Biografija, ki se ne konča s smrtjo glavnega junaka
Siddhartha Mukherjee: Kralj vseh bolezni. Biografija raka. Prevod Lili Potpara. Založba Modrijan, Ljubljana 2012, 640 str., 39,50 €
14. 12. 2012
V fascinantni in večkrat nagrajeni knjigi Kralj vseh bolezni: biografija raka, ki smo jo dve leti po izidu dobili tudi v slovenskem prevodu, ameriško-indijski onkolog, raziskovalec in pisec Siddhartha Mukherjee ambiciozno zasnuje nekakšno socialno zgodovino raka, s katero želi demistificirati to zapleteno in raznoliko bolezen.
Kompleksnost in vsemogočnost raka sta tisti, ki (zdravega) človeka, laika, najprej zmedeta in prestrašita. Na eni strani množica različnih oblik, obrazov, stadijev zahrbtne, skrivnostne bolezni, ki včasih pokonča hitro in nenadno, spet drugič razžira bolnika počasi, vztrajno ter ga poleg življenja oropa še dostojanstva, redko dopusti, da bolni tudi kakovostno živijo, in se velikokrat ponovi. Po drugi strani se zdi, da zboli vedno več ljudi – naši bližnji, prijatelji, znanci –, bojda vse več mladih, statistika je neizprosna, stroški vedno večji, obenem pa se o raku veliko in čedalje glasneje govori; o preventivi, o zgodnjem odkrivanju obolenja, o novih možnostih zdravljenja, o paliativni oskrbi … Zdi se, da je bolezen povsod.
Nebrzdana, motena, patološka rast oziroma delitev rakave celice (in njena sposobnost mutiranja, prilagajanja, obnavljanja) simbolizira duha časa – ideologijo nenehne gospodarske rasti, rasti dobičkov, dividend, življenjskega standarda itn. ne glede na vse posledice. Rak je paradigmatska bolezen naše dobe, rezultat naglega, nezdravega, vse daljšega življenja v hitro spreminjajočem se svetu. Tobačni dim, izpušni plini, pesticidi, prehranski aditivi ipd. – kaj sploh ni potencialno kancerogeno? Kako ob vsem tem ostati miren? Ali niso standardni nasveti za zdravo življenje – telesna aktivnost, zdrava prehrana, izogibanje stresu, kajenju, prekomernemu uživanju alkohola – naravnost banalni v svoji preprostosti? Ali ne bo v prihodnosti v čedalje bolj negotovih, stresnih življenjskih, poklicnih, ekonomskih razmerah najprej pomembno sploh preživeti, šele potem pa misliti na svoje zdravje?
Kaj lahko doda lucidna, fascinantna in večkrat nagrajena knjiga Kralj vseh bolezni: biografija raka (2010) ameriško-indijskega onkologa, raziskovalca in izjemnega pisca Siddharthe Mukherjeeja (1970)? Avtor jo ambiciozno zasnuje kot nekakšno socialno zgodovino raka, s katero želi demistificirati to zapleteno in raznoliko bolezen. Kot zdravnika ga zanima znanstveni, medicinski razvoj zdravljenja in razumevanja raka skozi čas, obenem pa v svoje raziskovanje vključi širše družbene, politične, socialne in kulturne premike, ki so bili pomembni za védenje o raku, kot tudi intimne stiske in osebne boje obolelih. Tudi znani esej Bolezen kot metafora (1978) Susan Sontag, v katerem je velika avtorica razmišljala o sodobnem pojmovanju raka, bolezni 20. stoletja, je za Mukherjeeja, čeprav se sam teme loti z drugega vidika, vseskozi pomembna referenca, ko razmišlja o kompleksnih razsežnostih obolenja. Njegova biografija raka je zgodba o razvoju znanosti – medicine, biologije, genetike, farmacije itn. –, o množici posameznikov – zdravnikov, znanstvenikov, pacientov, aktivistov –, ki so se tako ali drugače srečali z rakom, trmasto iskali vedno nove možnosti preživetja, preizkušali nove metode zdravljenja, ozaveščali javnost, pritiskali na uradno politiko, naj nameni čim več sredstev za raziskave ... To je zgodba o poklicni predanosti in tekmovalnosti, o napihnjenih egih, ki so trdili, da je odkritje enotnega zdravila za vsa rakova obolenja zgolj vprašanje časa, o znanstvenikih in strokovnjakih, ki so morali večkrat zamenjati optiko raziskovanja, da bi zares dojeli kompleksnost svojega predmeta preučevanja.
»Mukherjee zapleteno tematiko z natančno naracijo in razumljivim jezikom približa laiku. Z izjemnim občutkom zasnuje kompleksno, podrobno zgodovino srhljive nesmrtne bolezni. Posrka nas v pripoved in mrzlično mu sledimo, da bi stvari prišli do dna.«
Mukherjee piše o staroegiptovskem zdravniku Imhotepu, ki, sodeč po rokopisu iz leta 2500 pr. n. št., raka (dojke) prvič diagnosticira kot »ločeno bolezen«, a zatrdi, da zanjo ni zdravila. Hipokrat bolezen za vedno poimenuje – karkinos, rakovica. Vplivni starogrški zdravnik Klavdij Galen raka opiše kot fizično bolezen črnega žolča. Srednjeveška kirurgija obolenje slabo razume. Nova generacija »radikalnih« kirurgov začne z uporabo antiseptikov in s pomočjo anestezije suvereno odpirati telesa in odstranjevati tumorje. V 19. stoletju Američan William Stewart Halsted z radikalno mastektomijo, da bi raka povsem odstranil, brutalno in globoko zarezuje tudi v zdravo tkivo ter tako pohablja bolnice. Na začetku 20. stoletja začnejo radioterapevti raka napadati z rentgenskimi žarki. Nekaj desetletij pozneje združi nova generacija strokovnjakov obsevanje s kirurškimi posegi. Ključno postane kombiniranje različnih pristopov in načinov zdravljenja – uveljavitev adjuvantne (podporne oziroma pooperacijske) kemoterapije, vpeljava hormonske terapije, uporaba tarčnih zdravil … Za sodobno razumevanje raka je sicer bistveno proučevanje človeškega genoma. Za razvoj preventive pa je pomembna dolga, izčrpavajoča pravna in politična bitka v ZDA v drugi polovici 20. stoletja, ki uradno poveže kajenje s povečanim tveganjem za nastanek raka. Na začetku osemdesetih se v Ameriki počasi uveljavi tudi paliativna medicina, nega bolnikov, ki jim ni več pomoči.
Ena najbolj markantnih figur boja proti raku je ameriški strokovnjak Sidney Farber (1903–1973), ki se je ukvarjal predvsem z otroško levkemijo. Začetnik moderne kemoterapije je konec štiridesetih let prejšnjega stoletja z medijsko kampanjo o bolnem dečku Jimmyju raku nadel obraz, obolenje pa se je tako iz zatohlih laboratorijev preselilo v središče zanimanja širše javnosti. Bolezen mu je pomagala »spolitizirati« Mary Lasker, znana aktivistka in filantropinja, ki je poudarjala pomen vlaganja v medicinske in znanstvene raziskave. Za osveščanje o raku so bila pomembna sedemdeseta leta, ko je prišlo, kot povzema Mukherjee Renato Salecl, do »radikalne spremembe v zaznavanju objekta strahu«. Strah pred uničenjem od zunaj – pred atomsko bombo, prihodom komunistov, zavojevalcev iz vesolja itn. – je zamenjal drugačen vir tesnobe, ko se nevarnost – groza, gnitje – po novem nahaja znotraj človeškega telesa oziroma družbe. Rak kot »notranji sovražnik«, skrivnostna plenilska celica, je dokončno razburkal domišljijo (ameriške) javnosti.
Težko je reči, kdaj je Mukherjee pri svojem pisanju najbolj prepričljiv. Zapleteno tematiko z natančno naracijo in razumljivim jezikom približa laiku. Z izjemnim občutkom zasnuje kompleksno, podrobno zgodovino srhljive nesmrtne bolezni. Posrka nas v pripoved in mrzlično mu sledimo, da bi stvari prišli do dna. Ganljivo oseben je, ko pripoveduje o lastnih pacientih, ki so ga s svojimi primeri usodno izoblikovali kot zdravnika, zaupnika in človeka, ter ga, kot pravi sam, o raku pogosto naučili več kot marsikatera znanstvena literatura. Lucidno razloži, kako kompleksen spekter bolezni in stanj s preprostim imenom – rak – vselej stoji na preseku znanosti in družbe – politike, psihologije, sociologije, tudi popularne kulture.
Da bi šli v korak z rakom, piše Mukherjee, moramo – zdravniki, znanstveniki, oboleli, njihovi svojci – preizkušati vedno nove in nove strategije boja, nove metode zdravljenja, načine preživetja in nege. Premikati moramo meje svojega poguma, energije, vzdržljivosti, iznajdljivosti, domišljije, se učiti iz napak ter nenehoma iskati nove odgovore in rešitve. Ker se t. i. pokrajina kancerogenov ves čas spreminja, je treba vedno znova analizirati okolje, v katerem živimo – kar dihamo, jemo, pijemo, proizvajamo –, različne fizične dražljaje, ki smo jim izpostavljeni (npr. sevanje mobitelov), in razvijati potrebno preventivo.
Da pa bi raka lažje »premagali«, pronicljivo ugotavlja avtor, bo treba drugače opredeliti zmago. Danes živimo čedalje dlje, rak pa je kot razvijajoča se klonska bolezen tesno povezan s starostjo, saj se mutacije v genih nabirajo s staranjem. Zato ni več vprašanje, ali bomo v svojem življenju zboleli za rakom, temveč kdaj in kako. Rak bi lahko postal naša nova normalnost. Namesto starih sanj medicinske znanosti, da bi našli univerzalno zdravilo in bolezen za vedno izgnali iz človeških teles, bo (predvsem s proučevanjem genetike raka) bolj pomembno poiskati nove načine, kako raka čim bolj učinkovito zdraviti oziroma z njim čim dlje in čim bolj kakovostno živeti. Kot napaka v naši celični rasti je rak neizogibno stanje v razvoju človeškega organizma. Kot zapiše Mukherjee, bi se ga lahko znebili le, če bi zaustavili ključne procese v človekovi fiziologiji, ki so odvisni od rasti – staranje, obnavljanje, zdravljenje, reprodukcijo. Rak je potemtakem naš »zlobni dvojček«, perverzen odblesk vsega tistega, kar nas določa kot vrsto – pokvarjena kopija naših plodovitih, prilagodljivih, iznajdljivih, kolonizatorskih celic in genov, brez katerih ne bi bili, kar smo. In ko se v genih z leti kopičijo mutacije, bi bil lahko rak nekakšna končna postaja človekovega »iskanja večnosti«, nesmrtnosti, stranski učinek želje po vedno daljšem (aktivnem in uspešnem) življenju. S sijajno Mukherjeejovo knjigo lahko vso to kompleksnost bolje razumemo. Svojega sovražnika je pač treba dobro poznati.
Pogledi, št. 22, 28. november 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
