Z vzhoda na vzhod
Klavdij Sluban, iz knjige East to East, Dewi Lewis publishing, 2010. Reprodukcije objavljene z dovoljenjem avtorja.
02. 06. 2010
Klavdij Sluban je posebna mešanica v Parizu rojenega Slovenca in nekaj časa v Livoldu živečega Parižana. Na Sorboni je doštudiral angleško književnost in odkril strast do fotografije. Nepreverjena legenda pravi, da je veliki Henri Cartier Bresson videl njegove fotografije v skupni temnici in ga povabil k sodelovanju, da bi mu bil mentor. Menda naj bi mu postavil nekaj hudo zavezujočih pogojev. Ne smeš fotografirati za časopise, ne smeš fotografirati barvnih fotografij in predvsem se nikdar ne smeš ukvarjati z reklamno fotografijo. Ali mu je v resnici postavil te pogoje, danes sploh ni pomembne, zanimivo pa je videti omenjenega Bressona v dokumentarnem filmu o delu Klavdija Slubana v zaporih za mladoletnike, ko lista brezhibno narejene Slubanove črnobele fotografije in po začetnem momljanju pri svojih dvaindevetdesetih letih navdušeno vzklikne: »Sluban, kdaj me boš odpeljal s sabo?«
Ni skrivnost, da je bil ta Bressonov varovanec. Disciplina in predanost se na Klavdijevih fotografijah bereta kot nekaj popolnoma samoumevnega, hkrati pa gledalec/bralec čuti nepopisno spontanost slikanega brez najmanjše sledi patetike, geografske določljivosti in novinarske dokončnosti. Vsaka Slubanova zgodba se nadaljuje, nadgrajuje.
Bresson je tovrstno fotografijo označil za prostor »med srajco in kožo«, prostor, ki hkrati ščiti in pusti dihati.
Klavdij Sluban redko potuje z letalom, večinoma se premika z vlakom, avtobusom in peš. Njegova potovanja niso naključno blodenje po prezrtih državah, predvsem pa niso naročeni potopisi, iz katerih se moraš nujno vrniti s kopico zgodb, s katerimi razsvetliš bralca in gledalca. Skrbno načrtovane poti z minimalnimi sredstvi in opremo, na katere se Sluban odpravlja, so nekakšen vizualni roman, ki nikakor ni potopis, saj lahko zaradi načina Slubanovega dela njegovo razstavo ali knjigo pričakuješ šele mesece in leta zatem, ko je fotografije posnel. Ko se vrne s poti, pusti, da fotografije dozorijo, da se misel uredi, preden pokaže, kaj je počel po navadi na tritedenskih potovanjih.
Zapori za mladoletnike po Franciji, Rusiji, Moldaviji, Sloveniji in še kje so Klavdijev posebni projekt. V zapore se ni odpravil samo z namenom poslikati in podoživeti skrajno občutljiv del ločenih kaznovalnih skupnosti, ampak se je osredotočil na socialni vidik fotografije, in sicer tako, da je mladoletnim jetnikom z dovoljenjem jetniških uprav prinesel fotoaparate za enkratno uporabo in organiziral fotografske delavnice za mlade zapornike. Rezultati so bili presenetljivi, predvsem zaradi popolnoma samosvojega videnja vsakega zaprtega posameznika, ki v zaporu pomeni bolj ali manj samo številko, obsojenca, ki mora plačati za tisto, kar je storil.
Notranja obsedenost in tudi razpetost med popolnoma različni kulturi, kot sta slovenska in francoska, sta po Slubanovih besedah glavno vodilo ter zavezanost k načinu in pristopu dela, ki Klavdija žene naprej. Sam trdi, da je bil pretres ob premiku iz Slovenije, od koder so ga starši kot sedemletnega vrnili nazaj v Francijo, kjer se je rodil, velikanski, vendar ga je sprejel kot nekaj pozitivnega. Verjame, da ravno zaradi te sposobnosti prilagajanja krajem in ljudem, katerih jezika ne pozna in ne razume, dosti laže naveže stik na potovanjih. Doživljanje potovanja pa se kaže na fotografijah, saj so te brez predsodkov ali konkretnih namigovanj na politične ali verske razmere v krajih, skozi katere potuje.
Cena svobode, ki si jo je izbral sam, je praviloma visoka. Večina fotografov dela zato, da s prodajo svojih del živi in preživi. Klavdij trdi, da bi mu brez skromnosti in nepopisne samodiscipline težko uspevalo izpeljati marsikatero pot in oseben projekt.
Za marsikoga je takšna brezkompromisnost nerazumljiva, če pa mora kompromis sprejeti, ga poskuša, ne da bi se kompromitiral.
Sluban je letos prejel prvo nagrado za najboljšo neobjavljeno fotografsko knjigo, podelilo mu jo je Združenje evropskih založnikov, katerega člani so Dewi Lewis publishing, Actes Sud, Apeiron Photos, Edition Braus, Lunwerg Editores, Peliti Associati, Instituto Nazinale per la Grafica in Heidelberger Druckmaschinen. Knjiga East to East (Z vzhoda na vzhod) je izšla v šestih evropskih jezikih hkrati.
Pogledi, 2. junij 2010
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
