Cvjećarnica u kući cveća & Basne o komunizmu
Komunizem v stripu in basni
Lazar Džamić, v Londonu živeči srbski strokovnjak za digitalni marketing, razglablja o tem, zakaj smo imeli v Jugoslaviji tako izjemno radi Alana Forda, in skozi svoje odgovore še več kot o kultnem stripu pove o mentaliteti ljudi v naših krajih. Slavenka Drakulić pa v basnih o komunizmu spregovori skozi usta živali, da bi povedala nekaj grenkih človeških resnic o takratnem času. Toda nobena od knjig si ne zasluži, da bi ju brali samo zaradi zanimanja za neko zgodovinsko obdobje ali celo zaradi kakšne, bog ne daj, jugonostalgije. Nasprotno, zanimivi sta zato, ker nam veliko povesta o tem, kako močno miselna dediščina tedanjega časa še danes vpliva na naša dojemanja in ravnanja.
Alan Ford v Jugoslaviji: iz stripa v resnično življenje
Večina tistih, ki so v mladosti navdušeno goltali Alana Forda in si pripovedovali najnovejše domislice, se najbrž ni zavedala, da razen v Jugoslaviji in Italiji, kjer je nastal, nikjer drugje ni imel pravega odmeva. Kot pravi Džamić, zanj ne vedo niti dobri poznavalci stripovske produkcije. Zakaj je torej Alan Ford prav v Jugoslaviji postal del nacionalne (no ja, večnacionalne) kulturne dediščine?
Z enim stavkom bi lahko njegov odgovor povzeli takole: tisto, kar je v Alanu Fordu fikcija, satira, komedijanstvo, je bilo pri nas vsakodnevna realnost. V likih, za katere sta najbrž tudi avtorja stripa mislila, da so zgolj karikatura, so Jugoslovani prepoznali sami sebe. Pa ne le v likih, v celotnem duhu in mentaliteti stripa. Džamić jo opiše z besedno zvezo nadrealistična farsa. Nadrealistična, ker na enem mestu združuje sestavine, ki v stvarnosti ne grejo skupaj, saj njihova kombinacija prekorači mejo razumsko in logično možnega ter moralno, pa tudi estetsko sprejemljivega. Farsa, ker njena komičnost temelji na absurdnih situacijah, pretiranih reakcijah, fizičnem in včasih vulgarnem humorju ter karikiranih podobah glavnih likov. Max Bunker je s tem po lastnih besedah poskušal posnemati renesančno commedio dell'arte in postaviti satirično ogledalo kapitalističnemu sistemu v času hladne vojne, zadel pa je v srce ljudstvo sosednje socialistične države.
Po Džamićevem mnenju nadrealistična farsa v Jugoslaviji ni bila umetniška oblika, temveč način življenja običajnih ljudi. V nenehnem nasprotju med uradno propagando in dejanskim življenjem, med idealnim in stvarnim, med logiko in iracionalnostjo, med znanjem in prostaštvom, med zaupanjem in prevaro, med izrečenim in mišljenim, je bila farsična distanca do lastnih življenjskih razmer najboljši način ohranjanja duševnega zdravja. Praktična iznajdljivost in privzdigovanje diletantstva na raven vrednote sta bila v takšnem svetu najboljša strategija preživetja, kar v stripu ponazarja nori izumitelj Grunf, v realnosti pa fraze »bomo že kako« in omalovaževanje preveč izobraženih ljudi, ki se v resničnem življenju prav zato »ne znajdejo«. Džamić vzporednice vleče še dlje. Satiro na brezosebni ameriški kapitalizem naj bi pri nas razumeli kot subverzivno norčevanje iz vsakega avtokratskega, nekompetentnega in propagandističnega režima. V glavnih likih naj bi prepoznali osebe iz našega vsakdana: v strogem in zvitem Broju 1 tipičnega družinskega očeta ali celo Tita, v Debelem Šefu značilnega birokrata, v Bobu Rocku proletarca in tako naprej.
Morda so takšne izpeljave pretirane, toda Džamićeva knjiga ni znanstveno delo, temveč iskren in z odličnim občutkom napisan vpogled v mentaliteto lastnega in bratskih narodov. In naj mi, prosim, nihče ne reče, da je bilo navdušenje nad tem stripom balkanski in ne slovenski fenomen. V Kopru sem se rad ustavil v prijetnem lokalu, imenovanem prav po Alanu Fordu, v skoraj domačih Stegnah so me zadnjič peljali v bifejček, posvečen Skupini T.N.T. Predvsem pa mnogo od napisanega še danes velja tudi za nas. Tudi zato, ker je zakoreninjeno precej globlje kot socializem. Ko je Koča Popović, partizanski poveljnik in nadrealistični pesnik, poslal neko zmešano srbsko ljudsko pesem Andréju Bretonu, mu je ta menda odgovoril, da v Jugoslaviji nadrealistične umetnosti ne potrebujemo, ker jo tako ali tako vsak dan živimo.
Ko ti v bifeju povedo, da tvoje šole ne veljajo nič, ker nisi nikoli delal v fabríki, ali ko Janko Lorenci v tujini izobražene ekonomiste posmehljivo označi za enačbarje, ni to nič drugega kot iskreni diletantizem. Le da se Lorenciju smejiš bolj kislo kot Grunfu. In ko si še pred sprejetjem zakona izmislimo tisoč načinov, kako ga bomo obšli, je to prava alanfordovska iznajdljivost, ki je niti trojka ne bo izkoreninila. In tako naprej, druge vsakdanje zglede boste gotovo prepoznali sami.
Socializem z grozljivim človeškim obrazom
Basni o komunizmu seveda niso prva knjiga Slavenke Drakulić o vsakdanjiku ljudi v socializmu. Tokrat se je odločila, da spregovori skozi usta različnih živali iz več komunističnih držav. Morda se ji je zdelo, da bodo s tem ušesa današnjih ljudi bolj dovzetna za človeške zgodbe, ki jih je želela povedati. Džamić bi najbrž tudi v domnevi, da ljudje bolj prisluhnejo živalim kot samim sebi, videl neko alanfordovsko farsičnost. Kakorkoli, človeškost njenih zgodb je v tem, da ne pristaja na črno-belo logiko, po kateri so bili voditelji režima samo slabi, njihovi podaniki pa le nemočne zatirane žrtve. Zagrizeni protikomunisti bi to hitro označili za nostalgijo in opravičevanje režima. Toda ne gre za to. Ko preberemo pripoved potepuškega psa o izgonu ljudi iz njihovih hiš v centru Bukarešte in nasilni ločitvi od domačih ljubljenčkov ali izpoved psihotičnega krokarja, ki je bil priča prisilnemu samomoru predsednika albanske vlade, ker bi ta lahko ogrozil položaj Enverja Hoxhe, ne moremo dvomiti o njenem moralnem stališču do komunističnega režima. Do režima, ne pa tudi do ljudi, ki so v njem tako ali drugače preživeli.
Človeški so v njenih očeh tako navadni ljudje kot tudi njihovi voditelji. Berlinski krt, profesor, ki proučuje vedenje ljudi, se čudi, da so ljudje, ki so bili pred nevarnostjo kapitalizma varno zaščiteni v trdnjavi Vzhodnega Berlina, iz njega bežali tudi za ceno svojega življenja. Odgovora ne najde v želji po svobodi, na katero se večina danes ponosno sklicuje, temveč v hrepenenju po sladkih bananah in drugih dobrotah, ki so v templjih potrošniške religije na voljo v neomejenih količinah. Titov brionski papagaj Koki ponosno in že kar snobovsko opisuje maršalovo svetovljanstvo in stil, ki ga njegova naslednika Stjepan in Franjo nikakor nista imela, toda zaradi tega ne ostane slep za Brozovo krutost do političnih nasprotnikov in lastne soproge. Predvsem pa nam pove, da je bil Tito sam še največji vernik kulta svoje lastne osebnosti.
Mačka generala Jaruzelskega v pismu poljskemu državnemu tožilcu z veliko razumevanja opisuje dileme, s katerimi se je soočil, ko je moral izbrati manjše zlo med sovjetsko intervencijo in nasilnim zatrtjem opozicije z lastnimi silami. Toda čeprav razume njegovo človeško stisko, s tem ne želi moralno opravičevati njegove odločitve. Trdi le, da je presoja njegovega ravnanja stvar etike in zgodovine, ne pa sodnega procesa, ki so ga začeli in zaradi njegove smrti nikoli dokončali. Tudi zato, ker velik del javnosti sodbe, takšne ali drugačne, ne bi nikoli pripoznal za legitimno, z uravnoteženo moralno presojo pa bi narod lahko bil pomirjen – spravljen, bi rekli pri nas – in se obrnil iz preteklosti v prihodnost.
Za razumevanje današnjega časa so morda še najbolj poučne zgodbe, ki jih miška iz praškega muzeja komunizma pripoveduje naključni obiskovalki, nemški podgani. Nariše nam psihozo družbe, prepredene s priložnostnimi ovaduhi, ki so si s pripovedovanjem resničnih ali izmišljenih zgodb o svojih znancih želeli prislužiti mehkejši kos kruha, in v kateri zato nikoli nisi vedel, s kom imaš opravka in kaj lahko rečeš, ko greš s sodelavcem na nedolžno popoldansko pivo. Predvsem pa poudari kolektivni občutek krivde širokih množic, ki se globoko v sebi zavedajo, da so s svojim molkom, podrejanjem in pasivno kolaboracijo dejansko omogočili dolgoletni obstoj zatiralskega režima. Prav zato, da bi se oprali lastne slabe vesti, danes revanšistično obsojajo tiste, ki so bili odkriti sodelavci režima, in zahtevajo njihovo sodno obravnavo. Črno-bela logika ljudi, nedojemljiva za odtenke, ki so jih v knjigi Slavenke Drakulić sposobne videti samo živali.
Teorija zarote po slovensko
Slovenija se še danes, več kot dvajset let po zlomu komunizma, obnaša kot družba ovaduštva. Te miselnosti je največ prav v politiki. Ko se s povsem resnimi ljudmi pogovarjaš o tem, zakaj je kdo kaj naredil ali šele bo naredil, praviloma slišiš fantastične zgodbe, v katerih nihče ni tisti, za kogar se izdaja, temveč skrivaj dela za nekoga drugega, izdaja informacije, želi zgolj izkoristiti položaj in mastno zaslužiti ali kaj podobnega. Takšne zgodbe so pogosto podkrepljene s podatki, pravimi ali tudi ne, o sorodstvenih, sošolskih, krajevnih, spolnih, poslovnih ali kakšnih drugih povezavah med osebami, ki se na videz zdijo nepovezane. In kar je še huje, politične ali interesne nasprotnike se pogosto poskuša onemogočiti prav z izmišljenimi ovadbami različnim organom pregona ali s prodajanjem lažnih informacij lahkovernim novinarjem. Če temu prištejemo še prevlado črno-bele logike, po kateri so vsi na levici zgolj podaljški murgelskega palčka, vsi na desnici zgolj izvajalci ukazov vrhovnega princa teme, vmes pa itak ni nikogar, nam postane približno jasno, zakaj smo tu, kjer smo, in zakaj se od tu nikamor ne premaknemo. Škoda je le, da niti Lazar niti Slavenka, še manj pa podpisani, ne vemo, kako bi se tega mentalnega izročila končno rešili. Razen, da vsi skupaj pobegnemo daleč od te ponorele države.
Pogledi, let. 4, št. 19, 9. oktober 2013