji, ki bi podprli zahteve po boljših študijskih razmerah (četudi na svoj račun)? Se lahko ponovi opis iz leta 1968, ki nam ga slikovito poda zgodovinar Eric Hobsbawm v svoji avtobiografiji Zanimivi časi: »Spominjam se starega prijatelja in tovariša Alberta (»Mariusa«) Soboula, imetnika stolice za zgodovino francoske revolucije na Sorboni, kako vzravnan, slovesno oblečen v temno obleko s kravato akademskega dostojanstvenika koraka vštric s fanti, tako mladimi, da bi bili lahko njegovi otroci ...«? Verjetno ne.
Zaključevanje študija ni veselo obdobje. To je čas, ki ga lahko primerjamo s sedenjem v zatohli čakalnici, polni strahu, iz katere izstopamo v nič, v svet poln negotovosti, kjer se nam prav lahko zgodi, da se ne bomo mogli ničesar oprijeti, ampak bomo le tonili globlje in globlje ...
Vsakogar, ki se postavi v našo kožo, bi morala zagrabiti želja, da bi v roke prijel granitno kocko. Ali še bolje, naj nam sestavi manifest.
Pogledi, junij 2010