Neprizanesljivi in hudomušni inventar
Dušan Jovanović: Nisem. Študentska založba (Zbirka Beletrina), Ljubljana, 104 str., 24 €
21. 06. 2011
Nisem je prijetno presenečenje, zbirka, ki govori z redko slišano, veselo odločnostjo. Norčuje se iz vseh in iz sebe, pri tem pa njena kritika dejansko zadene v polno.
»Nisem je prijetno presenečenje, zbirka, ki govori z redko slišano, veselo odločnostjo.«
Navidez neutrudni govorec Jovanovićevih neposrednih in poantiranih, občasno tudi čvrsto ritmiziranih pesmi se oglaša s pozicije nekoga, ki je doživel že toliko, da si zdaj lahko privošči tudi nekoliko pikrega cinizma; ki je doživel toliko, da je, ne nazadnje, vse že postalo eno. Da gre vse svojemu koncu naproti, še ne pomeni napredka. In s tako bogato življenjsko zgodbo, kot je Jovanovićeva – avtor gre pri svojih dvainsedemdesetih izdat pesniški prvenec –, pride pač še posebej veliko prtljage, ki se je ne da stlačiti drugam kot v besede. Nekaj podobnega se je lani zgodilo leto starejšemu Ladu Kralju, ki je vendarle nekoliko presenetil z do zdaj že dvakrat nagrajeno kratko prozo svojega prvenca. V obeh primerih gre za knjigi, v katerih prepričljivo zaživi glas, ki govori še ves moker od vode nekih preteklih časov. Kdo bi sicer danes še rekel, da se ne prereka več »glede rdeče peterokrake zvezde, / OF, IX. korpusa, enobeja, Tita in Avnoja«? To lahko stori zgolj nekdo, ki se zaveda avtoironičnega učinka takšne izjave, katere primernost času je natanko njena času neprimernost. Sliši se namreč kot relikt, ki so mu leta nadela patino tovariškega, po potrebi obešenjaškega smeha. Seveda je to zgolj nepomemben detajl, saj Jovanović svoj motivni nabor gradi v prvi vrsti na demokratičnosti. Doživljajski inventar se pa z leti tako ali tako spreminja: »ta verz sem pustil v pesmi, / čeprav ne odraža več dejanskega stanja«.
Mnogo Jovanovićevih pesmi v zbirki, deklarativno naslovljeni Nisem, skoraj v celoti sestoji zgolj iz naštevanja tega in onega – vsega, ki se zdi eno, skratka; od stvari, s katerimi se pač res ne misli več ukvarjati (»ne bom več dvigal slušalke / ne bom več volil / ne bom več kandidiral«), do premnogih življenjskih spodrsljajev, srečnih ali manj srečnih naključij in, kaj hočemo, vseh tistih premen osebnosti, ki pridejo z leti. Jasno, stvari gredo v glavnem kajpada navzdol, karakterji se kisajo in obljube prelamljajo. Jovanović bralca zavzeto opominja, da se pri vsem lažnem optimizmu, ki ga prinašajo tehnika in nove iznajdbe, pokvarjenega človeka le ne da popraviti. Še več, ne da se ga niti odmisliti ali odstraniti. Če ima Jovanovićev govorec torej kakšno angažirano agendo, potem je to stalni opomin, da si pred ključnimi napakami, torej dejanji, ne gre zatiskati oči.
Toda Jovanovićev govorec je vse razen utrujen in resigniran: sodeč po eni izmed naštevalnih pesmi lahko človek izgubi prav vse, ampak res vse; pred izgubo ni nič sveto, kot tudi nič ni izvzeto iz časa. Perspektivo izostrijo učinkoviti, četudi vendarle nekoliko predvidljivi končni obrati: sezname se mogoče res da bolj ali manj poljubno spreminjati in dopolnjevati, vendar šele na koncu postane jasno, da se to počne pravzaprav na svoj račun. Nobenega dvoma ni, da je v takšni situaciji avtoironija edina rešitev: »Nisem še napisal pesmi, v kateri bi se / pošteno razjokal sam nad sabo / Mati moja, kakšen luzer!« Zgodba o napakah drugih je, ne nazadnje, tudi lastna zgodba, ki ji je nemogoče uiti. Na primer omenjena seznama izgub in pozab se prefrigano zaključita z udarcem v ogledalo: »eni izgubijo občutek za čas / in nakladajo v tri krasne«. Tako se govorčeva kot da distancirana kritika posameznika in družbe sprevrže v brezizhodno nujnost lastne umestitve v isti kontekst. S tem sebe postavi iz oči v oči z nasprotnikom in mu, če že ne s samokritiko, tla spodnese z iskrenostjo, ki vse prenapihnjeno razkrinka kot brezpredmetno. Letala in bombe padajo tako kot jutranja rosa. Ta gesta seveda nikakor ni romantična, saj s premestitvijo pogleda na subjektivno majhnost te subjektivnosti še ne povišuje, temveč z njo – relativno, kakršna pač je – relativizira še vse drugo. Tu ni prostora za starčevsko zagrenjenost; Jovanovićev govorec jo namesto tega raje zanosno obrne sebi v prid: »hvala vsem, ki so me nategnili, / hvala ženi, da se je ločila«.
Da Jovanovićev govorec premore tudi svojo ranljivo stran, pokaže nekaj drugih pesmi, brez katerih bi njegova načelnost ne imela tolikšne prepričljivosti. Četudi se v mnogih tekstih implicitno pojavi zgolj v zadnjem verzu ali dveh, ki zašpičita poanto in pokažeta, kako je njegova prisotnost kot podton preganjala tudi vse prejšnje, nastopi v drugih Jovanovićev govorec že kar na začetku. In to z razorožujočo iskrenostjo. Takrat govori o svoji grozi (»Grozno je to razočaranje / Ki pride, potem ko smo potešili željo«) ali pa svojo pokončnost utemelji kot posledico premnogih strahov, zaradi katerih pa še zdaleč ni strahopetec. Nasprotno; natanko zato, ker vse svoje bojazni pozna in jih tudi prizna v vsej njihovi relativnosti, ne more biti strahopetec, četudi je ranljiv. Lahko je tudi tisti, ki se zaveda, kako omejujoča je njegova subjektivnost, pri kateri mora pač vztrajati. V teh trenutkih je prav razvedrilno brati o vonju prepotene pazduhe, gnoja, svinjske pečenke in kislega zelja. Četudi smo o vonju otroških ritk in pleničk izdatno (in bolj spretno upesnjeno) brali že vsaj pri Brvarju, se zdi tudi Jovanovićeva duhovita prizemljenost nekaj, kar je treba razumeti v nasprotju s poceni pretencioznostjo visokoletečih samopoveličevanj. Konec koncev so takšni tudi učinki njegove poezije: v glavnem prijetno lahkotni in pretočni, brez ambicije po razkazovanju mišic in preseganju svojih zmožnosti. Sprijaznjeni sami s sabo, bi se morda dalo reči.
Nisem je prijetno presenečenje, zbirka, ki govori z redko slišano, veselo odločnostjo. Norčuje se iz vseh in iz sebe, pri tem pa njena kritika dejansko zadene v polno. Toda relativizem, ki paradoksalno ohranja strukturno in vsebinsko zaokroženost, konec koncev tudi nima neomejenega dosega. Pustimo ob strani, da za njim občasno zabrli nekoliko manj relativizirana vera v »stanje prvobitne čistosti«; pesmi, ki v manjšem številu delujejo še sproščujoče in sveže, v zaporedju po istem kopitu postanejo tudi čedalje manj obvezujoče. Njihov učinek je prvič močan, drugič pa podvržen pripravljenosti bralca, da skupaj z avtorjem ponovi spet isto vajo z le majhnimi variacijami. Paralelizmi so lahko pribiti in odločni, a tudi prepogosti. Niso vse izjave Jovanovićevega govorca enako neobremenjene in, kar je še bolj pomembno, niso vse enako neposredne. Če je njegova ostrina prav demokratičnost njegove izbire, ki se ji ne da očitati tendencioznosti ali privilegiranja katerežekoli pozicije izjavljanja, potem pomeni vsakršno zmanjšanje njegove treznosti na račun nekaterih občih mest ali posplošenih sodb seveda izgubo verodostojnosti.
Pogledi, št. 12, 8. junij 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
