Ciril Zlobec: Ljubezen, čudež duše in telesa
Ob zori bova pot nadaljevala
20. 08. 2015
Ciril Zlobec je, kot že nekajkrat poprej, ob izidu pričujoče knjige omenil, da naj bi obeležila tudi njegovo slovo od bralcev. Vendar njegova pesniška moč še ni izrabljena, česar se zaveda tudi sam, zato ponavadi ob takih primerih dostavi, da se mu morda k slovesu še ne mudi tako zelo. Pritrjujemo in ob njegovi nedavni devetdesetletnici kukamo v njegov obširen ljubezenski opus, izbran osebno in skrbno.
Zlobec ni ljubezenski tragik, kot si v mislih predstavljamo stereotip nesrečno zaljubljenega slovenskega pesnika, marveč ljubezenski himnik – njegova najboljša ljubezenska lirika priteče iz ljubezenskega zadoščenja, ki mu zna pridati adekvaten pesniški presežek.
Dva temeljna konca iste mavrice se v njegovem pesniškem opusu torej, vsak po svoje, zdita najprej zbirki Ljubezen (1958) in Ljubezen dvoedina (1993) ter Ljubezen in V viharjih in zavetrjih srca (2007), ki zajameta, vsaka zase, oba spektra Zlobčeve ljubezenske lirike: vitalizem (himničnost) in minljivost. Pozneje je Zlobec izdal še dve tozadevni ključni zbirki: Tiho romanje k zadnji pesmi (2010) in Biti človek (2014), kjer je minljivost/minevanje glavna tema.
»Ljubezen kot zavetrje je temelj Zlobčeve poetike. Ob zori se pot vedno znova nadaljuje.«
Ob prebiranju Zlobčeve ljubezenske lirike od čisto prve zbirke, torej Pesmi štirih (1953), si je mogoče ustvariti dokaj podroben lok njegovega intimnega pisanja – od hrepenenjskih miniaturk (Neznanki, Srečanje, Žalostna pravljica) in izpovedi s koreninami v empiričnem (Ženi) v Pesmih štirih do začetka himničnega spogledovanja z ljubezensko tematiko v prvi samostojni zbirki Ljubezen, bivanjskih dvomov, ki iščejo sidro v ljubezni v zbirkah Najina oaza in Dvom, dvoedinosti (»Kot težka ruda se pogrezaš vame«) v zbirki Ljubezen dvoedina ter jasne sinteze hrepenenja, upanja, stiske in dvoedinosti v izboru Dvom, upanje, ljubezen. Minljivost se nakazuje ves čas, že v zgodnjih pesmih, vendarle pa se krhkost bivanja in zavedanje ločitve najbolj izkristalizirata v zgoraj omenjenih novejših knjigah, ko Zlobec občutek krhkosti in minevanja poveže z izgubo najbližjih – hčere in sina. Zdi se, da se ob teh prelomnicah pesnik znajde na novem, seveda nepričakovanem razpotju – kako preživeti to, da si preživel. Dvom se spet pojavi v prvem planu, vendar je drugačen, gre za dvom v fizično moč in z njo povezane duhovne dimenzije, ko ti zaradi bolečine ob izgubah kloni duh in posledično tudi fizis (»V moj krhki sen zablisnejo se noži,« prizna v pesmi Nočna mora iz zbirke V viharjih in zavetrjih srca). Vendar je pesnikova odločitev nepreklicna: »moja zastava brez prestanka plapola / v viharjih in zavetrjih srca,« pove v pesmi Moja zastava iz iste zbirke. Kar naj bi pomenilo: dvom je nepreklicen, upanje je nepreklicno in ljubezen je tista, ki dviguje zastavo. Ljubezen do življenja, Krasa, ki mu pesnik takisto posveti dobršen del svojega opusa, tudi celotne knjige, a zlasti, tako analitično kot sintetično, ljubezen do žene, ki v Zavetrjih kot »poosebljen mir« mirno spi poleg njega, medtem ko se on bori z demoni (Od polnoči do jutra). Če je že v tej pesmi slutiti nekakšen pritajen očitek njenemu miru, je njegova dokonča odločitev jasna: »Vse kar je lepo, je lepo zato, / ker s tvojo lepoto se ujema, / vse, kar je dobro, je dobro zato, / ker tvojo dobroto posnema.« (Oda ženi, pričujoča jubilejna zbirka.) Odo postavi na sam začetek knjige, kot nekakšen programski zapis o razrešitvi svojih intimnih vprašanj in s tem tudi bivanjskih dvomov, čeprav še vedno obstajajo. A v taisti Odi ženi zasledimo: »Ogenj zdaj v naju še zmerom gori, / pustiva ga, naj dogoreva, / tam, kjer je gorel, žerjavica tli, / še ugasla premrle ogreva.« Pesem se konča z začetno kitico in tako še poudari programskost pesnikove bivanjske odločitve.
Tako je sklenjen nekakšen (tematski) krog dvoma in upanja, ki se vedno sklene v ljubezen. In, ponovimo, ta ljubezen ni kult gospe, oddaljena iluzija, pač pa v empiričnem temelječa ljubezen do ženske, do soproge, do točno določenega individuuma, s katerim je vse možno in s katerim je mogoče osmisliti tudi največje življenjske tragedije.
Vsako zastavljeno programskost je, zlasti v poeziji, nujno utemeljiti v nadaljnjih besedilih, na taki ali drugačni ravni. Zlobec je tokrat tej opredelitvi nastavil zrcalo v izboru. V uvodnem, programskem razdelku pričujočega izbora, ki ga naslovi To je hazard, v štirih pesmih zajame vse sape svoje ljubezenske lirike. Če kot mlad pesnik, del četvorke, še dovoljuje tudi sentimentalne pristope (Gazelica), je pri devetdesetih njegov sentimentalizem doživel in preživel dodatno življenjsko izkušnjo in tudi njegova himničnost, ki smo jo omenjali že na začetku zapisa, ni vznesena, ampak resnična, osmišljena z izkušnjo, precentrifugirana skoz različna življenjska vprašanja, ere, epohe in bolečine epskih razsežnosti.
Pesem To je hazard, ki zaključuje istoimenski uvodni razdelek, poleg Ode ženi izpričuje drugi programski pol Zlobčeve ljubezenske lirike, ki se nagiba v čisto ontologijo, tja, kamor moč preganjavcev ne seže. Pesnik je v nekem intervjuju že povedal: »Veliki ljubezenski liriki so običajno zelo dosledno usmerjeni v en vidik ljubezni, v nesrečno ali hrepenenjsko ljubezen. Jaz, nasprotno, opisujem ženo, ki je hkrati ljubica, mati, prijateljica ... To mojo posebnost so prej opazili v tujini kot doma in jo izpostavili kot evropsko redkost. Ljubezen je moja laična religija.« S tem je potrdil zgoraj zapisano tezo, da ni »hrepenenjski pesnik«, da ne nadgrajuje v zgodovini že neštetokrat obdelanih tem v povezavi z ljubezensko liriko, ampak da je njegovo ljubezensko pisanje programsko, ciljano. Kot tako je seveda nujno venomer znova osmišljujoče, kar pesnik v pesmi To je hazard potrdi z verzi: »Kot zemlja na pomlad ljubezni sem odprt, / v dežju in soncu njene milosti zrahljan // do korenin: če prideš, bom cvetoči vrt; / ko prideš, z bosimi nogami stopi vanj / in jaz bom rosa na stopalih tvojih sanj.«
Redki pesniki pri devetdesetih letih izpričujejo tako mojstrsko izpisano vero v večno nedolžnost ljubezni, nemara na videz obteženi s časom in preizkušnjami, a vedno znova na izhodišču lepega, nujnega in pomembnega, »kot kruh, kot požirek vode«. Bržčas ima pesnik prav, ko pove, da gre za evropsko redkost. V zgodovini evropske poezije namreč težko najdemo pesnika, ki bi pri devetdesetih s kratkim, a pomenljivim razdelkom, ki ga postavi na začetek svoje intimne poetske bere, izbora, zaobjel vse skrajnosti ljubezenske izkušnje, a to izkušnjo še vedno potrjeval s podobo sanj, nedolžnosti in nujnega sredstva za previharjenje domala vseh najtežjih življenjskih izkušenj. Pred pesem To je hazard v taistem razdelku postavi pesem Z vztrajnostjo sonca, kjer s preprostim »Ljubim te«, na videz mladostniško-naivno izjavo (a samo na videz!), v povezavi z naslovom potrdi ves vitalizem svoje ljubezenske izkušnje. Sonce je simbol življenja in moči. Ljubiti z vztrajnostjo sonca torej pomeni do skrajnosti osmisliti življenje v ljubezni. Pomenljiv je tudi zaključek pesmi: »Ljubim, / a človek / odžeja se že ob kozarcu vodé, / kos kruha prežene mu glad.« Ljubezen torej ni zgolj daritev, žrtvovanje, predaja, temveč osmislitev vsega bivanja obenem.
»Ljubezen dvoedina«, sintagma, po kateri najbolj poznamo Zlobca – ljubezenskega pesnika, seveda ni edina sintagma, ki opredeljuje njegov bivanjski status. Drugo zapiše kar v naslovu pričujočega izbora: »čudež duše in telesa«, tretja pa je prav tako znana: »dve žgoči sonci«. Ob listanju jubilejne izdaje ni odveč znova zapisati, da Zlobčevo ljubezensko liriko odlikujeta tudi formalna zrelost in mojstrstvo. Je ambasador ljubezenskega soneta v sodobni slovenski literaturi, sonet pa je tudi oblika, s katero najraje zapisuje svojo ljubezensko liriko.
Ob robu se nekako ponudi asociacija na še en opus sodobne ljubezenske lirike, ki nosi v sebi močan pečat minljivosti in hkrati vitalizma, namreč tisti Ervina Fritza, najmočneje sežet v trpki zbirki Minevanje (1982). Njegova poezija ni himnična, tudi v dvoedinost ali čudež se ne izteče, nosi pa v sebi ves čas senco točno določene žene, tragične izgube, spopada z živeti ali preživeti.
Ko sem prebiral novejše Zlobčeve ljubezenske pesmi, mi je v glavi zaigrala tudi pesem »barda medbesedilnosti«, Boba Dylana, ki jo je ustvaril v svojem novejšem, »prerojenem obdobju« in jo leta 1997 objavil na albumu Time Out of Mind. Na albumu, kjer prevladuje spopad z minljivostjo, tako bivanja (Not Dark Yet) kot ljubezni nasploh (Standing in the Doorway), najdemo pesem Make You Feel My Love. Dylan, ponavadi distanciran od neposredne konfesije, v pesmi, šestinpetdesetleten, zapiše: »Na morju se nevihte zbirajo, / na avtocesti obžalovanj / spremembe kot viharji pihajo, / tak, kot sem jaz, se ne rodi vsak dan. // Osrečim te lahko, ti sanje oživim, / vse ti lahko ponudim, / do konca Zemlje se prikotalim, / da začutiš, kako te ljubim.« Kliše je seveda načrten, Dylan je s pesmijo pokazal, da tudi mož v zrelih letih, soočen z minljivostjo, še vedno lahko ponudi zavetrje.
In ljubezen kot zavetrje je, kot ugotovimo, temelj Zlobčeve poetike. Ob zori se pot vedno znova nadaljuje. Nov izbor Zlobčeve ljubezenske lirike nam ponuja veliko tozadevnih izhodišč za razmišljanje.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
