Petindvajset let po Roški
Zdolgočaseno iskalo
Foto: Jože Suhadolnik
18. 03. 2013
Fotografiranje shodov in demonstracij je za dokumentarnega fotografa skoraj sveto opravilo. Začne se s ščemenjem v podplatih in rahlo nervozo nekaj dni pred dogodkom, kar pripadniki fotografske sekte prepoznavamo kot običajen stranski pojav. Vznemirjenje se stopnjuje do dneva D, ki se praviloma začne z obsedenim spremljanjem vremenske napovedi. Nekateri fotografi so danes ožičeni skoraj štiriindvajset ur na dan, iz ušes jim visijo bele vrvice, ki sporočajo, da imajo v žepu drag mobilni telefon, neprestano so na Twitterju ali Facebooku, kjer se informacije osvežujejo s svetlobno hitrostjo.
Toda nekje v podzavesti vseeno grize strah pred zdolgočasenim iskalom fotoaparata, ki ti dopoveduje, da bo spet vse enako kot zadnjič. Isti transparenti, nobene domiselnosti, poskušaš slikati maso ljudi, povedati z eno fotografijo največ, čim več. Že po drugi vstaji fotoaparat resignirano dviguješ pred oko; sporočila so že stokrat videna, obrazi pa ves čas eni in isti. To ni leto 1968, v katerem so nezadovoljni študentje bežali pred solzivcem ali razbijali glave policistom. To je leto 2013, ko večina obupa po nekaj urah in se z ostalimi raje pogovarja pred zaslonom računalnika.
Demonstracije v podporo zaprti četverici, Ljubljana, julij 1988
Nihče, ampak prav nihče mi leta 1988 ni prepovedoval fotografiranja vseljudskega zborovanja na Roški v podporo zaprti četverici. Leta 1988 se nihče ni opredeljeval, enostavno so bili vsi tam. Bodoči predsednik vlade, bodoči tajkuni, danes še na svobodi, pesniki, udbovci, novinarji, punkerji, gospodinje, razočaranci in pesniki. Na Roški je vel zanos, na demonstracijah zombijev in na shodu Zbora za republiko pa razočaranje. Vmes se je zgodilo ogromno protestov, stavk, nestrinjanj s to ali ono oblastjo, a zaradi iztegnjenih sredincev na transparentih nihče več ne kuha mule, ampak se samo še privoščljivo reži.
Leta 1988 sta bila julij in avgust, vroče je bilo, leta 2013 zebe v prste, ko stopiš na plano.
Izbor garderobe je odločitev posameznega fotografa, prevladuje pa šmarnogorska noša za najslabše možno vreme: dolge spodnjice, smučarsko perilo, pet plasti pod tanko vetrovko, fotografi, ki so bili vsaj enkrat na seminarju kake prestižne agencije v tujini ali doma, pa imajo okrog vratu palestinsko ruto ali kak šal, ki ga zapoveduje hipsterska moda. Fotografsko opremo sestavlja nekaj fotoaparatov s težkimi objektivi, še raje pa en aparat z dvema majhnima objektivoma in majhen nahrbtnik s prenosnim računalnikom, zadnje čase pa že pametni mobilnik, ki ga ob vsakem času lahko povežeš s fotoaparatom in pošlješ slike v redakcijo, ali pa t. i. hotspot, majhna črna škatlica kitajskega porekla, ki ti omogoča takojšnjo brezžično povezavo s spletom. Leta 1988 fotografi o digitalnih pomagalih nismo niti sanjali, saj je bil že tisti, ki je slikal na barvne diapozitive, vsekakor pripadnik bogatejše kaste. Ostali smo neizmerno zaupali vzhodnonemškemu Orwu NP27.
Tretja vseljudska vstaja, Ljubljana, 11. 1. 2013
Pozivi na »vseljudske vstaje« krožijo po družabnih omrežjih, odzivi so večkrat strastni, a pravo nasilje v realnem svetu se je na ljubljanskih demonstracijah zgodilo le na prvi ljudski vstaji, pa še tega niso sprovocirali policisti, ampak skupina skrajnežev, za katere se še vedno ugotavlja, kdo jih je tja poslal. Zakaj so bili tam, ni jasno samo še policiji. Tisti večer je poleg demonstrantov vdihnil poprov sprej tudi marsikateri profesionalni ali amaterski fotograf. Po uvodnem kričanju na Kongresnem trgu, razkazovanju istih transparentov, šelestenju papirnih mask in kruljenju zombijev so se zbrani preselili na Trg republike, kjer se je po tradiciji zatikalo rdeče nageljne policistom, skandiralo protikapitalistična gesla, vihralo z rdeče-črnimi zastavami, protestno vzdušje pa se je tik pred koncertom, ki je bil napovedan za konec, skoraj povsem umirilo. A kmalu so se strasti vnovič razvnele, par »anarhistov« je poskušalo preplezati zaščitno ograjo. V obraz so dobili izdatno dozo solzivca. Hkrati so na policiste letele psovke o prodanih dušah. Kmalu se je vse končalo, protestniki so se razšli, fotografi pa so se, otrplih prstov, odpravili pošiljat slike na toplo v Centralno tehniško knjižnico, kjer brezžični internet zgledno deluje.
Miting Zbora za republiko, ki se je zgodil na kulturni praznik, se je od drugih protestnih shodov razlikoval po tem, da je postregel z grožnjami novinarjem in fotografom. Deležni so jih bili vsi po vrsti. Njihova vsebina me je močno spominjala na obnašanje protestnikov, ki so se sredi devetdesetih zbrali pred ljubljansko mestno hišo v podporo Jožetu Strgarju, predsedniku mestne skupščine, pravzaprav prvemu županu po osamosvojitvi. V gneči pred magistratom, kjer sem opravljal svoje delo, se je name spravil priletni gospod, ki me je mlatil z dežnikom po glavi in vpil, da se me spominja, ker sem v Teharjah klal otroke. Razburjenca so policisti hitro pospremili v varno zavetje postaje na Trdinovi, meni pa še na pamet ni prišlo, da bi ga tožil, saj je pobesnel ravno zaradi mojega neprestanega fotografiranja njegovega izbora izrazov, ki mu danes pravimo sovražni govor.
Zdi se, da se v dobi, ko se je glavnina medčloveške komunikacije preselila na splet, takšna obračunavanja na protestnih shodih ne morejo več zgoditi. Temu primerno je malodušje, ki se polašča fotografov. Iz vstaje v vstajo, s Kongresnega trga na Trg republike, se vlečemo čedalje bolj naveličano. Uredniki pričakujejo sveže posnetke, fotografije iz drugih zornih kotov, ideje in navdušenje nad fotografiranjem demonstracij pa kopnijo. Na Roški nas je shod v podporo četverici v fotografske objektive lovila deseterica, danes škljocajo vsi – s fotoaparati, z mobiteli. Za spomin, za družabna omrežja? Na tiste, ki to počnemo profesionalno, legata slaba volja in nezadovoljstvo s posnetimi fotografijami. Biti prvi z objavo na spletu je tako in tako neuresničljiv cilj; kdor dela za tiskane medije, se mora že vnaprej sprijazniti s tem, da bo zadnji. Ko pozno zvečer pregledaš splete strani, ugotoviš, da je vse že tam, in ko tvoje fotografije naposled izidejo, ne zanimajo nikogar več. Floskule o medijih kot družbenih čuvajih in četrti veji oblasti so danes preživete. Še celo rek, da slika pove več kot tisoč besed, se v kakofoniji pikslov sliši rahlo obrabljeno. Spomin na demonstracije na Roški, od katerih letos mineva četrt stoletja, bo prav zaradi skromne bere dokumentarnega gradiva, ki se je od takrat ohranilo, preglasil spomin na vseljudske vstaje, ki so se dogajale jeseni 2012 in pozimi 2013. Dvomim, da se bodo shodi zombijev vpisali v zgodovino s tako veličastnimi črkami kot dogodki leta 1988 – pa čeprav so ovekovečeni na stotisočih posnetkih.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
