Med distanco in empatijo
Med Olimpom in Hadom: Enakost v pravu in literaturi. Urednik in avtor uvodne razprave Matej Accetto. GV Založba, Ljubljana 2011, 303 str., 15,01 €
13. 11. 2012
Leta 1999 je v okviru poletne šole na temo pravo in literatura na Pravni fakulteti v Ljubljani predaval harvardski profesor Richard D. Parker in tako navdušil sicer maloštevilne udeležence seminarja, da so na fakulteti sedem let pozneje (za spremembe na Univerzi je včasih pač potreben ščepec pravljice) ustanovili poseben krožek Pravo in literatura. Knjiga Med Olimpom in Hadom: Enakost v pravu in literaturi, ki je izšla lani, je praktični rezultat sestankovanj v drugi »sezoni« krožka – eseje na krovno temo enakosti je prispevalo devet udeležencev, študentov fakultete.
Kot zapiše vodja krožka in urednik knjige dr. Matej Accetto, je bilo o razmerju med pravom in literaturo (v tujini) »napisanih že sorazmerno veliko razprav, ki običajno poudarjajo dva ali tri vidike tega razmerja: da lahko o razmerju govorimo kot o pravu v literaturi (se pravi, kako leposlovna dela opisujejo pravna razmerja), o pravu kot literaturi (ko pravna besedila presojamo kot literarna besedila) ali o pravu in literaturi (ko se splošneje sprašujemo o tem, kako nam lahko leposlovje pomaga razmišljati o pravu)«. V opombi pa navaja še četrti vidik, ki je po mojem mnenju enako pomemben kot prej omenjeni, če ne od katerega še pomembnejši: to je »pravo o literaturi«, kjer gre za pravno ureditev literarnega sistema. Kakorkoli že, esejisti se v glavnem osredotočajo na tretji vidik, pri čemer jim literatura ne služi toliko kot izhodišče za razpravo, ampak kot ilustracija zanjo.
»Knjiga za bralca, ki ga zanimajo različna vprašanja enakosti in njihova obravnava v svetovni in domači literaturi.«
Prispevki so razdeljeni na tri tematske sklope: Enakost in različnost, Enakost in kulturna raznolikost in Enakost in neenakost. V prvem, najbrž tudi najboljšem eseju Špela Ahčin ob Tolstojevem Ivanu Iljiču razmišlja o vzporednicah med bralčevim vživljanjem v književne junake in sodnikovim vživljanjem v probleme strank v sodnem postopku, kar je povsem v skladu s sodobnimi raziskavami literarne recepcije, ki ugotavljajo korelacije med bralci (literature) in visoko razvito empatijo. S to pripombo, da so podobnosti v primerjavi najbrž še večje, kot jih uspe zajeti avtorica – dobro literarno branje namreč ne predvideva »identifikacije« z literarno osebo (to bi bilo že patološko), pač pa ob zmožnosti vživljanja točno tisto distanco, ki jo mora med procesom zavzemati tudi sodnik, da bo njegova odločitev pravična, to je objektivna in profesionalna. Poleg tega eseja prvi razdelek sestavljata še prispevka Nataše Sedlar, ki z odlomki iz 25. ure Davida Benioffa filozofsko in sociološko ilustrira različnost med posamezniki, in Iztoka Štefaneca, ki povzema biološki in sociološki vidik razlik med spoloma, znotraj prava pa se osredotoči na dedovanje. V drugem razdelku Matej Petrišič piše o migrantih, Mojca Zadravec o pravni ureditvi na področju religije, predvsem o enakosti med različnimi religijami, pri čemer ji je v pomoč Pijevo življenje Yanna Martela, Vesna Tišler pa o vprašanju (ne)enakosti ras, kjer mimogrede izpostavlja v širši javnosti še vedno premalo znan problem antisemitizma v delih Ivana Cankarja. S tretjim razdelkom zaključujejo Kira Zorman o bistvu človeka in (ne)svobodi, Jernej Kosec o pravičnosti in razvoju prava, Maša Savič pa o enakosti in humanizmu.
Tudi sam sem med branjem knjige poskušal obdržati oboje, distanco in empatijo. Ker gre za delo študentov, in to študentov prava, ki jim je literatura predvsem hobi (in branje torej še v užitek, bi zapisal kak moj kolega), gre torej za neke vrste ljubiteljsko strokovno oziroma poljudnoznanstveno delo. Vsekakor pa to ni meddisciplinarna pravna in literarnovedna razprava, niti knjiga nima teh pretenzij (razen v zapisu na platnici). Zato pri svoji oceni ne bi želel biti prestrog. Pomanjkljivosti knjige so bolj kot ne očitne. Kot je bilo že nakazano, so literarna dela včasih pomaknjena povsem na obrobje, omenjena nekako mimogrede, večinoma pa služijo le kot (dodatna) ilustracija razmišljanja. Zgolj uvod in otvoritveni esej poskušata o temi, ki sta si jo izbrala, razmišljati z metodologijo prava, kolikor lahko to kot laik ocenim, in literarne vede. Zgodi se namreč tudi, da je na stran potisnjeno celo pravo in da gre prej za vprašanja sociologije/filozofije ali zgodovine. Če sklenem, pa je še najbolj moteče pravzaprav to, da esejisti preveč prostora in posledično bralčevega potrpljenja namenjajo samoumevnostim; radi se torej razpišejo o tem, kar je ali bi moralo biti splošno znano, zaradi česar je njihov subjektivni doprinos k vprašanjem in dilemam, s katerimi se ukvarjajo, majhen.
Toda če po drugi strani upoštevamo vse okoliščine, je težko biti nenaklonjen projektu, pri katerem o literaturi s tolikšnim entuziazmom pišejo mladi, ki jim književnost ni osnovno področje. Posebno, če vzamemo za primerjavo kakšne druge (humanistične) oddelke, kjer literaturo študirajo ali jim je gotovo bliže, pa s težavo sestavijo nekaj izvodov oddelčnega časopisa. Pa tudi sicer je z interdisciplinarnostjo pri nas, tudi v literarni vedi, težava – tako da je Med Olimpom in Hadom malone pionirsko delo s tega področja. Poleg tega je v vseh esejih opazna močna humanistična nota – in gotovo je, da so vprašanja, s katerimi se avtorji ukvarjajo, večna in univerzalna. Knjigo zato brez slabe vesti priporočam bralcu, ki ga zanimajo različna vprašanja enakosti in njihova obravnava v svetovni in domači literaturi, lahko tudi samo prvo ali pa je zgolj navdušenec nad književnostjo in bi se rad seznanil s tem, kako o in ob literaturi razmišljajo drugi bralci. Enotno spoznanje vseh besedil, zbranih v knjigi, pa tudi krožka na Pravni fakulteti, je namreč, da se je s pomočjo literature mogoče naučiti tudi nekaj o družbi, v kateri živimo. Na to bleščeče strokovno-teoretične monografije pogosto pozabijo.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
