Nauk o odličnem vedenju

Kakšna je razlika med lepim vedenjem in odličnim vedenjem? Bistvena. Lepo vedenje je nekaj čisto zastarelega in ne vzbuja nobene koristne pozornosti. Veliko talentiranih ljudi lepega vedenja je propadlo, ker so se zdeli ljudem smešni in se jih nihče ni bal. Lepo vedenje je v dnevni praksi sploh nekaj pogubnega. Dočim odlično vedenje skoraj dosledno vodi k uspehu. Po nekaj primerih bo stvar docela jasna: otroka, ki se odlikuje z muhavostjo in kričavostjo, starši veliko raje spuste v kino ali na igrišče kakor otroka z lepim vedenjem; možu, ki se odlikuje po sitnosti in godrnjavosti, žena veliko raje dovoli pot od doma kakor navadnemu možu lepega vedenja; trezni ljudje lepega vedenja morajo zvečer hoditi peš iz gostilne, pijanca, ki se odlikuje z razsajanjem, odpelje avtomobil; direktorja, ki se odlikuje z uspešno malomarnostjo, pa se ga podjetje ne more iznebiti, pošljejo na brezskrben bolniški dopust v letovišče; v nočnem lokalu dobi plačilo pevec, ki se odlikuje s hrupnostjo – nagrado dobi zato, da ne poje; enako dobivajo ponekod igralci in pevci v gledališčih in operah plačo zato, da ne nastopajo – če se le odlikujejo z neuporabnostjo; od uradnika, ki se odlikuje s počasnostjo in nespretnostjo, nihče v podjetju ne zahteva pomoči, dočim so njega kolegi venomer tarča delovnih zahtev predpostavljenih. Odlično vedenje pomeni torej posedovanje lastnosti, ki posameznika odlikujejo pred drugimi tako, da je življenjsko uspešnejši.

To vsestransko neraziskano področje hoče obdelati vsaj v obrisu naša skromna veda o o d l i č n e m v e d e n j u.

Razdelitev snovi

Področje življenjsko važne vede o odličnem vedenju je raznovrstno in široko. Začne se že v zibelki, kjer otrok, ki se odlikuje s kričanjem in zahtevnostjo, dobi več jedi in žanje večjo pozornost kakor navaden dojenček lepega vedenja. In človek, ki se odlikuje s hrupnim, bleščečim pogrebom, zbuja čisto drugačno zanimanje kakor tisti, ki z lepim vedenjem smukne v grob ali krematorij. Med rojstvom in smrtjo je torej veliko področje odličnega vedenja, ki često s svojim vplivom sega tudi preko smrti. Za primer navedimo samo znamenitega roparja Čarugo ali slavno Johanco iz Vodic, ki je »švicala telečjo kri«.

Snov bo treba skrbno razdeliti po predmetu, času, kraju, po okoliščinah, po poklicu, po temperamentu, pa celo po zakonskem stanu. Čim bolj pregledno in za vsakogar uporabno. Vedi se odlično! VE-ES-O!

Odlično vedenje do samega sebe

Odlikuj se s tem, da se vroče ljubiš, kajti večjega prijatelja, kakor si sam sebi, ne boš našel. Da se boš pa lahko globoko ljubil, pazi, da se preveč ne spoznaš. Varuj samega sebe kakor skrivnost pred samim seboj. Za božjo voljo ne opažaj kakšne napake na sebi, kajti od tega pridejo kompleksi in notranji boji. Tvoj jaz naj bo brez napake, brez pegice: najbolj sijajen, najpametnejši, najboljši. In tega najboljšega brani z vsemi sredstvi pred sovražniki in tekmeci. V tem boju za dobro stvar so vsa sredstva plemenita. Nevarnosti, ki preže na tvoj drugi jaz, so neizmerne in neštevilne: hoteli te bodo poučevati, te vzgajati, ti svetovati, te včlanjevati v družbo, ti nalagati odgovornosti, zahtevali bodo delo od tebe, da – celo žrtve; hoteli te bodo grajati, te kaznovati, ti očitati, te usmerjati, te kritizirati, te ovirati, ti metati polena pod noge, zavirati te s predpisi in zakoni, držali te bodo za suknjič, da bi ne prišel naprej. Toda če se ljubiš dovolj zvesto in če se na uspešen način odlikuješ, boš premagal vse zapreke in zmagal.

Predvsem se ne izobražuj preveč, da si ne utrudiš duha. Prožen, primeren lak izobrazbe je čisto dovolj. Potem se skrbno pazi kremenite značajnosti, ki je največji sovražnik tvojega drugega jaza. Če hočeš priti naglo in uspešno navzgor, stopi kakemu prijatelju na rame, se rahlo odženi in se primi kakemu večjemu prijatelju za pete, potem z nežnimi prijemi poplezaj navzgor in skok ponovi. To je starodavna tehnika »ravbarskih štengc«.

Vtisni si tudi v spomin, da je bolje za en dinar zapovedovati, kakor za deset dinarjev delati; najbolje pa je za deset dinarjev ukazovati. Iz tega je razvidno, kako pogubno je – izučiti se kakšne stroke in postati mojster: to te zavede v navadno delo, delo pa postane lahko najpogubnejša strast. Ne zanemari svojega najbližjega, najbolj resnega in najiskrenejšega prijatelja samega sebe tako, da bi se nekega dne bridko pokesal! Navduši se nad ribištvom, nad zbiranjem znamk, magari nad poleti v vesoljnost – toda ne nad delom: opazili te bodo, potem si skuhan, pogrneš v nesrečo. Seveda mora biti to skrivnost med tabo in tvojim najboljšim prijateljem jazom: vsak drug prijatelj bi utegnil tvojo plemenito potezo tolmačiti zlobno po svoje. Skrbno loči besedo in dejanje: beseda je kakor obleka, ki skriva goloto dejanja. Beseda – kot obleka – mora biti sijajna in privlačna, in segati mora od pete do vrata: ne daj, da bi kdo ocenjeval goloto pod njo. To je slavna tehnika »kostumerstva«.

Ne daj, da bi tvoj ubogi jaz pogrnil v kakšno idejo, pa naj bo to resnica, pravica, lepota ali kar koli podobnega. Takoj boš jahal na splošnem konju – in ne boš vedel, kje boš pristal. Vsekakor pa ideje prijazno prepusti drugim ljudem lepega vedenja. Tvoja ideja pa bodi slej ko prej nesebična in neomajna ljubezen do samega sebe, samo ta te ne more izdati. Prijatelje si izbiraj previdno in samo med ljudmi, ki ljubijo sami sebe, in samo na podlagi medsebojne koristi. Če medsebojna korist izgine, beži pravi čas. Idealisti govore o srčnih zvezah, nizkotneži o spletu črev, ti pa se odlikuj s tehniko »realnega sodelovanja«.

Še majhen dodatek: zelo ti bo koristilo, če boš včasih skromno priznal, da bi bil rad boljši, bolj delaven, da včasih občutiš nekoliko strahu pred življenjem, ki postavlja take zahteve človeku; sploh kaži, da si docela navaden človek z vsemi slabostmi, da si često grešil in se pokesal, da pa si zmeraj pripravljen zastaviti vse sile za dobro stvar. Prav nič se nisi zlagal, napravil pa si uslugo svojemu prijatelju jazu. Nihče ne mara zravnanih pravičnežev, predrznih resnicoljubnežev, svetnikov, junakov, mučenikov, prerokov in moralistov. Zato se ne sramuj pokazati malih strasti in mičnih sebičnosti v pravi meri in luči. To je odlična tehnika »malih grehov«, ki pomenijo kamen uspeha.

Šele tako izdelan boš imel uspeh tudi v drugih panogah odličnega vedenja. Vedi se odlično. VE-ES-O!

Odlično vedenje z ljudmi različnih narav

Stara grška delitev ljudi po naravah sicer ne drži več, je pa v praksi še zmeraj uporabna: jeznorite, hladne, vesele in otožne narave. Napoleon je imel baje vse štiri narave zmešane v sebi – in vemo, kam ga je to privedlo. Večina ljudi se drži ene narave, kar je tudi najbolj prikladno. Nič ne moti ljudi tako, kakor če je nekdo danes vesel, jutri žalosten, pojutrišnjem pravi, naj ga vse skupaj piše v uho, čez tri dni pa tolče s pestjo po mizi. Ena narava, ena podoba človeka, ena jasnost! Pametni ljudje se odlikujejo s tem, da vedo, kdaj in kje je treba nekoliko spremeniti svojo podobo.

Pri odličnem občevanju z ljudmi je treba upoštevati tri tipe: občevanje s podložnimi, občevanje s predpostavljenimi, občevanje z indiferentnimi. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da nekateri teh tipov prehajajo drug v drugega. Indiferentni lahko jutri postane predpostavljeni.

Občevanje s podložnimi: tu sta dva glavna tipa, tisti, ki lahko škoduje, in tisti, ki ne more. Najprej tisti, ki ne more: tu je na mestu naslednje pravilo – nad tem tipom se je mogoče brez ozira na njegovo naravo izkazati brez najmanjše nevarnosti, tu je mogoče pokazati vso svojo veličastnost in si očistiti ventile. Glede tistega, ki lahko škoduje, to se pravi glede »nevarnega podložnega«, je priporočati zmernost in očetovstvo, ne da bi se posebno ozirali na njegovo naravo. Zelo primerno je najti trenutke individualnega stika, ko se v hipu duša dotakne duše. Toda to ne prevečkrat in samo v situacijah skupnega dela. Zaupljivost navzdol škoduje, kanec prisrčnosti koristi. Avtoritativnost do prvega tipa se lepo pomeša s človečnostjo do drugega tipa.

Občevanje s predpostavljenimi: tu se je treba strogo ravnati po naravi človeka. Predpostavljenega je treba preštudirati, nič ne pomaga. V skrajnem primeru, ko to ni mogoče, pa se držati posnemanja ljudi, ki že imajo svoje izkušnje. Sprva splošno: združena skromnost. Ne ponujati stika. Potem: pritrjevati, se smejati tudi slabim dovtipom, bežati izpred oči ob slabi volj, nositi dobre novice, ne dajati nasvetov, jih pa hvaležno sprejemati. Z jeznorito naravo predstojnika biti otožno zaskrbljen, z veselo naravo notranje svetal, s hladno naravo prizadevno vztrajen, z otožno naravo resen. Svoj odnos je treba graditi po načelu »zrno do zrna pogača«. Če se da biti nekoliko nevaren, toda tiho, ljubeznivo nevaren, je stvar v dobrem teku: to je razloženo v zgornjem odstavku. Če si nenevaren podložnik, potem bodi dober ventil za slabo voljo predstojnika – in ne bo ti žal. Dobro preštudiraj tehniko »kostumerstva« in »malih grehov«.

Občevanje z indiferentnimi: tukaj naj te zadržuje samo izkušnja, da nikoli ne veš, kdaj boš koga potreboval. Če naletiš na človeka z lepim vedenjem, ki si ga včeraj prizadel, pa ti danes »stresa žerjavico na glavo« z uslugo, je še dobro. Toda ta vrsta naglo izumira: za eno po glavi boš dobil dve ali tri. Zato deli svoje občevanje z indiferentnimi ljudmi na več delov: za dobre ljudi se meni, samo kolikor je to potrebno, s hudobnimi se pa nekoliko več ukvarjaj, saj so po navadi uspešnejši. Mešanica jeznorite in vesele narave je na svetu najuspešnejša, tej posveti največ pažnje; še majhen dodatek otožne narave – pa dobiš tip samosilnega človeka, ki ga spoštuj v vseh oblikah. Z mešanico vesele in hladne narave se ne ukvarjaj, ti ljudje ne pridejo daleč – in če pridejo, niso nevarni. Pazi se na mešanice jeznorite in otožne narave: pojdi stran, če pa to ni mogoče – bodi majhen in tih, da si za prazen nič ne nakoplješ njih maščevalnosti. Kdor ima v sebi nesrečno mešanico vesele in otožne narave, ima dela dovolj sam s seboj: ta je tako na meji normalnosti, ker se obe naravi med seboj izpodbijata; v povečanih merah pravijo takemu tipu zdravniki »manično depresivni element«. Beži od ljudi z mešanico otožne in hladne narave, ker so neznosni in boš tudi v življenju imel z njimi same nepotrebne težave. Častihlepne nahrani s častjo, skopim plačaj zapitek, lakomnim ustvari up, da jim boš koristen, nečimrnim pokadi, to je tehnika »vzdigovanja repa«; nasilnim se dostojanstveno umakni in zagrozi tako, da te ne slišijo; slabičem se pokaži v primerni moči; norcev vseh vrst se izogibaj, če pa moraš biti z njimi, zaigraj primerno dozo norosti; s trmastimi in svojeglavimi vročekrvneži ne tekmuj – če boš premagan, te bodo sramotili, če boš zmagal, se ti bodo maščevali; od moralistov se daj na kratko poučiti, se zahvali in brž odidi; s pijanci se ne druži ali pa pij več od njih, da bodo morali oni tebe prenašati; ljudomrznike presezi s svojo ljudomrznostjo; sentimentalnežem pobegni čim prej; zavistnikom bodi hvaležen, ker ti dvigajo ugled; lažnikov ne razkrinkuj; posojaj denar samo prijateljem, ki se jih nočeš iznebiti. Ne popravljaj ljudi, ne izboljšuj sveta. Ko boš vse vedel, boš uvidel, da ti ni prav nič koristilo. Vsakdo te je uvrstil nekam med zgoraj omenjene in samo odlično vedenje ti lahko pomaga naprej. Zato: Vedi se odlično! VE-ES-O!

Odlično vedenje z ljudmi različnih starosti

Prva leta življenja: glej nauk o dojenčkih.

Otroci: tu se najbolj pazi, da jih ne vzljubiš, ker te bodo zasužnjili, ne da bi opazil. Res je znamenje kulturnih narodov ljubezen do otrok (poleg ljubezni do živali, spoštovanja ljubezenskih parčkov in snage v straniščih). Najboljši način je »poučnost«: tu je vse v redu; otroke poučiš, oni pa brž odidejo. Vsi vidijo, da hočeš otrokom dobro, tebe pa to ne stane niti veliko časa niti sladkarij. Pri otrocih, ki te zakrknjeno vzljubijo, uporabi težjo poučnost: razlagaj jim moralko. Če pa naletiš na radovednega otroka, mu daj knjigo v branje. Enako zagreni otrokom tudi šolo: kakšen pa bi bil svet, če bi se otroci učili igraje? Pedagogika se je v vseh časih dobro zavedala, da mora biti težko kladivo, ki kuje mlade duše. Zelo primerno je, da se otroci čim prej uče na pamet kakšno staro latinsko knjigo. Teh načel ni podcenjevati, posebno zdaj ne, ko je tepež odpravljen iz šol.

Pri lastnih otrocih pazi, da se ne nauče odličnega vedenja, ker je otrok zelo zvit in bi znal obrniti rezilo proti tebi. Čim večkrat naj te boli glava, bodi utrujen od dela, zahtevaj svoj mir, uveljavljaj svojo jeznoritost in otožnost kakor pri občevanju z nenevarnimi podložniki. Če te otroci spregledajo, jim napravi moralno pridigo. V naravo jih ne spuščaj preveč, tudi športa ne pospešuj preko mere, ker se bodo otroci razvili v krepke fante in te bodo na starost pretepali.

Mladi ljudje: Če ne moreš več uveljavljati poučnosti, se zateci k »moralni ogorčenosti«. Zdihni, kako je današnja mladina pokvarjena, in dodaj nekaj svarilnih primerov. Največja napaka bi bila razumevanje. Razumevanje namreč po eni strani kvari značaj mladine, ki upa, da bo v vsem razumljena, po drugi strani pa zmanjšuje tvoj ugled pri mladini. »Moralna ogorčenost« te dvigne visoko nad blatno zemljo, traja kratek čas, ne zahteva posebnega napora.

Odrasli ljudje: glej prejšnji paragraf.

Stari ljudje: to so indiferentni, nenevarni. Pazi se vsake vljudnosti, ker iz malega raste veliko. Neki nesrečni človek lepega vedenja je odstopil starki mesto v trolejbusu. Iz tega se je rodilo, da ji je pomagal izstopiti, da ji je nesel kovček domov, da se je seznanil z njeno hčerjo in se naposled poročil; še danes je brez stanovanja. Glede lastnih staršev: glej pod »podložniki« oz. »predstojniki«.

Umrli ljudje: glej cenik pogrebnega društva in latinski pregovor »De mortuis nil nisi bene«, kar pomeni »O mrtvih samo dobro«.

Nikoli ne pomisli, da si bil nekdaj tudi sam otrok, in ne, da boš nekoč tudi ti umrl. Prvo kakor drugo bi te zapeljalo v filozofska razmišljanja, ki bi občutno škodovala tvojemu odličnemu vedenju. Vedi se odlično! VE-ES-O!

Odlično vedenje z ljudmi drugega spola

Ljudje drugega spola so tisti, v katere se lahko zaljubimo, s katerimi imamo lahko ljubezen, s katerimi se v skrajnem slučaju celo poročimo. Torej v vseh primerih zelo nevarni svojemu najbližjemu prijatelju, jazu.

Prvo pravilo: karkoli storimo, vse je narobe.

Drugo pravilo: vse, kar je narobe, postavljamo na prav.

Tretje pravilo: kakor si boš postlal, tako boš spal.

V tej reči so strašna notranja nasprotstva. V dveh bitjih se vname strast za posedovanje drugega. Ker pa posest ne more posedovati posestnika, nastane hud boj, iz katerega se lahko rodi celo to, da sta obe bitji hkrati posest in posestnik drug drugega. Toda najprej se omejimo na splošni odnos obeh spolov.

Še v današnjo dobo sega starinski sistem: moški je kavalir, ženska je predmet kavalirstva. Ženski pade robček na tla, moški ga pobere. Moški vodi žensko spoštljivo na desni. Moški odstopi ženski sedež. Moški odnaša ženski prtljago. Moški dobi klofuto od ženske in jo spravi med rekvizite ljubezni. Seveda je začel ta sistem že zgodaj pokati. Zelo lepo opisuje ta problem s sliko šaljivi list »Simplicissimus«: dva, on in ona, gresta po dežju z dežnikom; zaljubljenec – dežnik nad njo, zaročenca – dežnik enako nad njim kakor nad njo, poročena – dežnik nad njim. V prvi fazi je bil »on« človek lepega vedenja, v drugi fazi nekaj nedoločeno demokratičnega, v zadnji fazi pa je postal »on« človek odličnega vedenja. Tako življenje samo izpodbija zastarelo lepo vedenje. Torej: zelo se je treba paziti kavalirstva. To je zaostanek fevdalizma, ki postavlja žensko v neenak položaj. Enakopravnost sicer še ni docela izvedena, ker narava zaostaja za družbenimi vedami: v prihodnosti, ko bo vseeno, kdo rodi, on ali ona, bo to docela drugače. Kdor bo bolj utegnil, seveda. Toda že prej se je treba varovati kavalirstva, ker je neudobno in se iz njega rodijo nepredvidene težave. On gre v zdravi fazi pod dežnikom, ona po dežju – toda ona ima denarnico. Ona mu kavalirsko dovoli še tri deci. Odkar je neka poljska atletinja postala moški, obstaja upanje, da se vprašanje razlike med obema spoloma ugodno reši po medicinski poti. Dotlej pa je najbolje preprosto spregledati razlike in obravnavati splošne odnose med obema spoloma v družbi kar po načelu odličnega vedenja med ljudmi različnih narav.

Ko pa pride do tragičnega nasprotstva, ki smo ga omenili zgoraj, se je treba ravnati po navedenih pravilih ENA, DVE, TRI. Prvo pravilo nas močno razbremenjuje: kar koli bomo storili, bo tako ali tako narobe, zato je vseeno, kaj storimo oziroma opustimo. Po drugem pravilu bomo tako vse postavili prav. Vsega premišljevanja pa je vredno tretje pravilo: kakor si boš postlal, tako boš spal.

Na to je treba misliti že v zibelki, kadar koli se tega kasneje spomnimo, je že prepozno. Nevarnosti, ki pretita vsaki ljubezni, sta predvsem dve: izgubiti ljubljeno osebo, to je prva, druga pa je prav tako huda – obdržati jo. Izgubi zmeraj tisti, ki je bolj zaljubljen. Drugo nasprotstvo je torej: če nisi zaljubljen, nimaš nič od ljubezni, če pa si zaljubljen, drviš v nevarnost, da te bo tvoj par zapustil. Človek odličnega vedenja bo torej ravno prav zaljubljen, recimo za palec manj kakor njegov partner. Toda kako to doseči, saj skriti se teh reči skoraj ne da. Eno sredstvo zoper preveliko ljubezen je: poroka, toda to je prava konjska kura. Bolj preprosto sredstvo je nezvestoba, ki pa je lahko zvezana s celo vrsto težav: najmanjša je še kes, hujša je ljubosumnost, najhujša pa dokončna strahovita zaljubljenost izdanega partnerja, ki se hoče brž poročiti, da bi se iznebil zaljubljenosti.

In če res pride do poroke: zdaj smo si postlali. Če sta oba partnerja lepega vedenja, se grizeta po malem. Če je eden lepega, drugi pa odličnega vedenja, je razvidno, komu je bolje. Vse to se lepo zlije z navado. Poseben primer pa je, če sta oba odličnega vedenja: potem nastane zanimiv majhen pekel, iz katerega so svoj čas bežali možje na križarske vojne, na odkrivanja novih zemljin in celo na severni tečaj, ženske pa v samostane in gostišča slabega slovesa. Zdaj je možna rešitev z ločitvijo, po krivdi ali sporazumu, pri čemer imata zakonca lepe možnosti za nagajanja drug drugemu, za opravljanje in pranje domačega perila na javnih mestih, kar na moč razveseljuje vso okolico. V rimskih časih ta oblika javnega veselja ni bila potrebna, ker so ljudje gledali boje življenja in smrti v lepo obzidanih arenah.

Najlepša je ljubezen preko groba. Romeo in Julija opajata še danes mlade duše lepega vedenja. Dante je postavil svojo Beatrice v nebesa, kjer ni nobenih problemov z dežnikom, z denarnico in podobnimi rekviziti. Odlično se je znašel tudi pesnik Petrarca, ki je opeval svojo nesmrtno Lauro – in jo prepustil za ženo drugemu, kateremu je rodila devet otrok v času, ko še ni bilo otroških dodatkov.

Iz vsega tega se naučimo, da se je v občevanju z drugim spolom zelo bati lepega vedenja. Tudi v tem velja odločno: Vedi se odlično! VE-ES-O!

Odlično vedenje med sorodniki

Najstarejša in najnevarnejša zveza med ljudmi je sorodstvo. Vse stare stvari pa preperevajo, zato pravimo: žlahta – raztrgana plahta. Človek odličnega vedenja se odlikuje po tem, da natanko ve, koliko mu lahko koristi ali škoduje posamezni sorodnik. Temu primerno se potem ravna v svojem spominjanju ali pozabljanju posameznikov. Človek lepega vedenja mora zardevati zaradi napak kakega sorodnika, ne spi od skrbi za sorodnika, ki je v težavah, se odreka svojim dobrinam za sorodnika. Človek odličnega vedenja je ponosen na uspeh svojega sorodnika, mu prizadeva skrbi in uživa njegovo podporo – v primeru potrebe pa se ga zna odreči kratko in jedrnato.

Najbližji sorodniki so ožja rodbina, oče, mati, bratje, sestre in morda stari starši in vnuki. Glede osnovnih zakoncev smo spregovorili v prejšnjem paragrafu. Glede odnosa staršev do otrok v paragrafu o odličnem vedenju do ljudi različne starosti. Bratje in sestre: to je zanimivo poglavje, kajti še dandanes ni prodrla Kajnova torija. Ljudje lepega vedenja imajo odlično Kajnovo obrambo za navaden bratomor. Brez dvoma je namreč Abel napadel brata. Tisti, ki ostane živ, priča. Seveda je bil to zelo primitiven način uničenja nasprotnika – tekmeca. V sužnjeposestniškem sistemu bi Kajn uporabil brata za gradnjo piramide, v fevdalizmu bi ga pri gostiji brez bolečin zastrupil, v kapitalizmu pa bi mu uničil podjetje in kupil njegove delnice. Vsekakor pa je treba priznati, da interesne sfere bratov in sester v rodbinski skupnosti ves čas zadevajo druga ob drugo. Človek lepega vedenja se umakne pred bratom ali sestro za palec in se potem čudi, ko brat ali sestra z odličnim vedenjem pridobi cel seženj. Tisti ptiček, ki v gnezdu najbolj odpira kljun, največ dobi. Ptička z lepim vedenjem pa velikokrat vržejo bratci iz gnezda. Seveda potem žalostno čivkajo nad njim in njegovo usodo.

Pravljica pripoveduje o gospodarju, ki je nesel tri hlebce domov, pa sreča cesarja. Cesar: Kam pa s tremi hlebci? Kmet: Enega bom vrnil, drugega posodil, tretjega pa pojedel sam. Cesar hoče vedeti razlago. Mož lepega vedenja pojasni: staršem vračam, otrokom posojam, midva z ženo pa jeva svoje. Človek odličnega vedenja ne vrača dolgov, ker ima to za preživeli predsodek, in tudi posoja ne, razen če se hoče iznebiti neprijetnega prijatelja. Od staršev večinoma ni več pričakovati kaj posebnega, če so že stari. Najbolje jih je spraviti v kak dom, razen če je na poti kakšna dediščina. Otroke pa je mogoče lepo zaposliti: lahko prodajajo časopise, razvažajo mleko, ribajo pri sosedu. Če vse to ni dosegljivo, potem uporabi mož odličnega vedenja trenutek, ko daje omenjeni hlebec za primerno moralno vzpodbudno pridigo, kajti vsak mora zaslužiti svoj grižljaj, tako ali tako. Zelo kvarno je, če otroci mislijo, da na svetu lepe ocvrte piške ljudem skačejo v usta. Razen tega bodo morda tudi otroci odličnega vedenja – in kje bo potem povrnitev dolga? Trikrat premisliti je ceneje kakor enkrat dati.

Kar se tašč, tastov, tet, stricev, svakov, svakinj tiče, je stvar jasna: v kolikor niso koristni, so ustvarjeni v golo nadlogo. Človek odličnega vedenja se ničesar ne varuje tako kakor iluzij. Zgodilo se je, da je neki človek navadnega vedenja gostil staro teto cela leta, potem se je pa izkazalo, da so biseri v njeni ogrlici ponarejeni.

Boj v rodbini teče za tem, kdo bo najglasnejši, koga se bo treba najmanj bati, s kom bo najbolj lepo. Kdor bo najodličnejšega vedenja, si bo druge navil okrog prsta. Nekemu možu odličnega vedenja se je posrečilo s celo vrsto naporov urediti svojo rodbino na klasičen način; vse je odlično preskrbel in živel zadovoljno naprej: starši so mu dali dediščino in odšli v zatočišče, otroke je oddal za vajence in v internate, ženo je prepustil po njeni krivdi drugemu, enemu bratu se je odpovedal, ker je zaradi deviznega prekrška stopil v vrelo kašo, drugi brat pa mu je pošiljal pakete iz Amerike, tako da si je še tik pred carinskimi omejitvami poslal avtomobil iz Avstrije kot darilo sorodnika, lep Opel Rekord modre barve. Vedi se odlično! VE-ES-O!

Odlično vedenje do prijateljev in sovražnikov

Med prijatelji in sovražniki ni velike razlike, če si človek uredi življenje tako, da mu prijatelji pomagajo hote, sovražniki pa nehote. To pa je mogoče doseči samo, če usmerimo dejavnost svojih sovražnikov. Če prijatelj pripoveduje, da smo radodarni, sovražnik pa, da smo razsipni, nam oba koristila enako, da, sovražniku ljudje celo bolj verjamejo. Če se prijatelj navdušuje nad tvojimi uspehi v ljubezni, sovražnik pa te proglaša za hudega ženskarja, ti ustvarjata oba ugodna tla za ljubezenske podvige pri romantičnih deklicah. Iz tega jemlje človek odličnega vedenja svoje napotke. Res je pa, da je boljši neumen sovražnik kakor neumen prijatelj.

Neumen prijatelj živi tjavendan, čustva ga nosijo kakor veter ladjo brez krmila, zato nikoli ne vemo, kaj se lahko rodi iz njegovih dejanj in besed. Pri neumnem prijatelju neštetokrat stopimo nepričakovano na mino.

Neumen sovražnik je pravi blagoslov: v svojem sovraštvu se nepremišljeno zaganja, vsakdo takoj opazi, kako gori v njem sovraštvo – in to jemlje njegovim besedam ostrino. V stalni skrbi, kako bi čim bolj škodoval, se zaletava in naenkrat nehote dela usluge. Treba mu je pri tem samo ljubeznivo pomagati. Tam, kjer bi se bali tvoje moči, bo pripovedoval, kakšna reva si, delovalo bo ugodno. Tam, kjer te bodo hoteli napasti, bo pripovedoval, kakšna surovina si, in spet ti bo pomagal. Dogaja se celo, da ti pridobi simpatije, ker se tako divje zaganja vate. Da ne omenimo tistega neumnega sovražnika, ki je hotel škodovati sosedu pri župniku s tem, da je udaril po njegovem pobožnjaštvu, pri tem pa hvalil svoj zdravi liberalni razum.

Pameten prijatelj se ne bo navdušil zate, če si človek odličnega vedenja, s tem se je treba pomiriti, pač pa ti bo koristil, če mu boš koristen. Ta »daj-dam« je zelo občutljiv, merilo pa je naslednje: dobro premisli: zadnje čase – ali si ti večkrat iskal njega ali on tebe? Če si ti večkrat iskal njega, mu brž napravi lepo uslugo. Če on tebe, počakaj; prišel bo in vse bo teklo, kakor je treba. Pazi, da pametnega prijatelja v stiski ne podpreš preveč, ne premalo. Če ga premalo, te bo prihodnjič pustil na cedilu. Če preveč, te bo imel za neumnega prijatelja in vajini odnosi bodo trpeli.

Pameten sovražnik je skoraj tako nevaren kakor neumen prijatelj. Pameten sovražnik namreč ne bo sprejel tvojega načina boja, premislil bo, se potajil pravi čas in spet pravi čas postavil zasedo. Pameten sovražnik noče nehote delati zate. Najbolje mu je izkazovati spoštovanje, kajti nobena druga stvar ga ne bo razorožila.

Prijatelje si zelo težko izbiraš sam. Zato si človek zrele pameti vsaj sovražnike izbira po svojem okusu. Otresi se neumnih prijateljev, pomiri se s pametnimi sovražniki in poskušaj srečno živeti s pametnimi prijatelji in neumnimi sovražniki. Najboljši način, da se iznebiš neumnega prijatelja, je ta: užali ga in si napravi iz njega koristnega neumnega sovražnika. Kdor ima samo neumne prijatelje, je bolje, da se preseli daleč stran in začne novo življenje. In se poslej poskuša vesti odlično. VE-ES-O!

******************

Januarja prihodnje leto bo minilo sto let od rojstva Vitomila Zupana (1914–1987), pisatelja, dramatika, scenarista in esejista ter enega najbolj vsestranskih slovenskih književnikov, čigar razburkano življenje ni bilo daleč od življenja junakov njegove proze.

V mladosti je živel tako v domovini kot tujini in med drugim deloval kot kurjač na ladji, pleskar, učitelj smučanja, postavljavec strelovodov, celo kot poklicni boksar. Po maturi na ljubljanski gimnaziji se je vpisal na Tehniško fakulteto v Ljubljani, a je študij gradbeništva končal šele leta 1959. Kot član Sokola se je kmalu pridružil Osvobodilni fronti in je delal kot ilegalec v Ljubljani. Italijani so ga dvakrat zaprli, tudi v taborišče Gonars. Po kapitulaciji Italije je odšel v partizane. Proti koncu vojne je delal za radio in gledališče na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. Po vojni je bil sprva urednik na Radiu Ljubljana, 1947 je za novelo Rojstvo v nevihti prejel Prešernovo nagrado. Že leto pozneje je bil obsojen na osemnajst let zapora. Obtožbe so bile zelo raznovrstne, od nemorale, poskusa posilstva in umora do izdajanja državnih skrivnosti in sovražne propagande. V zaporu je zbolel za jetiko in diabetesom. V sedmih letih je v zaporu napisal petindvajset pesniških zbirk, dva romana za otroke (Popotovanje v tisočera mesta in Trije konji) in več sto strani esejev o filozofiji in psihologiji Tobogan. Izpuščen je bil leta 1954. Zaporniško življenje je pozneje opisal v romanu Levitan, partizansko izkušnjo pa v romanu Menuet za kitaro.

Do konca življenja je deloval kot samostojni pisatelj. Leta 1983 je prejel Župančičevo, leta 1984 pa Prešernovo nagrado.

Po izpustitvi iz zapora je pisal predvsem filmske scenarije, od okoli petdesetih so bili realizirani Pet minut raja (1959), Dobri stari pianino (1959), Sreča pride ob 9h (1961), Senca slave (1962), Naš avto (1962), Peta zaseda (1968) in Idealist (1976). Televizija je uprizorila pet njegovih dram in nadaljevanko Vest in pločevina (1973). Uprizorjenih je bilo tudi nekaj njegovih radijskih iger. V sedemdesetih letih je objavil sedem proznih del, izšle so štiri njegove drame in pesniška zbirka Polnočno vino (1973).

Šele več kot tri desetletja po nastanku so izšli štirje njegovi romani: Potovanje na konec pomladi (1972), Klement (1974), Zasledovalec samega sebe (1975) in Mrtva mlaka (1976), s katerimi je po mnenju literarnih poznavalcev prehitel poznejšo slovensko modernistično prozo, v tem obdobju pa je bil kot ustvarjalec tudi nekako rehabilitiran. Zupan velja za izrazito avtobiografskega prozaista – tako se denimo Komedija človeškega tkiva (1980) dotika njegovega življenja pred vojno, Menuet za kitaro (1975) obravnava dogajanje med drugo svetovno vojno (po tem romanu je leta 1982 Živojin Pavlović posnel film Nasvidenje v naslednji vojni), Levitan (1982), kot že omenjeno, zaporniško življenje, Igra s hudičevim repom (1978) povojni čas ter nedokončani roman Apokalipsa vsakdanjosti (1988) Zupanovo starost.

Objavljeni satirični esej Nauk o odličnem vedenju je na tem mestu objavljen prvič. Rokopis, ki ni datiran in je podpisan s psevdonimom Maks Maks, hrani NUK in je verjetno nastal v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Gre za del gradiva, ki ga za monografijo ob stoletnici Zupanovega rojstva pripravlja Mladinska knjiga. Za objavo v Pogledih ga je izbrala Ifigenija Simonović.

Pogledi, let. 4, št. 13-14, 10. julij 2013