»Kaotična« zgodovina misli
Jean Starobinski: Iznajdba svobode, 1700–1789. 1789, Emblemi razuma. Prevod in spremna beseda Marko Jenko. Studia Humanitatis, Ljubljana 2011, 364 str., 28 €
18. 09. 2012
Ko se Jean Starobinski (1920), švicarski zdravnik, psihiater, literarni kritik in zgodovinar, teoretik, erudit z obsežnim opusom, v svojih dveh znanih besedilih (po zgledu iz tujine tokrat združenih v eno izdajo) ukvarja z analizo umetniških slogov, avtorskih izrazov in filozofske misli 18. stoletja, mu je najprej težko slediti, potem pa je z njim težko tudi polemizirati. Intelektualna zapuščina obdobja evropskega razsvetljenstva, politične in družbene spremembe 18. stoletja s francosko revolucijo vred, »nova čutenja in hotenja«, prelom s starim, dvom o uveljavljenih avtoritetah so polja, kjer se suče avtor; v Iznajdbi svobode (1964) piše o pojavu vrste novih občutij, načinov bivanja, miselnih sistemov – izkušnja svobode, formiranje koncepta užitka, dinamika narave. Gre mu, kot pravi sam, za ambicijo povratka in ustvarjanja, za stari pomen besede (iz)najdba, ki ponovno odkrije določen sveti predmet, in za drugi pomen, ki namiguje na samo dejanje ustvarjanja z izumljanjem. S tem meri na ponovno (razsvetljensko) uveljavitev koncepta svobode, ki naj bi ga tedanji moderni narodi zavrgli, obenem pa je postal eden temeljev prenovljene družbe 18. stoletja. V Emblemih razuma (1973) pa Starobinski v sklopu evropskega neoklasicizma razmišlja o oblikah in perspektivah, ki so nastale v kontekstu francoske revolucionarne umetnosti, slikarstva, arhitekture, glasbe.
Njegova pisava je »kaotična«; svoje uvide bliskovito niza v obliki množice fragmentov, prebliskov, podob, zgodb; menjuje fokus, navaja imena in primere, razkriva nastanke idej na videz brez določenega reda. Njegova disciplina je, kakor v spremni besedi zapiše Marko Jenko, »kaotična disciplina misli« – v obliki nekakšne socialne zgodovine razsvetljenstva –, in ko Starobinski razmišlja o ključnih pojmih fascinantnega 18. stoletja – npr. svoboda, užitek, razum, nostalgija, čutenje, okrasje –, nedvomno potrebuje pozornega bralca. Avtorjeva zgodovina misli iz prelomnega obdobja, ki je odločilno zaznamovalo tudi moderno dobo, tako na prvi pogled deluje nekoliko prenapolnjeno in napaberkovano, toda prav v vseh podrobnostih, citatih, polemikah, opombah itn. se kaže fascinantna erudicija. Starobinskemu ne gre toliko za kronološko urejenost in sistematičnost, temveč oblikuje svoj izraz v smeri skorajda kaotično razdrobljene, zanosne, a kljub temu izjemno premišljene ter prepričljive govorice.
Z umetniškimi izrazi 18. stoletja se ni mogoče ukvarjati zunaj družbenih premikov tedanjega časa; osvoboditev izpod vpliva dvora, vzpon meščanstva, poudarek na racionalnem mišljenju, zavračanje vere, gibanje enciklopedistov, krvava francoska revolucija, ki uveljavi nove, daljnosežne ideale ipd., so okviri, znotraj katerih raziskuje tudi Starobinski. Obenem pa razsvetljenstvo kot prelomno obdobje razkroja starega sveta in njegovih vrednot ter porajanja novega še zdaleč ni enoznačno; tudi Starobinski se veliko ukvarja z nasprotujočimi si dvojicami in pojmi: s temo in lučjo, z zoro in zatonom, z življenjem in smrtjo, začetkom in koncem … Tako tudi njegovo drugo besedilo Emblemi razuma, kot dobro zabeleži pisec spremne besede, ne deluje kot nedvoumna potrditev zmagoslavja nove dobe razsvetljenstva, temveč je – v kontekstu raziskovanja avtorskih izrazov – polno mračnih, tesnobnih občutkov, Goyevih pošasti in drugih prikazni, nasilja, seksualnosti, tiranije, temine, vraževerja, trpljenja … Kot zapiše Jenko, je Starobinski predvsem zgodovinar anahronega in atavističnega, saj zagrebe pod površino in se veliko posveča prikritemu, skrivnostnemu, obskurnemu, strastnemu, (tedanjemu času) neprimernemu; zamolčanim občutkom, potlačenim željam, temnim sencam, skrivnim užitkom, mračnim mislim, prepovedanim nasladam.
»Lucidnost Starobinskega je v tem, da prepričljivo izostri duha časa 18. stoletja, v katerem umetnost ne nastopa zgolj kot tiha spremljevalka porajajočih se družbenih premikov.«
Pri tem se avtor ves čas zaveda širine, s katero je treba zaobjeti to vznemirljivo obdobje evropske zgodovine. Zato je glavna kvaliteta njegovega pisanja nedvomno v širokem razponu védenja; vsekakor ga je treba brati s spoštovanjem, njegovi erudiciji pa je enostavno težko ugovarjati. Pa pri tem ne gre zgolj za presek različnih opusov, slogov, obdobij, umetnostnih zvrsti, za običajno interdisciplinarno povezanost, temveč predvsem za sposobnost, kako vse te drobce in izhodišča povezati v celoto, ki je prepričljiva z vidika vsebine in predmeta raziskovanja, obenem pa nosi tudi močan avtorski pečat. Lucidnost Starobinskega je preprosto v tem, da prek nakopičenih fragmentov, kratkih uvidov in daljših analiz strastno in izjemno prepričljivo izostri duha časa 18. stoletja, v katerem umetnost ne nastopa zgolj kot tiha spremljevalka porajajočih se družbenih premikov, ampak predvsem aktivno soustvarja novi svet.
Kako lahko potem danes beremo to zgodovino umetnosti in misli 18. stoletja? Zagotovo najmanj na dva načina: kot svojevrsten popis prelomnega zgodovinskega obdobja, mimo katerega evropska družba, politika in umetnost še danes ne morejo, ali tudi kot živ dokaz, da pronicljiv um vselej preživi še tako plitko »diktaturo uporabnosti«.
Pogledi, št. 17, 12. september 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
