Urban Vovk o finalistih za kresnika 2012
Izpoved bivšega žiranta
Foto: Uroš Hočevar
18. 06. 2012
V višino meri dvanajst centimetrov in pol, »čez pas« okoli 1100 strani. Med njimi en v preteklosti že zmagovalni, dva, ki se jima je doslej že uspelo uvrstiti v finalno peterico, in dva, ki jima to do letos še ni. Seveda je govor o paketu knjig, nominiranih za eno najprestižnejših slovenskih literarnih nagrad – kresnik, nagrado za najboljši roman leta 2011.
Dva nekdanja nagrajenca sta obtičala zunaj elitne peterice (Dekleva) oziroma deseterice (Rebula), podobno usodo sta doživela še dva večkratna nominiranca, Flisar in Merc. Ker je v istem letu (a z letošnjo letnico, kar pomeni, da se bo za nagrado potegoval šele naslednje leto) izšel tudi roman Gorana Vojnovića, še enega avtorja, ki je že imel čast prižgati kresni ogenj na Rožniku, se je zdela lanskoletna domača romaneskna produkcija vsaj po imenih nadpovprečno močna. A zadnja leta smo postali pri tovrstnih ocenah nekoliko previdnejši, saj končne odločitve žirij kot po pravilu niso »upoštevale« nepisanih zakonov splošnih pričakovanj, ki se največkrat opirajo prav na favorizirana imena.
Cvetka Bevc: Potovci
Prva izmed debitantk med finalisti, edina avtorica, ki svoje knjige ni izdala v zbirki Beletrina in je gotovo najprijetnejše presenečenje med kandidati za prvega med izbranimi, je Cvetka Bevc s svojimi Potovci. Roman je zgrajen kot preplet treh pripovednih niti, ki se sučejo okoli spoznanja, da je bivanje v času posledica večnosti.
Cvetka Bevc
Prvi in po pripovednem obsegu najkrajši dogajalni čas sega daleč nazaj, v čas kmalu po začetku našega štetja in opisuje potovstvo apostolov Jerneja in Tadeja, ki naj bi v Armenijo zanesla krščanstvo, a ju na koncu okrutno umorijo privrženci boga Mitre. Na prvo branje se zdi, da je legenda v romaneskno strukturo vključena zaradi simbolnega ozadja obeh sosednjih pripovedi. Ti sta namreč položeni v mnogo poznejše 20. stoletje oziroma njegovi pomembni zgodovinski etapi: prva v čas med in okrog druge svetovne vojne in takratno družbeno klimo na današnjem skrajnem severovzhodu Slovenije in na Madžarskem, druga pa v nič kaj dosti bolj miren čas okoli leta 1990, ki ga v okviru prostorskih koordinat romanesknega dogajanja določata padec berlinskega zidu in odhod sovjetskih vojakov z Madžarske.
Obe minulostoletni zgodbi sta tudi v sorodstveni povezavi, saj sta njuna akterja ded in vnuk. Drugi ima izpolniti predsmrtno željo prvega in dokončati njegovo nikoli do konca opravljeno pot. Tudi konec te, kronološko gledano zadnje poti, pred junaka postavi spoznanje, da je postanek lahko nevarnejši od poti. Med obema novodobnima pripovedma in legendo se splete še tesnejša vez, ko se izkaže, da po naključju na pot vzeta knjiga prinaša prav besedila o delih obeh apostolov. Pisateljica roman obrobi z dodatno zgradbeno intervencijo, ko se »sama« postavi v prvoosebno prenašalko tridelne pripovedi in jo tako dvigne na (psevdo)dokumentarno raven.
Oznako najprijetnejše presenečenje si je pisateljica zaslužila, ker je do zdaj nisem opazil v ožjih izborih za pomembnejše nagrade, roman Potovci pa izkazuje zelo solidno obvladovaje romaneskne snovi: čvrsto in spretno prepleteno zgradbo in veščo jezikovno artikulacijo. Še največ slabosti izdaja najobsežnejši in hkrati najsodobnejši del, ki tu in tam zajema iz sodobnega nižje pogovornega registra, nič manj radodarno pa ne streže z rahlo vzvišeno, že kar spakljivo izumetničeno govorico, kar naj bi najbrž dokazovalo, da smo ljudje (tudi) dediči preteklosti in da vnuk pač uporablja dedove besede, kar je morda pisateljsko legitimno, ne pa tudi bralsko prepričljivo. Malce pa pisateljici zamerim tudi prevztrajno ponavljanje nekaterih domislic, kakršno je na primer pleteničenje okoli veronese zelene, kar naj bi najbrž delovalo sproščeno in duhovito, pa ne učinkuje vedno tako.
Aleš Čar: O znosnosti
Vsaj v grobih potezah imajo Potovci marsikaj skupnega z romanom Aleša Čara O znosnosti. Tudi slednji se namreč godi v treh časovnih pasovih, v intervalu treh generacij in v objemu prologa in epiloga k pripovedi. Njegovo izhodišče so tokrat pozna osemdeseta leta minulega stoletja, ko se ustvarijo ključni premiki na družinski fronti. O znosnosti je namreč lahko oboje: malce čudaška kronika običajne družine ali običajna kronika malce čudaške družine. Odvisno od okusa in koliko čudaškosti je kdo pripravljen najti in priznati v zgodbi lastne.
Aleš Čar
Zgradba romana ustreza pripovedni tendenci. »Srednji« čas, od koder zaplavamo v družinsko zgodbo, ki je obenem tudi mala kronika 20. stoletja, je leto 1986, ko je pripovedovalec star petnajst let. S te perspektive se roman približno na polovici preseli v nemirni čas obeh svetovnih vojn in obdobje med njima. Ključna figura tega časovnega izseka je ded, zgodbo pa pestrijo legende o njegovem kontrabasu ter medvojne avanture v orkestrih različnih vojsk. V zaključku pripoved seže še v začetek novega tisočletja in če je bila prej zacementirana v matično družinsko okolje, se tokrat živahno seli po Nemčiji in Belgiji, koder se je »razrasla« ena od družinskih vej. Pripovedovalec O znosnosti se v maniri road writinga loti razvozlavanja skrbno varovanih sorodstvenih skrivnosti, kar ga pripelje do šokantnih in za zgodbeno celoto ključnih odkritij.
Glede na letnico rojstva osrednjega protagonista, lokacijo romaneskne pripovedi, ki je kljub nevtralnemu poimenovanju »Mesto« gotovo Idrija, ter navsezadnje tudi z ozirom na pisateljevo posvetilo »mojim«, ne moremo spregledati določene bližine med avtorjem in pripovedovalcem romana, kar »legitimira« njegovo privilegirano prvoosebno pozicijo. Čaru nikakor ne gre oporekati pripovednih veščin, med vsemi nominiranimi romani nam ravno O znosnosti postreže z največ izbranimi in pomensko razkošnimi stavki, bolj kot na nadrobne opise pa stavi na spretno postavljanje pike na i. Očitamo mu lahko odločitev za nevtralno poimenovanje likov, ki skupaj z imeni izgubijo tudi nekaj identitete. Nulta, Prva, Prvi, Tretja, Zadnji, Edina … nam vse do konca romana kodrajo možgane, sestavljanje nadvse zapletene družinske »križanke« pa nam otežujejo tudi občasna neujemanja med letnicami in trenutno starostjo likov. Čeprav je zadnja tretjina romana geografsko in časovno najbolj razgibana, pa se ne morem znebiti tudi vtisa, da zgodba v tem delu malce zastane in ritem pade. Pa še dodaten plus za najlepši knjižni ovitek v tej konkurenci!
Zdenko Kodrič: Opoldne zaplešejo škornji
Drugače kot Čar, ki uvaja preiskujoč pogled, se Zdenko Kodrič v romanu Opoldne zaplešejo škornji odloči za zunanjega, vsevednega pripovedovalca, ki nas pripelje v samo osrčje dogajanja pred in med eno najznamenitejših bitk druge svetovne vojne na slovenskih tleh, tragično usodo Pohorskega bataljona, ki klone po obleganju mnogo številčnejšega nasprotnika. Obleganja, ki ga Matjaž Kmecl v spremni besedi posrečeno poimenuje »Slovenska Masada«. (Zanimivo: že tretji nominirani roman, ki se tako ali drugače tematsko dotika druge svetovne vojne.) Kodrič se torej tokrat loteva dramatično drugačne snovi in tudi drugačnega pristopa k njej, kot v svojem predzadnjem sodobno-političnem absurdesknem romanu Agent iz Žužemberka. Loteva se izziva, s katerim se ni soočil še noben slovenski pisatelj: literarne obdelave omenjene zgodovinske snovi.
Zdenko Kodrič
Kodričev pisateljski »načrt« temelji tudi na hoteno drznem profaniranju dogajanja in vzdušja v bataljonu neposredno pred bitko, saj pri opisovanju ne zamolči pripovedno sočnih prizorov spolnega združevanja, izločanj telesnih snovi, ne izogne pa se tudi tako imenovanim nizkim strastem, ljubosumju, strahu, nelojalnosti, izdaji in še čemu, kar v slovenski tradiciji navadno ne pristane v tovrstnem žanru. Temu ustrezen je že v začetku nakazani romaneskni zaplet, bizaren družinski ljubezenski trikotnik, za katerega se zdi, kot bi se pritihotapil iz, recimo, malo prej obravnavanega Čarovega romana. Oče in sin, Vencelj, si namreč v teku pripovednega dogajanja delita telo istega dekleta, Marjete, očetova zaščita pred sinovim »vdorom« v njegovo seksualno prilastitev pa je izmišljena zgodba o Vencljevi sorodstveni povezanosti z Marjeto. Njihova nenavadna »podzgodba« se izkaže še za veliko usodnejšo, ko se Vencelj, malce tudi zaradi nje, nenačrtovano znajde na skorajšnjem bojišču, kjer se končajo življenja vseh članov bataljona.
Kodrič pri oblikovanju romaneskne snovi ustrezno pozornost nameni tudi govorici protagonistov, ki je prozaični naravi dogajanja mestoma ustrezno spuščena v nižje lege. Pri tem se ne drži zgodovinske »točnosti«, saj so kletvice in najzgovornejši opisi zvečine prineseni kar iz današnje rabe, kar je morda malce nenavadno, ne pa tudi nelegitimno. Večje težave nastopijo pri premem govoru protagonistov, ki ni vselej najbolj prepričljiv, pogosto se celo zdi, da so dialogi bližje tonalno privzdignjenemu odrskemu podajanju kot pa verističnemu slikanju prizorov, ki naj bi, če prav berem pisateljski načrt, ustvarili vtis romaneskne polnokrvnosti. V tem elementu prednjači akt spolne združitve med osrednjima protagonistoma, kjer je na preizkušnji tudi Marjetin »motiv« oziroma intenziteta njene nenadne predanosti, saj je prav ona tista, ki je že prej vedela za očetovo laž in s tem tudi za prosto pot, ki je bila že pred odhodom v partizane odprta njuni ljubezni. Ta je zaradi skorajšnje smrtne bitke, ki je sicer posledica psihološko neprepričljivo utemeljene izdaje, žal le kratke sape.
Andrej E. Skubic: Koliko si moja?
V letošnji konkurenci že na prvi vtis med imeni nominirancev najbolj izstopa Andrej E. Skubic. Navsezadnje je kresnika že prejel. In to kar za svoj prvi roman Grenki med. Zanj so bili nominirani tudi vsi avtorjevi pozneje objavljeni romani, za Koliko si moja? pa je pisatelj že prejel nagrado Prešernovega sklada.
Andrej E. Skubic
Zgodba je značilno skubičevska, saj v njej najdemo vse elemente njegovega pisanja, zaradi katerih ga imamo nekateri raje, drugi pač malo manj: srednjeletni, srednjeslojni (anti)junak, ki vsaj malo spominja na nosilni lik njegovega Popkorna, in še kaj bi se našlo, »navzven« ne deluje kdo ve kako karakterno, ima vsaj rahle težave s svojim družbenim umeščanjem, njegov ne tako skromen duševni in vrednostni svet zato zvečine spoznavamo prek notranjih monologov. Ti so svojevrstna odlika Skubičevega pisanja, saj so zapisani v pristnem in tonalno odlično ujetem pogovornem jeziku, začinjenem z mnogimi duhovitimi domislicami. Tudi svet tokratnega romanesknega prvoosebnega pripovedovalca se lomi na več frontah. Njegova dolgoletna punca ga polomi z drugim, kar še ni najhuje, zanj veliko težje sprejemljivo je dejstvo, da je s tem drugim tudi zanosila. Ne preostane mu drugega, kot da na hitro izpelje že prej načrtovano selitev na deželo, kjer se mu zalomi tudi v odnosu z materjo in, malce tudi zaradi tega, nato še s sosedi. Prerekanje okoli dokaj nepomembnega kosa zemlje na meji, ki izide iz pripovedovalčeve notranje razrvanosti, zato še zdaleč ni le smešenje slovenske folklore in stereotipov o večno med seboj se tožečih slovencljih, ampak tudi nekakšen srčni metronom.
Skubic s svojim pisanjem zelo posrečeno in prepričljivo riše vzporednice med zgodami in nezgodami, povezanimi z lastninjenjem zemlje ter težavnimi odločitvami ljubezensko zasebne narave. Njegov sosed si je z leti priposestvoval problematični kos zemlje, pred protagonistom Skubičevega novega romana pa je, banalno rečeno, podoben, a seveda veliko hujši in občutljivejši izziv: je pripravljen z življenjem v družinski skupnosti nekako »priposestvovati« otroka, ki je, strogo tehnično gledano, v »solastništvu« njegove dolgoletne partnerke Anje in drugega moškega? Čeprav gre po mojem mnenju za Skubičev najboljši roman po Grenkem medu, vtis malo pokvarijo pisma iz Amerike, kjer pripoved zastane in v romanu niso dovolj dobro izkoriščena in utemeljena, prav zato pa zlahka pogrešljiva. Skubicu bi lahko očitali tudi predolgo zasnovo, ki bo slej ko prej od nadaljnjega branja odvrnila kakega manj potrpežljivega bralca. Pa morda še kak preveč razvlečen prizor, kot je na primer tisti s postavljanjem mostička, ki naj bi omogočil dostop do izgubljenega kosa zemlje.
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Zadnja letošnja nominiranka in druga debitantka med finalisti je Lucija Stepančič, ki je nase že opozorila s kratkimi zgodbami in kritikami. V četrtek ob šestih je avtoričin prvi roman, ki odraža vse značilnosti njene kratkoprozne pisave, predvsem najpogosteje izpostavljena cinizem in črni humor.
Lucija Stepančič
Najopaznejša in po mojem mnenju tudi najodličnejša avtoričina poteza je gotovo izbira zelo svojevrstne, zagrobne pripovedne perspektive. »Danes bom srečala Davorja, ki me bo okužil z aidsom, ampak seveda nimam pojma o tem,« se glasi prva poved romana. Vse od tu naprej je opis slike, videne skozi vzvratno ogledalo, rekapitulacija dogajanja od usodnega dne, ko se pripovedovalka malo iz dolgčasa, malo pa tudi iz maščevanja neodzivnemu ljubimcu, spusti v razmerje s verižnim ženskarjem Davorjem, do dne, ko si prereže žile in prestopi na oni svet, od koder potem še naprej opazuje in komentira zapletanje in razpletanje zgodbe. Ta se ves čas ovija okoli iste pripovedne osi, saj romaneskni svet podnajemniških sob, priložnostnih del in seksualnih avantur spremljamo le skozi pogled osrednje prvoosebne protagonistke. Brez dialogov, s pomočjo katerih bi lahko mimo pripovednega posredništva spoznali tudi druge romaneskne like, kot na primer pri Skubicu, s katerim Stepančičevo v tej konkurenci še najlaže primerjamo. Oba avtorja namreč odlikuje sproščen in pogovorno pisan jezik ter podoben tip pripovedovalca, ki obtiči v neljubem položaju, iz katerega se potem skozi cel roman trudi tako in drugače izviti. Pri Stepančičevi je situacija še za malenkost bolj malodušna, saj je še veliko manj jasno, kaj bi pripovedovalka hotela oziroma želela in nam gre zato kar malo na živce. Tudi ko ji življenje vrne moškega, ki ga je po koncu njune zveze tako prizadevno zalezovala, se zgodi zgolj to, da to ni več to. Ob takšni naravi pisanja, kombinirani s svojevrstno pripovedno strategijo, si ne morem kaj, da se ne bi oprl na dve (tudi) filmski referenci: kot bi se Bridget Jones znašla v Pravilih slačenja.
Prepoznavni ton avtoričinega pisanja je obenem tudi njegova največja omejitev. Vztrajanje v istem, obešenjaškem pripovednem tonu namreč na dolge razdalje, ki jih narekuje roman, ne deluje več tako zelo sproščeno in zabavno, kot se sprva zdi. Nasprotno, v drugi polovici se mi je ta monotona lega zazdela že nekoliko prisiljena in drža krčevita. Namen ali zgolj nehote povzročena bralska težava?
Sporen spregled in napoved zmagovalca
Odgovor za tole pisanje niti ni tako bistven. Če sem v zgornjih ugotovitvah osamljen, je to še najmanjša težava, s katero se bodo pred odpravo na Rožnik soočili avtorji. Pa naj vseeno nadaljujem v zelo osebni maniri: vselej je nehvaležno govoriti o tistih, ki jih ni zraven, pa se nam zanje nekako zdi, da bi v to druščino brez dvoma sodili. Žirije se menjajo tudi zato, da skozi njih pridejo do glasu različni okusi. Kot že uvodoma rečeno: na pragu peterice so obstali trije ugledni slovenski prozaisti, en nagrajenec in dva večkratna nominiranca. Če Dekleva in Flisar po ne le moji oceni nista sestavila svojih najboljših del in se mi to ne zdi nič tragičnega, pa zelo obžalujem odločitev, da se med finalisti ni znašel Dušan Merc s svojim Pedagoškim triptihom, saj gre skoraj gotovo za njegov najboljši roman. Že res, da mu mnogi zamerijo ne preveč okreten slog pisanja, v primeru Triptiha pa še pisanje »na ključ« in pogrevanje dnevnopolitičnih teh s področja šolstva, vendar je ocena prebranega lahko končna šele po vtisu, ki ga prebrano pusti na dolgi rok, ki se naravnost zasadi v bralca. In moram reči, da že dolgo nisem prebral slovenskega romana, ki bi se s posameznimi podobami in prizori tako močno in za dolgo zasidral v mojo bralsko zavest. Najbrž tudi ali celo predvsem zato, ker v polnem pomenu izraža stališča, angažma in nespokoj samega avtorja, ker je roman napisan »brez rezerve«, brez vidnih zadržkov. S krvjo in spermo, če sem malce patetičen.
Pa pustimo to. Naj žirija v miru opravlja svoje delo. Tokrat pač izkoriščam možnost, da lahko spet kaj povem tudi javno, pa čeprav ne veljavno. Moj glas ne bo štel. Ga bom pa vseeno oddal: sam bi se na koncu verjetno odločal med Skubicem in Čarom. Ker je življenje tudi polno pragmatičnih in ne čisto načelnih odločitev, bi najbrž na koncu dal prednost Čaru, ker je Skubic za svoj roman že prejel visoko nacionalno priznanje. Zapisano malo prej naj velja tudi za zadnje kalkulacije: javne, ne pa tudi veljavne.
_
Urban Vovk je bil član kresnikove žirije v letih od 2008 do 2011.
Pogledi, št. 11, 13. junij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
