Vse naše cone neudobja
V vročini je sicer težko osmišljati, a retorične lajne tukaj tudi pri milejšem vremenu naletijo na sveto jezo. Kar sta si nemška vlada in Barack Obama v Berlinu privoščila skoraj natančno 50 let po obisku Johna F. Kennedyja, Berlinerja med enakimi, je petintrideset stopinj pod soncem zavrelo do tališča: razgrete glave so začele pljuvati besede, za katere so mislile, da jih nimajo več v svojih besednjakih, recimo črno sranje, recimo go home.
Ne gre za to, da Berlin ne bi bil vajen vladnega razkazovanja mišic in ekshibicionističnih orožnih vaj pred vsakim malo večjim protestom, a osem tisoč policistov (plus posebne enote ameriških specialcev), ki je ob zadnjem obisku ameriškega predsednika zaprlo tretjino berlinskih ulic in celotno mestno jedro okrog Brandenburških vrat, je ljudi, ki so zaradi zidov kopali tunele in letali z baloni, pognalo v neutolažljivi bes. John F. Kennedy jim je pred petdesetimi leti razlagal, da svoboda pomeni občutek časti v času zatiranja, kajti človek je svoboden, ko je razbremenjen strahu, Barack Obama pa je sredi Berlina pomagal vzpostaviti policijsko državo, da so lahko njegova žena, njegovi hčeri in njegova polsestra iz Afrike skupaj s soprogom Angele Merkel nemoteno obiskale tri največje berlinske turistične znamenitosti: parlament, spomenik berlinskemu zidu pri Bernauer Straße in spomenik umorjenim Judom v holokavstu pri Brandenburških vratih.
Ljudje, ki živijo v blokih ob Bernauer Straße, so, če so v času tega ženskega turističnega ogleda pogledali skozi okno, dobili v obraz namerjeno orožje varnostnega ostrostrelca. Študenti, ki so se pripravljali na univerzitetne izpite v knjižnici pri Unter den Linden, kilometer stran od Brandenburških vrat, so predstavljali takšno nevarnost, da so morali v nekem trenutku brez vnaprejšnjega opozorila v desetih minutah izprazniti prostore in oditi študirat drugam. Kam? Stran. In oditi stran je bila pravzaprav najtežja naloga, kajti ulice so bile natrpane z zaporami in edini javni prevoz, ki ga je bilo videti na prvi pogled, so bile policijske marice.
V vročini je težko osmišljati, težko je tudi ohraniti hladno glavo, a Berlinu se je zdelo, da je ponudil prst, požrli pa so mu roko do lopatic. Pri tem je bila zanj edina tolažba groteskni pogled na kanclerskega kandidata Peera Steinbrücka, ki bo na septembrskih parlamentarnih volitvah zastopal stranko socialnih demokratov. Skupaj z ostalimi 4500 povabljenimi gosti je namreč sedel na tisti tribuni pred govorniškim odrom, odrom, ki so ga na izrecno željo ameriških oblasti postavili na vzhodno stran Brandenburških vrat, in se cvrl kot rak. Revež ni pomislil, da ima plešo, ki bo na soncu postala rdeča kot feferon, in Berlin se je muzal, ko je gledal njegovo obupano presedanje na mestu, njegovo brezkrajno polaganje rok na čelo in vse tiste potne srage. Če bi mogel, bi mu Berlin iz svoje zgodovinske solidarnosti prinesel klobuk, a je bila tribuna namenjena zgolj izbrancem.
Ti izbranci so bili druga groteskna tolažba za razžaljeni Berlin, saj so se v svoji privilegiranosti odrekli vsakršnemu dostojanstvu. Zaradi varnostnih določil so morali sesti na tribune točno tri ure pred vsepričakovanim govorom vroče trojice: berlinskega župana, nemške kanclerke in ameriškega gosta. Tri ure na petintridesetih stopinjah – točno opoldne pod milim nebom – so tudi ob živi glasbi zelo dober približek večnemu peklu. Skrbno izbrani povabljenci (zdaj že vemo: preverjeni v telefonskih, elektronskih in drugih besedah in dejanjih) niso smeli prinesti niti svojih stekleničk s tekočinami, prenevarnimi, zato so si tiste tri ure cvrenja krajšali z množičnim drenjanjem v vrstah pred avtomati z vodo.
»Vrhunska organizacija najzahtevnejšega dogodka najvišje stopnje na varnostni lestvici« je Berlinu v enem samem popoldnevu postregla s sijajnim, a brezsramnim prikazom obstoječega stanja. Berlin je zagledal življenje, ki mu je namenjeno, ki si ga je izboril, ki ga predaja svojim novim rodovom, domorodnim ali prišlekom. To seveda ni nič takšnega, česar Berlin ne bi vedel že prej, kar pa ne pomeni, da manj boli: naš čas je čas, v katerem morajo v ključnih trenutkih štirje milijoni ljudi nastradati, se umakniti, izničiti, ponikniti za policijske ograde, da lahko štiri tisoč izbrancev v svoji privilegiranosti popolnoma pozabi na svoje dostojanstvo.
Tako živimo in Berlin, čeprav je mislil, da se je v svojih predstavah o zgodovini in boljšem življenju boril za druge stvari, ni nobena izjema. Vrhunski politični obiski, okrogle mize z osmimi ali dvajsetimi G-ji, plenarna zasedanja in kar je še tega, bi se, zdaj ko vemo, da imajo v mednarodnih diplomacijah tako ali tako skoraj vsi pregled nad skoraj vsemi komunikacijskimi skrivnostmi, zlahka odvijali kar po spletu. Kdo pa še potrebuje ta grozljiva varnostna tveganja z gostovanji tu in tam, s protestniki, ki so tečni kot muhe, in z vremenom, ki jo rado zakuha. Ja: multinacionalni hekerji bi ob ustreznem plačilu zanesljivo znali ustvariti najfinejše družabno omrežje za te pomembne sestanke in politiki bi lahko ob virtualnih srečanjih vzporedno uporabljali še lepotne funkcije Photoshopa.
A Berlin ve, čeprav se spozna na črni humor in se bo do zadnjega diha zafrkaval: ni bistveno srečevanje in izmenjava informacij, pač pa ustvarjanje vzdušja. Vladno razkazovanje mišic in ekshibicionistične orožne vaje so pač del tega. Kljub temu je dovolj staromoden, da ima še vedno raje živega predsednika na vzhodni strani Brandenburških vrat kot njegovo virtualno različico, projektirano na maksi platno sredi trga. Ne glede na vso sveto jezo mu daje živo telo občutek možnosti participacije. In svoboda je, tako je Berlin slišal pred točno petdesetimi leti, participacija.
Pri tem je Baracku Obami in piscem njegovega govora treba priznati vsaj to, da je bil govor prilično spodoben, torej ustrezno dolgočasen. Na srečo se ni poskusil pretvarjati (vsaj ne bolj kot običajno), da je Obama še vedno utelešeno upanje za spremembe, za katerega ga je Berlin iz ljubega gostoljubja (malo pa tudi iz militantne tolerance) proglasil pred petimi leti. Takrat je pri slavoloku zmage, simbolu Parade ljubezni, nastopil kot predsedniški kandidat, in takrat zaradi njega niso zaprli niti ene ceste. Torej, niso je zaprli z zaporami, ker so jih zaprle množice pešcev, natančneje dvesto tisoč ljudi, navdušenih.
Tisti obisk takrat, ja, bi mogoče lahko primerjali s Kennedyjevim, ki je 26. junija 1963 v razčetverjeno mesto z zidom prinesel atmosfero svobode. A tokrat, ob Obamovem obisku v obleki predsednika, je za takšne primerjave prepozno. Zato je spodobno, da pisci govora niso poskusili parirati okrogli obletnici in v besedilo niso vpletali novih zgodovinskih fraz v nemškem jeziku. Zgolj ponovili so staro: Ich bin ein. In nas s tem spomnili, spomnili Berlin, da je bohotna zgodovinska kulisa precej obremenjujoča, obremenjujoča za razjokat, kadar je vse, kar lahko nanjo postavimo, le groteskni »event« strašljive, razčetverjene, neenake in nesvobodne sedanjosti.
Berlin, ki zna biti nasilen zgolj v svoji svobodi, ponavlja lekcijo. Svoboda je participacija. Da je težko participirati, ko te osem tisoč policistov odrine tri kilometre stran od dogodka in zapre tretjino tvojih mestnih ulic, še ne pomeni, da je nemogoče. Mogoče je bistvena nakopičena jeza. Mogoče pa to, da smo s Kennedyjem vsi postali Berlinčani. Koliko groteske bo še moralo izzivati našo potrpežljivost, da bomo razumeli, kaj to pomeni?
Pogledi, let. 4, št. 12, 26. junij 2013