Zrel, odmevajoč glas
Miljana Cunta: Za pol neba. Študentska založba, Ljubljana 2010, Knjižna zbirka Beletrina, 85 str., 18 €
02. 06. 2010
Pesniški prvenec Miljane Cunta Za pol neba že takoj na začetku sestopi v dvojino. Toda da ne bo pomote, gre za razsekano, izgnano dvojino, ki jo iz sebe izvrže celo narava. Nasprotje med živostjo narave in okamnelostjo človeške vrste je sicer tako veliko, da se upravičeno vprašamo: Se to zgodi, ker je narava tako povsod prisotna ali ker je človeška vrsta to izvrženost izzvala? V nadaljevanju pesnica sicer ne problematizira toliko dvojinske soočenosti z neprizadetimi pročelji, ampak bolj mrtvi prostor med ljubimcema. Toda četudi je prvi hip jasno, da par sodi na stran minljivosti, kljub neposredni izpovednosti to ni narejeno stereotipno. Ugibamo lahko celo, da je ljubezen nemogoča oziroma da je vstop v drugega onstran posameznikove volje in zmožnosti. S tovrstno perspektivo – iskanje apriori nemožnega in hkrati iskanje nevidne točke v horizontu – si pesnica vzpostavi širok, morda tu in tam celo preširok manevrski prostor.
»Ženski glas v prvencu Miljane Cunta je torej dominanten, povsod prisoten, že skoraj doneč. «
V podtonu seveda ne gre samo za to, da je horizontalna perspektiva nekaj, kar pritiče pesniški govorici, temveč da posameznika kot prestrašeni živali iščeta zavetje drug v drugem. Mislita torej z »mislimi mesa«, ali povedano drugače: s tem, ko se lirski subjekt sprašuje, je problem v njej (živi zaprta v svoj svet), je problem v njem ( ni dovolj vztrajen), že sugerira, da knjiga obeta ne samo dramaturgijo, temveč že zgodbo. V njenem središču sta jasno drugi in pesem. Med njima se ustvari trenje, in ker se lirski ne more uresničiti v drugem, si poišče zavetje v knjigah. Z drugim sicer lahko ustvari tudi hišo iz rdečega listja, vendar samo zato, da bi jo potem razrušila. Pri tem je odveč poudarjati, da pesnica govori iz glasu narave in da je torej v njeni nevzdržnosti zajeta cikličnost, ki je on s svojim pogledom ne more zaobjeti.
Ženski glas v prvencu Miljane Cunta je torej dominanten, povsod prisoten, že skoraj doneč. Toda kljub tožbi o lastni razvlečeni eksistenci, zaziranju v sij noči, v kateri je ostal ljubimec, zna biti avtorica tudi (besedno) igriva, ponekod celo sarkastična. Menjavanje različnih mentalnih ravni je mogoče predvsem zaradi razprtega prostora; le to se ustvarja s poskušanjem nadeti stvarem imena, čeprav vemo, da stvari nikoli niso do konca izrekljive. In tudi pesnica se v nadaljevanju pravzaprav sprijazni z zgolj občudovanjem lepega. Pri tem si pomaga z zaustavljenim časom, svetlobo, ki nasploh odigra izjemno vlogo v pesniški zbirki, z risanjem podob v prostoru. Od opesnjevanja slike Marca Chagalla, slike sira Johna Everetta Millaisa Mariana itn. smo samo še korak do ponovnega tematiziranje mita o Medeji. Glede na prej oddonelo govorico, si pesnica ne bi mogla izbrati primernejšega motiva. Medejine tožbe se ji priležejo, skoraj uležejo v dlan, in četudi bi knjiga vsebovala samo teh pet tožb in ničesar drugega, bi jo bilo vredno prebrati.
Čeprav se je sprva zdelo, da je Za pol neba pretežno zbirka ljubezenskih pesmi, to ni tako. Miljana Cunta se po uvodni nemožni bližini razprši in razteče v različne smeri; vodni tok jo nese od tematiziranja omenjenega Medejinega mita, nato smrti, opesnjevanja lepega do odhajanja za besedami. Samost torej obvelja kot tisti bistveni element, ki šele proti večeru rojeva pesmi. In tako kot pesnica ni mogla podeliti erotičnega odnosa do drugega ali pa je z njim podelila samo to in ničesar drugega, tako se je potem naslonila na pesem. Ni sicer izključeno, da pesem postane tudi breme, toda kljub vsemu je ob koncu zbirke mogoče čutiti pomirjenost. Šele tedaj se lirski subjekt lahko vrne v otroštvo, se izreče o zlati dobi, ki je minila, s tem pa se prvenec Za pol neba, ki sicer nosi naslov po zadnjem verzu zadnje pesmi, prestavi v višje lege, pridobi koncentracijo in patino.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 2. junija 2010)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
