Kako si vzeti človeka svojega spola?
Mário de Sá-Carneiro: Lucijeva izpoved. Prevod in spremna beseda Barbara Juršič. Modrijan (Zbirka Nostalgija), Ljubljana 2011, 135 str., 13,70 €
03. 06. 2011
Ob omembi imena portugalskega pisatelja in pesnika Mária de Sá-Carneira se verjetno zganejo le redki literarni poznavalci ali recimo kar sladokusci, čeprav ga povezujejo s Fernandom Pessoo, ki je zaslužen, da so se v portugalski književnosti sploh ohranila dela tega ekscentričnega ustvarjalca. Pessoa je namreč uredil prvo izdajo pesniškega opusa Mária de Sá-Carneira, nastalega v letih 1912–1916, v istem času pa je med pisateljema potekala tudi korespondenca, v kateri sta si izmenjavala vtise o literarnem življenju na Portugalskem, ustanovitvi revije Orfej (Orpheu) in nastanku Pessoovih heteronimov. Pomeni torej, da je bil Sá-Carneira ob izidu Lucijeve izpovedi leta 1914 trdno zasidran ne samo v literarni tradiciji dekadence, simbolizma, saudozizma (saudosismo), temveč da je sledil predvsem sodobnim literarnim tokovom, kot sta bila na primer paulizem (literarni slog, ki sta ga oblikovala Pessoa in Sá-Carneiro z Impresijami mraka) ter futurizem. Toda Lucijeva izpoved, ki naj bi bila po besedah sodobnikov Sá-Carneirova mojstrovina, se ne nahaja samo na presečišču slogov, temveč predvsem tem, če ni smiselno govoriti že o obsesijah: samomor, homoseksualno razmerje, bizarno.
»Ne gre toliko za to, da je Lucijevo izpoved mogoče brati kot fragmentarno pripoved, mestoma tudi kot lirično kriminalko, temveč da je predvsem pisana z mislijo na bralca. Zapeljati ga, zamrežiti ga v tok besed.«
Pessoa je sicer nekje izrekel, da je Mário de Sá-Carneiro vse tisto, kar je napisal, tudi živel (pisatelj je naredil samomor pri šestindvajsetih), kar pa je, še posebej glede na Lucijevo izpoved, svojevrsten paradoks. Avtor in hkrati prvoosebni pripovedovalec Lucio Vaz bralca skuša prepričati v svojo nedolžnost. V ta namen začetek izpovedi opremi s predgovorom, ki naj bi romanu podelil status resničnosti. »Resnica« je, da je deset let preživel v zaporu zaradi zločina, ki ga ni zagrešil. Pripoved je na ta način prežeta z ironijo in nasploh je za Sá-Carneirovo pisanje značilen izjemen posameznik, zmožen doživljanja kulminacijskega trenutka. Šele takšen lik se namreč lahko sooči s skrivnostjo: ženska, ki jo prijatelj Ricardo pokonča z revolverjem, čudežno izgine, medtem ko Ricardo postane žrtev in Lucio njegov morilec. »Moj odvetnik je verjetno rekel, da je v resnici prava krivka mojega zločina Marta, ki jo je policija zaman iskala,« izreče Lucio v perspektivi gledanja nazaj. Če bi se v središču trikotnika Lucio-Marta-Ricard nahajala izginula, potem bi bil to poskus preseganja njene pasivne vloge, toda tisto, kar je za Sá-Carneira zanimivo, je odnos med moškima. Ricard, Lucijev alter ego, se v nekem trenutku celo vpraša, kako si je mogoče vzeti človeka svojega spola.
Rešitev najde v njej, ki je toliko kot njegova lastna duša. »Ko te je objemala, sem bil jaz tisti, ki te je objemal, zadovoljil sem svojo nežnost, zmagal sem,« se izpove pesnik Luciu tik pred zločinom. Martina eksistenca je torej prikazenska, domišljijska (odmev saudozizma), kar pa verjetno velja tudi za Lucia kot Ricarda. Glede na to, da je Sá-Carneiro večperspektivično oziroma multiplo stanje zavesti svojih junakov (seveda velja za predhodnika modernizma, motiv »soljubimcev« pa je med drugimi povzel tudi španski pisatelj Javier Marias) izpeljal ravno preko tematiziranja homoseksualnega odnosa, bi se bilo nesmiselno sprenevedati, da je avtorjevo duhovno ozadje zaznamovala mlačnost, naveličanost, žalobnost ali celo, da je svoje like »pehal k iskanju popačene transcendentalnosti«. Dejstvo je, da je Mário de Sá-Carneiro ob vsem inkorporiranju literarne tradicije, po besedah Fernanda Pessoe, genij posodabljanja umetnosti. Pri tem pa ne gre toliko za to, da je Lucijevo izpoved mogoče brati kot fragmentarno pripoved, mestoma tudi kot lirično kriminalko, temveč da je predvsem pisana z mislijo na bralca. Zapeljati ga, zamrežiti ga v tok besed.
Pogledi, št. 11, 25. maj 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
