Čas in svetloba, ograjena z besedami
Uroš Zupan: Oblika raja. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina). Ljubljana 2011, 80 str., 25 €
20. 04. 2011
Zadnja zbirka Uroša Zupana, brez katerega bi si bilo težko predstavljati slovensko poezijo zadnjih dveh desetletij, je spodbujena s prizemljeno in zrelo udeležbo v življenju. Svetlobo, ki jo je Zupanovo pisanje morda zmeraj iskalo, Oblika raja v umirjenih tihožitjih skoraj neposredno izžareva.
»Zupanova lebdeča, varljivo brezčasna opazovanja so prelita v trenutno eno najlepših pesniških govoric, ki sveti z rahlo, poznopoletno pozlato, zavita je v lahke tančice, ki najboljše pokažejo še komaj skrito kožo in prijetne oblike telesa. «
V čedalje večji pesniški in življenjski utečenosti se Urošu Zupanu ne samo v zadnjem času postavljata vprašanji, kako se kaže preteklost in kakšna je njena prisotnost? Njegova eksistenca, ki jo v zbirki Oblika raja že precej dobro razume, a mu še zmeraj ponuja dovolj priložnosti za pesniške raziskave, se pogosto udejanja kot trenutno srečanje dveh časovno oddaljenih, vendar istih jazov. Ker so preostra razhajanja med preteklim in sedanjim časom pogosto le umetni ognji, Zupan sedanjost vse bolj beleži v njenem neločljivem prepletu s preteklostjo, a se postopoma od nje tudi oddaljuje. V njegovi perspektivi bo vsak trenutek nekoč preteklost neke prihodnosti, kot je trenutek sprotnega doživljanja prihodnost neke preteklosti. »Kot bi sedanjost nenadoma odšla / od mene / in bi se v prihodnosti, / ki jo bom mogoče doživel, / vrnila nazaj kot preteklost, / ki sem jo medtem / začel nehote oboževati,« se glasijo verzi, ki že zgodaj v novi zbirki napovedo problematiko, ki Zupana že nekaj časa motivira tudi v esejih. Zupanovo zanimanje skoraj v celoti pripada počasnemu, spokojnemu minevanju, v katerem se govorcu razkriva, da so stvari na svojem in na pravem mestu mogoče celo mimo njegovega pogleda.
Njegova udeležba pri utripu življenja je zadnje čase na videz skromna, a navdušena in predvsem s spoštovanjem odprta izkušnji: Zupan zlasti v esejih raziskuje odtenke svoje bivanjske izkušnje vse od doživetih razmišljanj ob glasbi, knjigah ali mladeniško nedolžnih iskanjih novih stanj duha. Sprotna udeležba je sama manj pomembna, vendar utemeljuje trenutek, ki bo nekoč ponovno zaživel v spominu. Ne ponovno, prvič in zares. Njegova potovanja iz fotelja dosežejo vse kraje, kjer je spomin nekoč že nabiral svoje sadeže, med njimi seveda najprej Ameriko in Trbovlje, kamor se v neizčrpnem spominu vedno znova vrača in z njegovo pomočjo (re)konstruira sebe kot človeka.
Zupanova lebdeča, varljivo brezčasna opazovanja so prelita v trenutno eno najlepših pesniških govoric, ki sveti z rahlo, poznopoletno pozlato, zavita je v lahke tančice, ki najboljše pokažejo še komaj skrito kožo in prijetne oblike telesa. Sicer je res, da je Zupan v Obliki raja manj osredotočen na telesnost, torej dražljivost prvih toplih dni, ko koža deklet komaj čaka, da jo oči opazijo, naj so že pesnikove ali koga drugega. V Nafti je ena izmed Zupanovih »antoloških« pesmi, ki lepo ponazarja presečišče nekdanjega kričečega vitalizma in prihajajoče pomiritve, na katerem se obe sestavini premešata v spontano ironijo. V pesmi Platon se Zupanu zapišejo verzi: »Res je. Ženske so iz / leta v leto lepše, ko pride poletje, vdrejo na ulice / MASOVNO in pometajo z nami, in ko pridejo v poplavo / dneva, jo v samih krpicah [...] / preplavajo po dolgem in počez.« V isti pesmi ironični kratki stik pride z nadaljevanjem, kako je hudo in vsako leto huje, pa kdo vse da je kako blazno trpel. Telo, skratka, je v prejšnjih zbirkah bilo tisto, ki je prihajalo v stik z drugimi (telesi) in imelo bolj središčno vlogo, kot se to zdi za Zupanovo novejšo poezijo. Tako denimo v pesmi »Počasna plovba« iz zbirke Copati za hojo po Kitajski govorčevo telo končno najde svojo lastno, aktivno vlogo kot »živa stranica postelje«, kot telo, ki ščiti drugo telo: telo otroka.
»V Obliki raja je njegov jezik tako umirjen in nevsiljiv, a obenem tako mojstrski prav zato, ker počasnost in zlato svetlobo v pesmih, ki spominjajo na najlepša tihožitja, dejansko ujame.«
Bolj ko se odnos do telesa pri Zupanu poglablja in zori v dojemanje celote, bolj se v njegovi poeziji tudi zaostruje odpor do vsega neživljenjskega, patetično in zlagano transcendentnega. Četudi v Jesenskem listju Zupan kožo že bolj previdno pogleda (»Rjuhe so potne, in mlade živali / prihajajo poleti na svetlobo kazat kožo. / Ne vem, če me to preveč osrečuje.«), postaja njegova kritika malodušja in praznega intelektualiziranja čedalje bolj stroga. Tarča njegovega neodobravanja so predvsem govorice brez »vonja po zemlji«, ki v vzvišenem metafizičnem prizadevanju pozabljajo na posameznika in njegov stik s tlemi. Takšno svečeniško držo je Zupan v zadnjih zbirkah pogosto duhovito karikiral. Odločno je napadal za deželico pod Alpami menda značilno preobremenjenost z visokoletečo metafiziko, ki se resnice življenja ne dotakne niti od daleč, čeprav sama verjame nasprotno. Zupanov odgovor je lepo viden v nekaterih pesmih iz Copatov za hojo po Kitajski, denimo »Traktoristi so največji filozofi« ali »Svet kot volja in predstava« pa še nekaterih drugih, ki vračajo udarec učenjakarski samozadostnosti.
Oblika raja je pretežno vendarle zbirka drugačnega tona, zadovoljnega in skromnega vztrajanja na svojem koščku zemlje, ki ga je ne nazadnje tudi šele bilo treba odkriti in zdravorazumsko ponotranjiti. Zupanova prisotnost je vse bolj prisotnost v času, ne toliko v svetu in telesu. Naslovna pesem zbirke se kar neposredno naveže na prej omenjene podobe, ko ugotavlja, da še ni »deklet, ki bodo skušala drago / prodati skupno predstavo o lepoti«. Pričakovana podoba je morebiti neodtujljivi del sveta, vendar je govorec njeno površinskost že tudi prerasel in ji odvzel možnost, da bi ga po bližnjici pripeljala do neizrekljivega ideala. Seveda si jo lahko že vnaprej ogleda v spominu, a tokrat ne zato, da bi jo obudil in priklical nazaj v prisotnost, temveč zato, da po eni strani opravi z njeno arbitrarnostjo, po drugi pa z njeno pomočjo določi svoje mesto v času: on je tisti, ki je to podobo že doživel (o njej pisal), in tisto, česar se bo nekoč spominjal, da je bil: »Bil si tam / in to poznaš. Bil si nežno potisnjen ven / iz te skrbno osenčene in krhke podobe. / Gledaš jo z razdalje«. Potisnjen v čas, korak naprej v življenju, torej odraščanju in minevanju.
Pred leti je Zupan v zbirki Nasledstvo z občutkom posvečenega prehoda opravil precej na hitro. Začetne verze pesmi »Štiriintrideset« lahko beremo kot spoznanje glede staranja: »Prestopil sem mejo. Nič ni bolelo. / Nobene razlike ne čutim. / Vse ostaja isto.« Takrat nakazani prehod, ki ga je še najbolj napovedoval pritisk družbene konvencije, Zupan ritualno uresniči šele pozneje (k njemu se namreč nenehno vrača), verjetno še najbolj v svojih esejih: zdi se, da je zdaj dosegel zrelost, ki jo kot takšno želi in more tudi razumeti. To starostno obdobje pa se v naslovni pesmi oz. pesniški prozi Lokomotiv s spoznanjem, da je govorčevo življenje čedalje bolj omejeno, verjetno prejkone šele začenja: »Star bom štirideset let in verjetno nikoli ne bom postal strojevodja.« Demistifikacija popolne odprtosti, svobode širokih ameriških cest in rimbaudovskega vetra v laseh se tako postopoma obrne v mehko pesniško (avto)refleksijo in odgovornost.
Pesem Prihodnost iz Oblike raja deklarativno določi le dve življenjski obdobji: »darovano otroštvo« in »nenadejano mladost«, kar sta tudi širše tisti obdobji, h katerima se Zupanov spomin najraje vrača. Res je, da Prihodnost nagovarja otroka, vendar namiguje tudi na to, da se govorčevo lastno zrelo obdobje reflektivno kajpak še ni zaključilo. Denimo v esejistični zbirki Rilke proti Novim fosilom Zupan proti koncu omeni pogovor, v katerem je vsak povedal, koliko bi rad bil star. Ni mu bilo treba dolgo razmišljati: kot najbolj določujočo starost izbere dvanajst ali trinajst let. Zgodnja najstniška leta, ki v resnici prehitro minejo, da jih ne bi bilo treba v spominu na novo odkriti. Mogoče pa ni le naključje, da se v Prihodnosti dvigalo, »ki vozi med različnimi starostmi«, »nikoli ne dvigne više od dvanajstih let«.
Elegični ton te pesmi tolažilno zagotavlja, da bo vse »čisto tako kot v tem življenju« – to, edino življenje bo drselo po svoji spominski krožnici. Zato Zupan ni v nasprotju s samim sabo, ko v naslovni pesmi zbirke zapiše, da se »večer in večnost enkrat končata«; večnost je prav tako minljiva kategorija, le da je, za razliko od večera, povsem neživljenjska. Minljiva je v razsežnosti minljivega posameznika, ki jo poskuša misliti. Sidrišče Zupanove subjektivitete namreč ni (več) v oddaljenih, neotipljivih idealih, s katerimi tukaj brez kričanja opravi. »Večnost« izgleda kot naša vsakdanja resničnost, v najbolj notranjem, a še zmeraj od svetne svetlobe presvetljenim jedrom subjektivitete mu jo uspe napolniti s človeku dostopno vsebino.
Z zbirko Oblika raja se je Zupan že zelo uspel približati novemu, bolj tihemu idealu preprostejše idile, kjer je, kot pravi v zbirki Jesensko listje, že najmanjši odmerek metafizike odveč. Saj ne, da bi je bil Zupan zdaj povsem osvobojen, samo ne zaganja se vanjo s takšno ihto, niti hlastajoče ne povzdiguje detajlov vsakdana. Svetloba je in ostaja njegova središčna beseda, ta pa ima v poeziji prav takšno vlogo kot v esejistiki: »Moja otroška izkušnja absolutnega trajanja, mirovanja v poletju in mirovanja poletja, se povezuje z izkušnjo trajanja v pesmi, z mirnim nizanjem podob,« če si razlago sposodim iz Rilkeja proti Novim fosilom, kjer Zupan že tudi ugotovi, da je spomin tisti, ki mu omogoča podoživeti trdnost in neprekinjenost. V Obliki raja je njegov jezik tako umirjen in nevsiljiv, a obenem tako mojstrski prav zato, ker počasnost in zlato svetlobo v pesmih, ki spominjajo na najlepša tihožitja, dejansko ujame.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
